Stres postaja tako obrabljena beseda, da se sprašujem, ali jo sploh še kdo jemlje resno, poglobljeno. Uporabljamo jo, ko nam kaj ne gre od rok ali ko se znajdemo v položaju, ko kdo naenkrat pred nas postavlja preveč zahtev. Toda redko razumemo, kaj se resnično dogaja z nami v trenutku, ko smo pod stresom.
Kaj je stres?
Naraven odziv telesa, ki nam omogoča, da se umaknemo v okoliščinah, ki nas ogrožajo. To je odziv ‘bori se ali zbeži’, v katerem telo izloča snovi, zaradi katerih postajamo bolj prebujeni in pripravljeni na dejanje. Povečuje našo učinkovitost in sposobnost, da se lahko soočamo s trenutnimi izzivi.
Kako smo potem od naravnega mehanizma, ki nas ščiti, prišli do sindroma, ki nas izčrpava?
Odgovor je jasen – dražljaj, ki izziva stres, je trajal predolgo. Predolgo smo sprejemali več nalog, kot smo jih sposobni opraviti, predolgo smo sprejemali prekratke roke, predolgo smo ostali v zvezi, ki nas izčrpava.
Poudarek je na nas in naši odgovornosti. Kljub temu, da strokovnjaki o stresu že dolgo in na veliko opozarjajo, da dolgotrajna izpostavljenost naporu, kot je zahtevna služba, družinske težave ali čustvene turbulence, lahko ogrozi naše duševno in telesno zdravje, tokrat ne bomo govorili o tem. Tako in tako o tem veste že vse. Vprašali se bomo nekaj drugega.
Kaj če je vir dolgoročnega stresa v nas in ne zunaj nas? Kaj če zahteve, ki se postavljajo pred nas in presegajo osebna in družbena sredstva za njihovo uresničevanje (kakršna je strokovna definicija stresa), niso zunanji, temveč izhajajo iz naših intimnih idej o tem, kako bi bilo treba, kako moramo živeti? Kaj če je stiska, ki jo čutimo, odraz našega notranjega stanja?
Prevzemanje odgovornosti
Vprašali se boste, kako je to možno. Rekli boste, da so zunanji vzroki več kot otipljivi. Prometna gneča, premalo denarja, zapleteni odnosi, prismojeni šefi ... Vzrokov je nešteto. Dokler se ne spomnimo, da je stres dejansko odziv na nekaj. In odziv je tisto, kar prihaja iz nas samih.
Kako bomo ocenili tisto, kar se dogaja zunaj nas, in kako se bomo na to odzvali, je odvisno izključno od nas samih in seveda od naših notranjih stanj. To je razlog, zakaj nekateri ljudje ostanejo mirni v situacijah, ki vas obnorujejo ali vržejo iz tira.
Pogled na stres s tega stališča se je zame začel, ko sem spoznala ameriškega znanstvenika in zdravnika Karriema Alija, ki meni, da je za staranje in pojav številnih bolezni kriv stres.
Ko sem ga vprašala, kaj je zanj stres in kako se ga znebiti glede na to, da je vseprisoten v današnjem življenju, je mirno odgovoril:
“Stres je razlika med tem, kar je, in tem, kar bi si mi želeli, da bi bilo. Med tem, kar počnete, in tem, kar bi si želeli početi. Med tem, v kar verjamete, in tem, kako ukrepate. Treba je prevzeti odgovornost za svoje življenje, namesto da jo vedno prelagamo v tuje roke. Prelaganje odgovornosti je vir stresa, ker nas postavlja v položaj nemoči.”
V praksi to pomeni, da boste pod stresom, če ste obtičali v prometni gneči in si želite, da bi bilo drugače. Če veste, da vam ne bo uspelo opraviti desetih nalog, vendar vseeno prevzamete to obveznost in se pritožujete, ste pod stresom. Če ste s partnerjem, za katerega si ves čas želite, da bi bil drugačen, ste pod stresom.
Drugače povedano – zunanji dogodki nadzorujejo vaše notranje stanje in vi se počutite nemočni, da bi kar koli spremenili.
Kako naj bi bilo
Morda resnično ne morete ničesar spremeniti v zunanjem svetu – ne prometne gneče ne zapletenih odnosov, vendar lahko vplivate na odnos, ki ga imate sami s seboj. Kar me spet pelje na začetek moje zgodbe. V prvem odstavku ves čas ponavljam besedo premišljujem.
Ves čas premišljujem o tem, kako bi moralo biti. Drugače, kot je. Morala bi vstati prej, morala bi meditirati eno uro, morala bi biti zelena luč na semaforju, morala bi ... Vse te zahteve prihajajo iz mene. Sprašujem se, koliko mojega jutranjega časa je šlo za premišljevanje. Za tuhtanje. Za odločanje – ali naredim eno ali drugo.
Prav to je razlika, o kateri mi je govoril dr. Ali – razlika med tem, kako je in kako bi si jaz želela, da bi bilo. In potem sem se vprašala, od kod ta želja, da bi bilo drugače. Od kod zahteva, da opravim načrtovano prav v takšnem zaporedju in v takšnem času.
Potem lahko zastavim še eno vprašanje: od kod prihajajo vaše zahteve, da opravljate delo, ki presega vaše zmožnosti, ostajate v zvezi, ki vas duši, da po stotič poslušate nasvet svoje mame, ki se ga ne da uporabiti v vašem življenju. Kot pravi dr. Ali: odgovor na to vprašanje sploh ni lahek, ker zahteva, da bi se spoznali. In pogled v lastno notranjost ni lahek. Pogosto boste tam našli nekaj, kar vam sploh ni všeč.
Notranji kritik
Moj pogled navznoter je odkril notranjega kritika, ki me z malce skrbnim glasom skuša urediti in narediti učinkovito. Po naravi sem namreč precej počasna in ta kritik me venomer preganja, zastavlja mi nove roke, obveznosti.
Da ne bo pomote – ti roki nimajo ničesar skupnega z resničnimi zunanjimi roki in obveznostmi. Bolj podobni so idealom, ki jih je treba doseči. Celo ko obveznosti obstajajo, moj notranji kritik njihov pritisk povečuje, medtem ko dvomi v moje zmožnosti. Toda največja težava ni moj notranji kritik – težava je to, da mu pogosto verjamem.
In če se vrnem na jutranjo rutino, mu pogosto verjamem, da ne znam načrtovati svojega časa, da bi se morala prej odpraviti spat, da ne bi smela načrtovati več stvari hkrati. In potem grem v nezavedni odpor. In odpor se prikaže tako, da ostanem pokonci do enih ponoči in kljub kritiku spim še 15 minut, kljub njemu zamujam, čeprav znotraj trpim. To je odnos, kakršnega sem imela sama s seboj.
Toda s pogledom na ta neprijetna dejstva se je začel spreminjati moj odnos do kritika in s tem do same sebe. Ko začutim njegov napad, globoko vdihnem in zagledam položaj takšen, kot je, sedanji trenutek tak, kot je, ter potem delujem glede na to. Če sem zaspala, se spomnim, da lahko kaj naredim tudi popoldan.
Če opazim odpor do notranjega kritika, zaradi katerega odlašam, se lahko vprašam, kaj jaz zares želim v tem trenutku. Če sem obtičala v prometu, lahko prevzamem odgovornost za svoje zamujanje in zamujen čas nadoknadim kako drugače.
Možnosti so neskončne, ključ je prepoznavanje stanja, v katerem smo, čustev, ki jih imamo, brez izmikanja od lastne odgovornosti za položaj, v katerem smo se znašli, s čimer bi samim sebi odvzeli moč, da kar koli spremenimo.
Iva Jerković, priredila Petra Arula, foto: shutterstock
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
