Izšla je marčevska Sensa

2. 3. 2012
Deli
Izšla je marčevska Sensa

Ob nakupu nove Sense dobite darilo - kremo za roke s karitejevim maslom L'Occitane.

Iz uvodnika urednice Tine Deu

Ves čas tarnamo, da smo pod stresom. Z njim opravičujemo svojo slabo voljo in nestrpnost, zaradi stresa smo utrujeni in nerazpoloženi. Stres je vir našega nezadovoljstva z vsakdanjikom, zaradi njega večkrat vzdihujemo nad svojim celotnim bivanjem. Sprašujemo se, kam nas vodi takšno življenje, sploh ker imamo občutek, da je stresa v njem iz dneva v dan več.

Članek o stresu, ki ga objavljamo na strani 86, je podučil in presenetil tudi mene. Stres postaja obrabljen pojem, h kateremu se zatekamo, kadar nam nekaj ne gre, prepričani, da vzrok zanj tiči nekje zunaj in da se mu nikakor ne moremo izogniti. V stres nas spravljajo gneča na cesti, zahteve nemogočega šefa, živahni otroci, nerazumevajoč partner … Vsak trenutek se dogaja nekaj, kar nas spravlja iz tira, mi pa neprestano premišljujemo samo o tem, kako bi moralo biti. Ves čas si želimo, da bi naše življenje bilo drugačno, kot je.

Se sploh zavedamo, kakšno breme smo si naložili? Zadali smo si nekaj, česar zagotovo ne bomo izpolnili. Gneča na cesti ne bo izpuhtela, šef bo še naprej vsake toliko imel slab dan, otroci bodo sicer zrasli, a prišle bodo druge težave, povezane z njimi, partner bo vedno sam svoj in nikoli takšen, kakršnega bi si najbolj želeli. Ves čas se nam dogaja, da ko dosežemo tisto, kar smo si zadali, že sanjamo o nečem, kar nas bo še bolj osrečilo. Kako naporno!

Spoznanje, da naše življenje ne bo nikoli teklo po idealnem scenariju (in da je to čisto v redu), je tako velika odrešitev. Pravo olajšanje – že samo, če o svojih željah in ambicijah začnemo premišljevati na ta način. Stres je pravzaprav razlika med tistim, kar je, in tistim, kar bi mi želeli, da bi bilo. Zato se sprijaznimo s tem, kar imamo, in ne krivimo drugih za vse tisto, česar nimamo. Prihaja pomlad – mar ni to najboljši čas, da končno zadihamo svobodneje?

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez