Naj kar takoj povem, da več ne prenesem kuharskih oddaj.
Kot otrok sem čisto rada gledala črno-belega, nadvse prijaznega mojstra Ivačiča in se želela poročiti z njim, da bi potem vse tiste dobrote kuhal samo zame. Prav nič me ni motilo, da je bil precej okrogel in vsaj 50 let starejši od mene. Njegov štrudelj bi naju zvezal za vedno.
Potem so bili tu še čari začimb z Gregorjem Bakovičem in Bojanom Emeršičem, zares zabavna in poučna oddaja, ki je prekmalu izginila z ekranov – potem pa vseslovenski izbruh! Najbrž je bil vsega kriv Jamie Oliver. Nič več poštirkanih kuharskih kap in momljanja za pultom v kuhinji, ki je delovala kot laboratorij NASE. Sproščenost, svežina, akcija ... Življenje pač. In je potegnilo.
Sama sem sicer imela nekaj pripomb glede mladega Oliverja. Malo se mi gravžalo, ko je z mastnimi prsti in pogrizenimi nohti packal po hrani. Deloval mi je, kot da si jih ne umiva prav pogosto. Pa tudi paradižnike je rezal nekam preveč na debelo.
Sledili so še drugi tuji kuharski televizijski izumi, in tem napol resničnostnim 'sproščenim' kuharskim šovom smo končno podlegli tudi pri nas. Oddaja, kjer se slavni (?) Slovenčki obiskujejo med seboj in se trudijo pogostiti kolege. Sproščeno, sproščeno ... Tako sproščeno, da imajo številni gledalci še zdaj uničena vratna vretenca od prevelike količine sproščenosti. Kaj veliko novega pa se seveda niso naučili.
In potem, kot da ne bi bilo že dovolj hudega na tem svetu, so udarili še kuharski pari.
Zasebno zelo simpatičen založniški par je svojo naravno duhovitost in toplino pred kamero spremenil v umeten fosforescenten žele iz najbolj zakotne obcestne okrepčevalnice na ameriškem jugu, kjer se hranijo apatični debeluhi. Sproščeno, sproščeno ... kot klop v cerkvi. Vse tisto francosko duhovičenje in upravičujoče namigovanje, da sta v resnici intelektualca, ki se samo malo zabavata ... Vsak še tako izobražen in inteligenten človek ima pravico do otroka v sebi, kenede?
Potem se je raznoraznih umetno sestavljenih parov pojavilo miljavžent. Nekdo v paru je bil tudi pravi (in ne samo umetni) Francoz, ki ga živ hudič ni razumel, ampak tam je šlo za haut cuisine (ali nekaj podobnega, kar pomeni visoka kuhinja, kot na primer visoka moda), ki me kot navadnega smrtnika itak ne zanima. Začelo se je kuhati zjutraj, popoldne, zvečer ...
V glavnem, kadarkoli odpreš tevejček, vsaj na enem od domačih programov nekdo kuha. Kot da nas, ubogih Slovenčkov, ne zanima nič drugega. Oziroma kot da smo šele v tem desetletju vsi osupli odkrili, da se da hrano tudi skuhati in smo doslej obirali surova kurja bedra.
Sama sicer vem, zakaj se snema toliko kuharskih oddaj. Zato, ker so skoraj zastonj. Ker vse minimalne stroške pokrijejo sponzorji, ki jih v prehranski industriji ni težko dobiti, niti v proizvodnji kuhinjskih pripomočkov ne. Tako ostane celo še kak cekin za čudovite obleke voditeljic (ki so v glavnem tudi sponzorirane).
Ampak sama, kot navadna Slovenčica v večnem boju za preživetje, si s temi kuharskimi oddajami ne morem nič pomagati. En avokadov koktajl z rakci me za 6 oseb stane 60 evrov. In seveda je to le predjed. Kje so še ostali fileji, pa morski listi, pa sestavine, za katere v življenju prvič slišim in jih v Mokronogu zagotovo nimajo, pa najbrž tudi v preimenitni Ljubljani ne. Se pa kuharski voditelji vedejo, kot da je to sestavina, ob katero se pri nas spotakneš na vsakem vogalu. Nekoč sem v eni izmed novomeških velikih trgovin spraševala za tapioko, pa me je prodajalka gledala, kot da sem ušla iz norišnice.
Zato se sprašujem, zakaj pri nas nimamo kuharske oddaje, primerne današnjemu času. Oddaje, v kateri bi se kuhale jedi, ki ne stanejo več kot štiri evre na osebo, pa so še vedno zdrave in kakovostne. Oddaje, v kateri bi obiskali slovenske ekokmetije in si ogledali njihovo ponudbo, ki je cenovno zelo ugodna, da o kakovosti ne govorim. Pa kaj o tem, kako se da uporabiti ostanke. Itd. Itd.
V glavnem, če se bo v kratkem pojavila kakšna kuharska oddaja, ki bo govorila o tem, kako se najceneje, a vseeno okusno prehranjevati čez mesec (proti koncu meseca bi bile jedi vse cenejše), bom producenta tožila zaradi kraje ideje tako grdo, da se bo moral nemudoma odseliti na Kajmanske otoke! Zato mu priporočam, da me poišče že zdaj in se dogovori za odkup ideje za razumno ceno.
Desa Muck v kolumni za revijo Lisa
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
