Ne maram trgovskih centrov. Že na zunaj so ogabni. Kot brezsrčni kolosi prežijo v predmestjih na ljudi, da jih pogoltnejo ter izpraznjene in prežvečene izpljunejo nazaj na ogromna brezbrižna parkirišča.
Zahajam v čim manjše samopostrežnice in resnično pogrešam dobre stare špecerije. Dišale so tako lepo. Po kruhu, slaščicah, pralnem prašku, milu, sadju … Kot kakšna ljubeča in popustljiva stara mama.
Imel si oseben stik s prodajalci za pultom, ki so samo zate prinašali stvari s polic in so bili videti še veseli, ker so to lahko počeli. Zato smo se najbrž deklice tudi tako rade igrale trgovino, ne vem pa, ali se jo igrajo tudi današnji otroci. Ne vem, ali se sploh da igrati drvenje med policami, zlaganje in nestrpno klikanje cen pri blagajni, ko nam hitrost blagajničarkinega računalnika nažene tak strah v kosti, da brezglavo mečemo nakupljeno v vrečke.
Na koncu, ko se prebiješ skozi dolgotrajno odločanje za najbolj primeren izdelek iste vrste, potrebuješ teden dni toplic. Včasih pa vseeno moram v kakšen gigantski center, ker so majhne samopostrežnice pač bolj slabo založene.
Zadnjič pa me je v nedeljo potegnil v svojo trebušno votlino in nenadoma sem se znašla v drugem svetu. Pravzaprav sem se znašla v grozljivki. Okrog mene so v počasnem posnetku bledi ljudje s praznim pogledom pred seboj potiskali nakupovalne vozičke. Večinoma mlade družine.
Zapičila sem se v eno od njih in jo skrivaj zalezovala. Ženska okrog trideset, kavbojke in črna jakna, moški, tudi tam nekje, v trenirki, v vozičku nataknjen na otroški stolček deček, star približno štiri leta.
Ves čas so v glavnem molčali, razen: "Bo dvajset dek dovolj?" "Ne, rajši vzemi trideset, ampak njihovo blagovno znamko. Je cenejša." Mož je rekel: "Tega ne rabimo!" ko je ženka položila v voziček v celofan zavit šopek že nekoliko poklapanih rdečih gerber.
Pa jih res ne, sem pomislila, takoj za zidom parkirišča se vse do prostranih gozdov raztezajo travniki, polni jesenskega cvetja, pa tudi za kozarček vloženih gob, ki so jih prav tako imeli v vozičku, bi se našlo. Da ne govorim o veliki vreči jabolk, ki so jo vzeli, sicer zares poceni, medtem ko celi kupi jabolk okrog zapuščenih kmetij in vikendov gnijejo po tleh. Včasih na svojih sprehodih dobesedno bredem po njih.
Opazujem otroka, ki z odprtimi usti strmi v police, ki polzijo mimo. Tudi on molči. Najbrž je že dodobra zdresiran, česa vse si ne sme želeti. Igrače in sladkarije se odbijajo od njegovih zenic kot od ogledala.
Kakšen je notranji svet tega otroka, sestavljen samo iz predmetov? Kakšen je svet otroka, ki že tako majhen doživlja te predmete na podlagi tega, koliko stanejo. Koliko se splačajo. To je namreč edini pogovor med staršema, ki se odvija v času, ko hodim za njimi.
Ko me veliki nakupovalni center izbruha skupaj z njimi, kot avtomati nadaljujejo pot proti avtomobilu, zložijo vanj stvari, ne da bi se ozrli v temno modro nebo, nedeljsko nališpano z belimi oblački, ne da bi se ozrli na gozd, ki ima odprto razstavo jesenskih barvnih umetnin za zamudnike, in ne da bi potegnili vase zrak, ki sladko diši po zimi, vlažnem listju in svežem perilu. Odpeljali so se, kot da so v tunelu in se okrog njih nič ne dogaja. Najbrž v kak drug nakupovalni center, kjer imajo tudi kakšno nedeljsko akcijo.
Mene pa postane groza decembra v nakupovalnih središčih. Ja, tega me je pa res groza. To je še hujše kot zora živih nedeljskih mrtvecev. Tam bodo lažni preroki pod preobilnim in kičastim božičnim okrasjem prodajali upanje v boljši jutri in umetni optimizem, ki ima tako kratek rok trajanja, da ga še do doma ne bomo prinesli.
In potem nas čakajo še te volitve, pred katerimi nam naše politične maškare (večina njih) obljubljajo, da bodo lahko le oni praktično čez noč uredili zadeve tako, da bomo lahko bebavo in spet brez skrbi nakupovali in nakupovali in nakupovali prav vse dni v letu.
Desa Muck v reviji Lisa
