Glede na življenjski nazor lahko v grobem ljudi razdelim na dva pola: optimisti vidijo kozarec na pol poln, medtem ko se njihov antipol, to so pesimisti, nenehno ukvarjajo s praznino kozarca. Moja osnova teza tega zapisa je, da je za lastno srečo in zadovoljstvo vseh bližnjih veliko bolj produktivno truditi se postati optimisti.
Biti pesimist
Pesimist, rigidnež, zadrtež, komplikator, general, ipd... Mnogo pojmovanj imamo za ljudi, ki pa imajo kljub vsem negativnem predznaku predvsem to nesrečo, da vidijo svet kot nenehno grožnjo. Tako v na pol polnem kozarcu vidijo, da jim je nekdo, medtem ko so gledali stran, izpil polovico vode.
Potem se kot pijanec plota oklepajo te druge polovice in renčijo na vse, ki bi vsaj navzven izgledali žejni. Take ljudi je zelo všečno ne imeti rad, saj je vsak pogovor priložnost za to, da izgubiš stik. Da ne bo kakšne pomote, svet je seveda krut. Pomembno razlikovanje pa je v tem, da je krut ne glede na to, v kakšnem psihofizičnem stanju se nahajaš.
Biti optimist
Optimist je oseba, ki po svojih tovarniških nastavitvah svet vidi predvsem kot nepopisan list, na katerega je še potrebno narisati sonce. Stereotip nasmejanih ljudji, ki ležijo na travi, gledajo v nebo in uživajo v vonju cvetja. (Mimogrede: Pesimist ne uživa v vonju cvetja, ker je prepričan, da če miže vonjaš cvetlico in se ji do popolnosti posvetiš, potem ne moreš več varovati druge polovice na pol praznega kozarca).
Optimist je oseba, ki jo težko sovražiš, razen če si pesimist. Nagnjena je k pretirani naivnosti in res je to na trenutke rak rana slehernika, saj je svet resnično krut. Pomembno razlikovanje pa je v tem, da je krut ne glede na to, v kakšnem psihofizičnem stanju se nahajaš.
Živele razlike
Optimist vidi svet kot prijazen prostor. Vsake toliko časa spozna, da svet ni tako prijeten, kot si sam misli, in za trenutek ali dva res razmišlja, da bi bilo bolje, če bi imel na sebi več bodic. Potem trenutek mine in optimist se vrne v svoje naivno stanje – gledajoč v sonce, napolnjen s cvetličnimi vonjavami.
Svet je pač narejen tako, da neglede na to, s koliko ključavnicami boš zaklenil svoj »bicikel«, se bo našel nekdo, ki mu bo izziv, da ga ukrade. Živimo v svetu, kjer je preprosto preveč kombinacij in možnosti, ki bi jih lahko popolnoma nadzorovali.
Vedno se bo našel trenutek, ko bo tudi pesimist postal nepozoren in ostal brez druge polovice kozarca. Rigidnost nam tako v grobem kontekstu ne prinaša nobenih bistvenih prednosti – je pa način, kako se življenjskim tegobam zoperstavimo, veliko bolj pomemben, kot si upamo priznati. Premalokrat se namreč spomnimo na staro modrost, ki pravi, da je življenje tisto, kar se nam zgodi, medtem ko delamo druge načrte.
Potrudimo se, da bo ta vmesni čas, ki zavzame večino našega življenja, čim bolj prijeten, za nas same in za vse tiste, ki želijo z nami deliti ta svet.
Domen Strmšnik je zakonski in družinski terapevt, ki deluje pod okriljem Študijskega in raziskovalnega centra za družino ŠRCD
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
