Pred kratkim so na srednjih šolah in fakultetah potekali informativni dnevi. Številne bodoče srednješolce in celo študente (?!) so pospremili starši, kar je nekoliko drugače kot v naših časih, ko smo starše seznanili z odločitvijo, bili hvaležni za njihov nasvet (ni pa nujno, da smo ga upoštevali), spremstva na informativnem dnevu pa nikakor nismo želeli.
Res pa je, da posledice odločitve za študij pri nekaterih še vedno plačujejo starši. Zato njihovo mnenje ni zanemarljivo in ga je (včasih) morda dobro upoštevati.
Moja odločitev za študij je bila 'last minute', saj do četrtega letnika nisem točno vedela, kaj si želim študirati, in mi je že v otroštvu vprašanje Kaj boš, ko boš velika? povzročalo precej težav. Mučno mi je bilo, ko smo morali v osnovni šoli vsako leto napisati, kaj bi bili radi po poklicu. Spomnim se, da sem v prvem razredu izbrala poklic učiteljice. Ne zato, ker bi se želela prikupiti kakšni učiteljici (prilizovanje mi nikoli ni šlo, čeprav je ta 'veščina' precej priljubljena na marsikaterem delovnem mestu), temveč me je poučevanje takrat resnično zanimalo. Ko sem bila majhna, sem na svojo posteljo razporedila plišaste živali, jim razlagala abecedo, jih učila seštevati in ob tem neizmerno uživala. Takrat nisem pomislila, da v nasprotju z mojimi igračkami, ki so nemo poslušale, učenci govorijo.
Do petega razreda osnovne šole se je zvrstilo še precej idej: igralka, plesalka, odvetnica, detektivka. Glede na to, da sem osnovno šolo obiskovala, ko še ni bilo serij, kot so Ally McBeal in CSI, so bile moje ideje dokaj izvirne. Res pa je, da sem si več kot deset let želela postati pevka. Svoje želje sem se sramovala in številnim se je zdela 'otročja'. V prvem razredu, ko je bila popularna Tajči, so sicer moje sošolke skupaj z mano pele Hajde da ludujemo in sanjarile o pevski karieri, toda že nekje v tretjem razredu so one nehale 'ludovati', jaz pa sem po mnenju mojih staršev 'poludila', ker sem si še vedno želela biti pevka. Vsak dan po pouku sem kot upornik z razlogom ure in ure napenjala glasilke, da bi zvenela kot Whitney ali Mariah, pa ni šlo. V gimnaziji sem spoznala, da ne bom naslednja pop princeska, hkrati pa sem zaradi slabih ocen pri naravoslovju odkrila, da vsekakor ne bom naslednja Marie Curie.
Thomas Edison je nekoč dejal, da je genij 1 % navdiha in 99 % znoja. Njemu je uspelo izumiti žarnico, meni pa se kljub prekomernemu 'znojenju' nikakor ni posvetílo pri fiziki in kemiji za več kot pozitivno oceno. Se mi je pa posvetílo, da od glasbe ne bom mogla živeti.
Nisem se odločila za študij petja, sem pa izbrala tisto, kar me je zanimalo – sociologijo. In to na tisti fakulteti, ki slovi po tem, da lahko menda padeš samo po stopnicah. Kar ne drži. Meni je namreč uspel padec na povsem ravni površini pred glavno predavalnico. Padla sem tako močno, da so navzoči obnemeli. Jaz pa sem se pobrala. Z nasmeškom. In dobila lekcijo, ki se je strogo držim še danes: Ko padeš, se poberi z najlepšim nasmehom. Kar pa ni edina stvar, ki sem se jo na fakulteti naučila. FDV sem doživljala kot nekakšno samopostrežno trgovino, ki jo obiščeš, ko si to želiš (predavanja niso bila obvezna), z (intelektualnim) kapitalom, s katerim razpolagaš in si vzameš tisto, kar potrebuješ. In zame je FDV še vedno Fakulteta, ki Veliko Da (ob predpostavki, da si znaš vzeti).
Po diplomi sem kot mnogi FDV-jevci okusila 'radosti' iskanja službe in v dveh letih postala že skoraj 'profesionalna' iskalka zaposlitve. V tej vlogi se bom ponovno preizkusila že kmalu, kar za današnje čase ni nič nenavadnega. Delovnih mest je vse manj. Številna so že pred razpisi vnaprej zasedena. Toda tokrat sem ubrala drugačno pot in se tovrstni črnogledi miselnosti ne bom vdala. Nisem pesimist, ki vidi kozarec na pol prazen. In nisem optimist, ki vidi kozarec na pol poln. Če že, sem oportunist, ker v tistem kozarcu vidim priložnost, da dolijem še malo vodke.
In tako razmišljam pri iskanju službe. Verjetno res več ne živimo v časih, ko lahko čakamo na službo, temveč si je službo treba ustvariti sam/a. Najbolj občudujem ljudi, ki so iz svojega hobija ustvarili poklic. Ker so točno vedeli, kaj želijo biti, ko bodo veliki.
Ob pregledu svojega življenjepisa sem ugotovila, da mi je prav vsako delo, tudi prostovoljno, zelo koristilo. Tudi kot pripravnica oziroma 'deklica za vse' sem si pridobila neprecenljive izkušnje. Predvsem sem spoznala, da moraš iz 'deklice za vse' odrasti v 'žensko, ki zna reči ne'. In se med 'odraščanjem' vprašati, kaj boš, ko boš velika.
Edison je imel prav. Treba se je znojiti, če želiš uspeti. Toda pred tem je smiselno prepoznati svoj talent. Medtem ko sem celo osnovno šolo napenjala glasilke, se v gimnaziji 'znojila' ob učenju matematike in fizike ter med študijem obiskovala solopetje, menjavala bende in si nabirala delovne izkušnje, sem popolnoma pozabila, da sem v drugem razredu osnovne šole blestela pri pisanju spisov, v gimnaziji imela najboljše ocenjene eseje in da sem na fakulteti uživala v pisanju seminarskih nalog in diplome. Šele pri 30 sem pomislila, da je pisanje morda tisti 1 % talenta, zaradi katerega se je vredno 'znojiti'.
In četudi je bila moja izbira študija v skladu s prepričanjem, da je v Sloveniji preveč družboslovcev napačna, odločitve ne obžalujem. Študij te informira. In ni nujno, da te formira. Oblikujejo te izkušnje. Oziroma kot je lepše povedal stric Pepi iz Spodnjega Dupleka na praznovanju svojega 80. rojstnega dne: "Življenje je tako pač, kot je. Je, kar je. Bo, kar bo. Ti pa se moraš tu nekje vmes znajt'."
Danaja Lorenčič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
