Rudolf Steiner: Moderne in starodavne duhovne vaje - nasveti za meditacijo 1. del

Iz predavanja Rudolfa Steinerja, očeta antropozofije, Waldorfske šole in biokmetijstva: Kako pridemo do duhovnega gledanja? Kako dosežemo spoznanja o višjih svetovih?

6. 2. 2015

Poti, po katerih so v zelo oddaljenih časih ljudje dosegali nadčutna spoznanja, so bile zelo drugačne od teh, po katerih pride človek danes do takšnih spoznanj. V davnih časih je imelo človeštvo določeno instinktivno jasnovidnost, ki se je skozi različne vmesne faze počasi razvila v pogled na svet, v svetovni nazor, ki ga mora človek danes imenovati svojega lastnega in iz te splošne zavesti se lahko kasneje razvije določena višja zavest. V mnogih spisih sem opisal, kako lahko človek danes, če svoj čas in svoj odnos do tega časa pravilno razume in dojame, pride do spoznanj višjih svetov. Vendar bi vam rad sedaj to opisal z določene točke gledanja prav s pogledom nazaj.

Če gremo nazaj v zelo oddaljeno preteklost in se osredotočimo na človekove duhovne težnje tistih časov, med drugim spoznamo duhovno stremljenje, ki so ga prakticirali v davnem Orientu, v tisti kulturi, ki je kasneje postala poznana kot indijska kultura. Danes se veliko ljudi vrača k temu, kar se je prakticiralo takrat, ker ne uvidijo, da mora za prodiranje v nadčutne svetove vsaka doba slediti svoji lastni ustrezni poti.

Izmed vseh ljudi, ki so živeli v tistem obdobju, v davni indijski dobi, določene osebnosti razvile notranje sile človeškega bitja na način, ki je ustrezal tistemu času. Te sile so jih potem vodile navzgor v nadčutne svetove. Eden od teh načinov je pot joge.

Bolje jo boste lahko razumeli, če najprej pogledamo na druge ljudi, od katerih je jogi oziroma tisti, ki je hotel na ta način priti do višjih spoznanj, izstopal. V teh starih časih človeškega razvoja se je običajna človeška zavest povsem razlikovala od te, ki jo imamo danes. Mi, ljudje današnje dobe, gledamo ven v svet, zaznavamo z našimi čuti na primer barve, zvoke itd. V tem čutnem svetu poiščemo zakonitosti, vendar se zavedamo, ko napredujemo in se hočemo v zunanje stvari nekako duhovno-duševno vživeti, da potem nekako črpamo iz naše fantazije. V tistih davnih časih ni bilo tako.

Takrat, kot vemo, so ljudje videli v zunanjem svetu več, kot vidi običajen človek danes. V streli in blisku, v gromu, v vsaki posamezni zvezdi, v najrazličnejših bitjih narave, so ljudje tistih časov videli hkrati tudi duhovno-duševno. Zaznavali so duhovna bitja, četudi nižje vrste, v vsem trdnem, v vsem tekočem, v vsaki zračni obliki itd. Današnja intelektualna učenost razglaša: Ti davni ljudje so v okolico, ki so jo gledali, prav s svojo fantazijo vsanjali vse vrste duhovno-duševnega. To imenujemo animizem, verovanje v dušo, kot počelo sveta, v to, da imajo stvari dušo.

Slabo poznamo človeško naravo, predvsem pa človeško naravo tistih davnih časov, če verjamemo, da so bila najrazličnejša duhovna bitja v streli in gromu, v izviru in reki, v vetru in vremenu sanjske stvaritve, vtkane v naravo s fantazijo takratnega človeka. Ne, to nikakor ni tako. Ljudje so ta bitja videli. Prav tako kot mi vidimo rdeče in modro ali slišimo ton cis in g, tako so ti davni ljudje videli v stvareh zunanjega sveta duhovno-duševno.

To videnje duhovno-duševnega je bilo zanje tako naravno, kot je za nas naravno videti modro in rdeče. Vendar je bilo s tem povezano nekaj drugega, in sicer to, da ljudje niso imeli jasne zavesti o sebi. Jasnega samozavedanja, s katerim smo danes kot normalni ljudje prežeti, v tistih davnih časih ni bilo. Človek se nekako ni ločil in razlikoval od zunanjega sveta.

Če bi imela moja roka zavest, bi videla in vedela, da ni samostojna, da je le en člen mojega organizma, in tako je občutil tisti davni človek, četudi tega ni izrekel. Ljudje so se občutili kot člene celotnega vesolja. Svojega lastnega človeškega bitje niso prav nič intenzivno ločevali od okolja. Recimo, da je nek davni človek hodil vzdolž reke. Če gremo danes ob reki v smeri rečnega toka, potem imamo kot današnji razsoden in preudaren človek nekako takšen občutek: Hodimo s svojimi nogami in se premikamo navzdol, kar nima ničesar opraviti z reko.

Človek davnih časov na splošno ni tako čutil. Ko je na primer hodil po rečnem bregu navzdol v smeri toka, kar je bilo zanj povsem naravno, je občutil duhovna bitja, ki so bila tako povezana z rečnim tokom, kot bi plavalec danes čutil, da ga nosi voda – nekaj materialnega torej. Podobno je človek davnine čutil, da ga vzdolž rečnega toka vodi nekaj duhovnega. V vsem, kar je človek v zunanjem svetu občutil, se mu je zdelo, da ga nosijo, podpirajo in spodbujajo bogovi vetra, tokov in vsega, kar je bilo tam zunaj. V sebi je občutil elemente narave. Do danes se je to občutenje, da je človek tako tesno vživet v naravo, da je z njo eno, izgubilo. Namesto tega občutenja si je zdaj človek pridobil močan občutek samostojnosti, neodvisnosti, občutek lastnega Jaza.

Davni jogi se je dvignil nad nivo večine ljudi, ki so tako čutili, kot sem opisal. Izvajal je določene vaje, o katerih bom govoril. Te vaje so bile dobre in primerne za naravo človeštva v davnih časih; kasneje so nazadovale, zapadle v nekakšno dekadentnost in so jih pretežno uporabljali v kvarne in škodljive namene.

Pogosto sem že omenjal vaje jogijskega dihanja. Kar bom zdaj opisal, je veljalo tako rekoč le za ljudi zelo davne orientalske kulture kot ustrezna pot za doseganje višjih svetov. V običajnem življenju se človek svojega dihanja v glavnem ne zaveda. Človek vdihne, zadrži dih in izdihne. Tega dihanja se zaveda le, kadar kakorkoli zboli oz. je njegova bolezen povezana z dihanjem. V običajnem življenju pa ostaja dihanje večinoma nezaveden proces.

Jogi je z dolgotrajnim izvajanjem dihalnih vaj preoblikoval svoje dihanje v zavesten notranji proces. To je naredil z različnim časovno usklajenim vdihavanjem, zadrževanjem in izdihavanjem in tako spremenil celotni ritem normalnega dihalnega procesa. Podaljšal je čas vdiha, dlje je zadržal dih in spet v drugačnem času izdihal, skratka, njegov dihalni ritem je bil drugačen od običajnega. S temi vajami je jogi bolj ozavestil dihalni proces. Jogi se je tako rekoč vživel v dihanje, se poistovetil z njim. Postal je dihanje. Občutek, ki ga je s tem prejel, je bil neprenehoma prisoten ob vdihu, pri razširjanju diha po telesu in v ponovnem izdihu. Človek se je tako z vsem svojim duševnim bitjem potopil v dihanje.

Če želimo uvideti, kaj dejansko s tem dosežemo, lahko rečemo: Ko na primer vdihnemo, gre sunek vdiha v naš organizem, potem gre navzgor skozi hrbtenični kanal v možgane in se tam razširi znotraj tistih procesov, ki se odvijajo v živčevju in čutih. Kot orodje pri razmišljanju ljudje torej nikakor ne uporabljamo zgolj čutov in živčnega sistema, ampak skozi naš čutno-živčni sistem nenehno pulzira, se pretaka, valuje in ga ritmizira dihalni proces, dihalni ritem. Nikoli ne razmišljamo, ne da bi ta dihalni ritem ritmično prepojil naš živčno-čutni proces. Ker ostane celotni dihalni proces pri današnjem normalnem človeku nezaveden, se seveda tudi tega ne zavedamo.

Pri davnem jogiju je bilo to spremenjeno dihanje zavestno pritegnjeno v živčno-čutni proces. S tem je jogi doživel notranji proces, ki je bil sestavljen iz tega, kar se je odvijalo skozi živčno-čutni proces, in tega, kar je valovalo in se vrtinčilo skozi možgane in tudi skozi čute zaradi spremenjenega dihalnega ritma. Pri tem je skozi dihalni ritem doživel tudi duševno naravo svojih misli.

Na ta način se je jogiju zgodilo nekaj izrednega. Proces mišljenja, ki ga je sploh komaj občutil kot proces v glavi, je izžarel po vsem svojem organizmu. Ni zgolj mislil, ampak čutil, kako misel kot majhna živalca leze skozi dihalni proces, ki ga je bil sam umetno sprožil. Jogi torej ni čutil mišljenja, kot nekaj tako logično potekajočega in medlega, ampak je čutil, kako sta mišljenje in dihanje zlita v en proces.

Ko je vdihnil, je občutil, da je vzel nekaj iz zunanjega sveta vase in je potem pustil, da dihalni proces steče v njegovo mišljenje. S svojimi mislimi je nekako zgrabil tisto, kar je z vdihanim zrakom potegnil vase, in to razširil po vsem svojem organizmu. S tem pa se je v jogiju povečalo in stopnjevalo občutenje lastnega Jaza, okrepljeno občutenje sebe. Občutenju primerno je svoje mišljenje razširil preko svojega celotnega notranjega bitja. Zato se je zmogel zavedati svojega mišljenja v zraku, in sicer v rednem in pravilnem zračnem pretoku, ki je potekal v njegovi notranjosti.

To je imelo za jogija čisto določeno posledico. Ko se človek danes občuti v čutnem svetu, je povsem res in prav, da ima nekaj v svojem mišljenju, na kar je komajda pozoren, ali pa se česa sploh ne zaveda. Njegovi čuti ga obveščajo in poučujejo o tem, kar je v zunanjem svetu, in ko v spominu gleda nazaj na sebe, vidi le del samega sebe. Tako dobi nekakšno približno sliko tega, kako je umeščen v zunanjem svetu med rojstvom in smrtjo. Toda jogi je preko dihalnega procesa nekako izžareval svoje duševno-miselno, svojo duševno-miselno naravo. To celotno duševno mišljenje je poganjal in potiskal bolj v sebe. Posledica tega z dušo napolnjenega mišljenja, ki je pulziralo skozi njegovo notranje bitje, je bila, da je iz njegove duše izplaval poseben občutek sebe, posebno občutenje Jaza.

Vendar zdaj tega ni občutil tako, kot to občuti človek tukaj med rojstvom in smrtjo v naravnem okolju, ampak s tem, da je svoje duševno-miselno izžareval v dihalni proces in se čutil kot v spominu nazaj prenesenega v čas, preden je sestopil na Zemljo, to je v čas, ko je bil duhovno-duševno bitje v duhovno-duševnem svetu.

Podobno kot se lahko današnji človek pri običajni zavesti živo spominja nekega dogodka pred desetimi leti, se vanj vživi, in če hočete, občuti tudi gozd, v katerem je ta dogodek doživel, se torej vživi v celotno takratno razpoloženje, tako se jogi vživi v tem spremenjenem dihalnem procesu v celotno okolje in razpoloženje, v katerih je kot duhovno-duševno bitje bival v duhovno-duševnem svetu. Tam je čutil povsem drugače do sveta, kot je čutil tukaj kot človek. Iz tega, kar je prejel, iz odnosa te zdaj prebujene individualnosti do celotnega vesolja, so potem nastale tiste čudovite stare pesnitve, iz-med katerih je BagavadGita lep primer.

Ko v BagavadGiti berete te čudovite opise človeške individualnosti, kako je z vsem v sožitju, kako se potopi v vse procese narave, v vse posamezne skrivnosti sveta, kako je vsebovana v vsem, tako je to celo obnovitev, reprodukcija vseh skozi jogijski dihalni proces priklicanih spominov na tisto, kar je duša, ko je bila še samo duša, preživljala v duhovnem vesolju.

Ko berete BagavadGito in se zavedate, da vse to, kar so Krišna (Krsna) in drugi posvečenci tam doživljali skozi svojo povzdignjeno samozavedanje, dejansko govori nazaj v duhovni svet prestavljena duša s povečanim občutkom sebe, potem prvič berete te stare pesnitve pravilno. Torej lahko rečemo: Ti davni modreci, posvečenci, so se dvignili na višji nivo zavesti od tiste, ki je bila običajna za ljudske množice, in so ostro ločili sebe, svoj Jaz, od zunanjega sveta. Vendar se niso ločili z nekakšnim egoističnim razmišljanjem, ampak s spremenjenim dihalnim procesom, nekako z duševno potopitvijo v notranji ritem pretakanja zraka. To je bil tisti način, s katerim so v davnih časih iskali pot v duhovni svet.

V kasnejših časih se je ta pot spremenila. V davnih časih so se torej ljudje s takim drugačnim dihanjem prestavili v nadčutni svet. Čutili so, kako potekajo misli skozi dihalne tokove in v njih potopili misli, ki so se tako rekoč kakor zvijajoče kače plazile skoznje, podobne majhnim kačam. Občutili so sebe znotraj valujočega kozmičnega tkanja in kar se je lahko iz tega občutja razodelo, so izrazili skozi določene besede in pregovore. Postopno so počasi prišli do tega, da so to, kar sem predstavil, tako močno, tako intenzivno doživeli, da je v dihalnem procesu tičal celo sam doživljaj.

Polagoma so doživeli, kako so se besede izdihnile, kako so se besede same jasno zlogovale v izreke, same prešle v recitativno obliko ritmičnega govora. Tako so se iz spremenjenega dihalnega procesa, v katerem so ljudje besede, ki jih je nosil in nekako vzdignil ta dihalni proces, zgradili in oblikovali mantrične izreke, mantre. Medtem ko je bil v davnih časih najbolj bistven dihalni proces in njegovo doživljanje, so postali potem pomembnejši ti izreki. To je prešlo v tradicijo, v zgodovinsko zavest človeka in to je pozneje botrovalo rojstvu ritma, takta in vsega, kar je značilno za pesnitev.

Temeljne zakonitosti govora, ki jih je moč videti na primer v heksametru, v pentametru, tako kot sta bila uporabljana v antični Grčiji, kažejo nazaj na tisto, kar je bilo daleč nazaj doživljanje dihalnega procesa – doživljanje, ki je človeka prestavilo iz sveta, v katerem je živel med rojstvom in smrtjo, v duhovno-duševni svet.

To ni tista pot v duhovni svet, ki bi jo moral iskati in po njej hoditi človek sedanje dobe. Če bi se v duhovne svetove podal preko dihanja, bi bilo to po ovinku, zato se mora dvigati po bolj duševni poti, po poti samega razmišljanja. Za današnjega človeka je prava pot tista, kjer v meditaciji in koncentraciji svojih misli in podob to, kar je sicer bolj logično povezano, preobrazi v nekakšno tako rekoč muzikalično povezanost znotraj misli.

Današnja meditacija je vedno najprej doživetje v mislih, prehod neke misli k drugi, prehod neke mentalne predstave v drugo. Medtem ko je daljni indijski jogi prešel od ene vrste dihanja k drugemu, se mora današnji človek poskušati s svojo celotno dušo povsem živo vživeti na primer v rdeče. Ostane torej v miselnem. Potem se vživi v modro. Tako doživi ritem: rdeče, modro; modro, rdeče; rdeče, modro, kar je miselni ritem. Vendar to ni ritem logičnega, ampak veliko bolj živega mišljenja.

Če človek dovolj dolgo izvaja take vaje – tudi davni jogi je bil primoran svoje vaje izvajati zelo dolgo –, ko nekako doživi nihanje, ritem, notranjo kvalitativno spremembo: rdeče, modro; modro, rdeče; svetlo, temno; temno, svetlo – na kratko, če sledi navodilom, ki jih najdete v moji knjigi Kako doseči spoznanja višjih svetov –, ko človek torej nekako ne obstane v tem, da poganja dihanje v živčno-čutni proces, ampak ko prav z živčno-čutnim procesom prične in sam živčno-čutni proces preide v notranji zamah, ritem in kvalitativno spremembo, takrat doseže prav nasprotno tistemu, kar je dosegel davni jogi.

Davni jogi je nekako združil proces mišljenja z dihanjem in tako iz teh dveh procesov naredil enega. Danes pa poskušamo sleherno povezavo med tema procesoma, kar je tako in tako nezavedno, razvezati in raztopiti. Ko ste v običajni zavesti, ko pri tej zavesti premišljujete o vašem naravnem okolju, se v vaših miselnih predstavah nikoli ne odvija zgolj živčno-čutni proces, ampak je pri tem vedno vključeno tudi dihanje. Medtem ko mislite, vaše dihanje nenehno pulzira in valuje skozi vaše živčno-čutne procese.

Rudolf Steiner: Moderne in starodavne duhovne vaje - nasveti za meditacijo 2. del

Podrobneje o življenju in delu Rudolfa Steinerja na ljubezenmodrost.info/knjige

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri