Očitno med nami in ljudmi starega sveta v zavesti zija pravi prepad. Stari modreci, ki so svet še doživljali notranje, o teologiji niso govorili, temveč so jo živeli.
Predstavljajmo si človeka tretje poatlantske dobe, ki je trajala od četrtega do prvega tisočletja pr. n. š. Bogove in duhovna bitja je čutil in v telesnih procesih njihov vpliv jasno zaznaval. Skozi dihanje je bil v stiku z duhovnim bitjem zraka. Skozi sadež, ki ga je zaužil, je občutil, kaj je ta v dobi zorenja zbral v svojem eteričnem telesu ...
Stari Egipčani so se s Soncem, z Zemljo in nebesnimi telesi še počutili neločljivo povezani. Človek izhaja iz duhovnih svetov in v Zemljinem ciklu (o tem razvoju smo govorili v Zgodbi vseh zgodb) še vedno čuti primarne ustvarjalne vplive. Astrologi in ezoteriki vedo, da je eterično telo povezano s planeti Saturn, Jupiter in Mars, astralno telo z Venero, Merkurjem in Mesecem, naša bit pa s Soncem. Vpliv Sončevih sil, ki delujejo pri rasti našega plemenitega jedra, je nasproten Mesečevemu vplivu.
Dandanes smo očarani z zunanjostjo in se ne zavedamo globljega pomena predmetov. Ko pa je denimo Egipčan gledal trikotnik, je v njem občutil kozmične sile. V Zemlji ni videl ogromne mineralne gmote, temveč mogočno organsko bitje, v katerem se odvijajo procesi, ki se zrcalijo tudi v človeku. O sebi pa je bil prepričan, da je nekaj podobnega kot angelska bitja; ta je še vedno lahko videl v sanjam podobnih jasnovidnih stanjih.
Svoje telo so Egipčani videli kot nekaj, kar raste iz Zemlje po nadzemeljskih vplivih, po zakonih geometrije, nanj so vplivale zvezde po zakonih astrologije, od znotraj je bilo zgrajeno po zakonih glasbe (glasba ni zgolj tonska muzikalnost). Ker naj bi se duhovno-duševna človeška bit najpopolneje izrazila prav skozi oblikovanje telesa, so hoteli z balzamiranjem to obliko čim dlje ohraniti.
Pri Grkih so bile stvari že nekoliko drugačne. Stik z vesoljem je že pešal in duševnega niso več tako povezovali z Zemljo in Zemlje s telesom, temveč so si predstavljali, da duša izgrajuje vodno telo, premika sokove v njem in skrbi za njegovo delovanje. Telo zanje ni bilo kot razodetje narave, temveč kot živo umetniško delo, ki je samo po sebi znanost. Prišlo je do pešanja aritmetike in astrologije, notranja harmoničnost, ki je temelj živečemu, pa se je najbolj ohranila v grškem dojemanju glasbe. Platon je živi angelski svet že preimenoval v svet idej.
Živo doživljanje teologije, ki je bilo prisotno še med Egipčani in Grki, je bilo najti le še med redkimi zgodnjekrščanskimi misleci. En takih je bil Origen. Njegovo neposredno duhovno znanje ni našlo poti k njegovim naslednikom. Zapisal je, da ima človek svoj praizvor v božanstvu, vendar na poti svojega razvoja vse bolj usiha. Po zaslugi dogodka na Golgoti pa se lahko ponovno dvignemo do božanstva in se spet združimo z Očetom. Svojo pot je videl kot pot od Boga v svet in nazaj k Bogu.
Latinski čas je prinesel nov premik k večji individualnosti: Rimljan je poskušal izraziti in predstaviti sebe kot duha z besedo; zacveteli so gramatika, retorika in dialektika – samoprikazovanje duše z oblikami mišljenja. Kdor hoče biti izobražen – so rekli – mora zgraditi svojo izobrazbo – poleg gramatike, retorike in dialektike mora študirati še znanstvene predmete: geometrijo, astrologijo, aritmetiko in glasbo; a ti so postajali vse bolj abstraktno izročilo, oropano občutenja. Navedenih sedem umetnosti je ostalo temelj izobrazbe tudi pozneje, vse do srednjega veka in še dlje.
V času razvoja krščanstva se je premik od naravnega, kozmičnega v abstraktno še okrepil. Od spoznavnega principa se je prešlo k pravnemu principu, ko so verski voditelji njim všečne nauke preprosto predpisali oziroma uzakonili. Filozof atenske šole je z žalostjo lahko opazoval, kako stari živi pojmi ob Konstantinovih dejanjih kostenijo. Justinjan je odpravil še zadnje ostanke te šole in učenjake pregnal v Azijo, kjer so našli zatočišče pri kralju Perzijcev. Tisto, kar se je pozneje razširjalo po Evropi kot grška kultura, je bilo le še njena senca. Arabizirana znanost je pozneje preko Španije spet prišla v Evropo in vplivala na miselnost časa.
Posamezni fragmenti duhovne modrosti so se sem in tja kljub vsemu prebili na površje. En od velikih mislecev iz devetega (!) stoletja, Janez Skot Eurigena, učenec Pavlovega učenca Dionizija Areopagite, med drugim opisuje, kako se je človek spustil iz božanskega, našteva bitja nad čutnim svetom in razlaga, kako duh potuje skozi čutni svet. Omenja, da so bit, modrost in življenje tri dejstva, ki jih povsod opažamo; v biti se predstavi Oče, v modrosti Sin, v življenju pa Sveti Duh.
Človek ni v položaju, da bi se lahko povzpel nad te pojmovne predstave. Eurigena nadalje govori o ustvarjenem in ustvarjajočem svetu. To je svet duhovnih bitij, svet angelov, nadangelov, arhajev in drugih; ti ustvarjalci, ki so bili ustvarjeni od najvišjega bitja, so ustvarjalci posameznih plasti sveta. Njihov rezultat je ustvarjeni svet, ki ne ustvarja; to je svet živali, rastlin in mineralov, zvezd itd. Elementi ogenj, voda, zrak in zemlja so prepojeni z nižjimi duhovnimi bitji, višja duhovna bitja pa vodijo zvezde in na zvezdah tudi živijo. O človeku Eurigena pravi: človek je mineralno bitje, ki živi in raste kot rastlina, čuti kot žival, presoja in sklepa kot človek in spoznava kot angel. Tako je doživljal svet modri Janez iz devetega stoletja.
Zoran Železnikar; www.prisluhni.si
Celoten članek lahko preberete v tiskani reviji Sensa december/januar
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
