Rudolf Steiner: Moderne in starodavne duhovne vaje - nasveti za meditacijo 2. del

Postopno povežemo mišljenje z zunanjim ritmom. S tem ko mišljenje razvežemo od dihanja – to tudi je namen današnje meditacije –, pustimo mišljenje, da tako rekoč steče v ritem zunanjega sveta. Jogi se obrača nazaj k svojemu lastnemu ritmu. Današnji človek se vrača k ritmu zunanjega sveta.

V knjigi Kako doseči spoznanja višjih svetov preberite prve vaje, ki sem jih navedel in kjer sem pokazal, kako moramo recimo pri rastlini spremljati njeno kaljenje in rast. Namen meditacije je v miselni predstavi mišljenje razvezati od dihanja in ga pustiti, da se potopi v sile rasti same rastline. Mišljenje mora preiti v ritem, ki potuje skozi zunanji svet in ga prežema. Toda v trenutku, ko se mišljenje tako resnično osvobodi telesnih funkcij, ko se iztrga od dihanja in ko se postopno poveže z zunanjim ritmom, se zdaj ne potopi v čutne lastnosti stvari, ampak v njen duhovni del.

Ko gledamo neko rastlino, opazimo na primer, da je zelena, njeni cvetovi pa so rdeči. To vam povedo oči. O tem potem premisli in preudari vaš razum. Od tega živi naša običajna zavest. Drugačno zavest pa razvijemo, ko ločimo mišljenje od dihanja in mišljenje povežemo s tistim, kar obstaja tam zunaj. To mišljenje se uči vibrirati skupaj z rastlino v njeni rasti, v njenem razcvetanju, kako na primer pri vrtnici zeleno preide v rdeče. Mišljenje vibrira v duhovnem, ki je v temelju vsake posamezne stvari zunanjega sveta.

V tem vidite, se moderna meditacija razlikuje od davnih jogijskih vaj. Izbral in prikazal sem dva ekstrema, med njima pa je seveda veliko vmesnih stopenj. Pri tem ko se človek postopno uri v tem zunanjem ritmu, se dogaja naslednje. Jogi se potopi v svoj lasten dihalni proces. Potopi se vase. S tem doživlja sebe, svoj Jaz kot v spominu. Spominja se nekako tistega, kar je bilo prej, preden se je spustil na Zemljo. Po drugi strani pa mi s svojo dušo zapustimo fizično telo. Združimo se s tem, kar tam zunaj v ritmu duhovno živi. Tako zdaj gledamo, kaj smo bili, preden smo se spustili na Zemljo. Vidite, to je razlika.

Za ilustracijo bom to shematično narisal. Naj bo to jogi (leva risba, redkejše črtkano). Razvije močan občutek svojega Jaza (gosto črtkano znotraj). S tem občutenjem Jaza se spomni tistega, kar je bil, znotraj duševno-duhovnega okolja, preden se je spustil na Zemljo (gosto črtkano zunaj). Tok spomina gre nazaj. Skicirajmo tukaj še modernega človeka, ki je pridobil nadčutna spoznanja (desna risba, redko črtkano). Razvil je tak proces, ki mu omogoči zapustiti svoje telo (desno gosto črtkano), in tako živi znotraj ritma zunanjega sveta in duhovno gleda kot zunanji objekt (gosto črtkano zgoraj), kaj je bil prej, preden se je spustil na Zemljo.

Spoznanje o predrojstnem stanju nekega človeka je bilo v davnih časih kot nekakšno spominjanje, medtem ko je v sedanjosti pravilno razvito spoznanje predrojstnega bivanja duhovno gledanje tega, kar je nekdo takrat bil (gosto črtkano zgoraj). To je razlika.To je bil eden od načinov, s katerim se je jogi vživel v duhovni svet.

Drugi je bil s prisvojitvijo in obvladovanjem določenega položaja telesa. Delal je na primer vajo: dolgo časa je vztrajno držal iztegnjeni roki v vodoravnem položaju ali pa je zavzel določeno držo, tako da je sedel na prekrižanih nogah, itd. Kaj je s tem dosegel? Zmogel je zaznavati, kar so zaznavali tisti čuti, na katere se danes komaj še oziramo. Vemo, da človek nima le pet čutov, ampak dvanajst (pet čutov za znanje: oči, ušesa, nos, jezik, koža; pet čutov za delovanje: glas, noge, roke, zadnjik, spolni organ; čut za ravnotežje in notranji čut: um).

Pogosto sem govoril o tem, da ima poleg običajnih petih čutov na primer tudi čut za ravnotežje, s katerim zaznava ravnovesje svojega telesa, tako da ne pade na levo, desno, naprej ali nazaj. Tako kot zaznavamo barve, tako moramo zaznavati svoje lastno ravnotežje, sicer bi zdrsnili ali padli v katerokoli stran.

Nekdo, ki je omamljen ali pijan ali izgublja zavest, celo tega ne more zaznavati, da se opoteka. Da bi se tega občutka ravnovesja zavedal, da bi ga ozavestil, zavzame jogi s svojim organizmom določene položaje. Tako je razvil fin, subtilen in močan občutek za smer. Govorimo o zgoraj in spodaj, desno in levo, zadaj in spredaj, kot da bi bile vse smeri enake. Jogi je z izvajanjem vaj, kjer je obdržal svoje telo zelo dolgo časa v določenem položaju, te smeri postopno zelo ostro in subtilno občutil. Pri tem je razvil subtilen občutek za ta čut, ki sem ga omenil poleg petih osnovnih čutov. Ko so ta čut doživeli, je le-ta imel glede na običajne čute veliko bolj duhoven značaj. Jogi se je tako z njim ponovno vživel v zaznavanje za smeri prostora.

To sposobnost moramo ponovno pridobiti, vendar na drugačen način. Iz razlogov, ki jih bom popolneje pojasnil ob drugi priložnosti, stare jogijske vaje danes ne ustrezajo in niso primerne. Kakorkoli že, doseči se da izkustvo kvalitativnih razlik med smermi prostora, če izvajamo take miselne vaje, kot sem jih opisal, kjer se zmore mišljenje najprej ločiti od dihanja, potem pa se mišljenje vživi v ritem zunanjega sveta.

Takrat doživimo, kaj pomeni, da je v celotnem življenju živali lega njene hrbtenice v vodoravni smeri, medtem ko je pri človeku navpična. Ljudje vedo iz anorganskega naravoslovja, da magnetna igla vedno kaže smer sever-jug, da na Zemlji pomeni torej smer sever-jug v razvoju magnetnih sil nekaj posebnega, ker se magnetna igla, ki bi se sicer vedla nevtralno, odziva nanjo. Smer sever-jug je torej nekaj posebnega.

Ko se s svojimi mislimi znajdemo v zunanjem ritmu, spoznamo, kako drugačna je vodoravna lega hrbtenice od navpične. Vse to se naučimo v samem razmišljanju, tako da v razmišljanju ostanemo. Tudi indijski jogi se je tega naučil, vendar tako, da je dolgo časa sedel na prekrižanih nogah in pri tem držal svoje roke v vodoravnem položaju. Iz telesnega torej je spoznal pomen nevidnih prostorskih smeri. Prostor ni poljubno razvrščen, ampak je organiziran tako, da imajo različne smeri različne pomene.

Pravkar opisane vaje, ki so vodile človeka v višji svet, so v glavnem vaje, ki vodijo tja preko mišljenja. Obstajajo vaje, ki vodijo tja z druge strani in med njimi so raznovrstne vaje, ki prakticirajo asketsko življenje. Pri tem gre za potlačitev funkcij fizičnega telesa z zadajanjem bolečine in z različnimi vrstami prikrajšanja in odrekanja. Tako je bilo fizično telo nekako vrženo iz njegovega normalnega delovanja.

Moderni človek si praktično ni sposoben ustvariti ustrezne ideje o ekstremih, do katerih so asketi v davnih časih s takimi vajami zmogli priti. Moderni človek je kolikor le mogoče trdno znotraj svojega organizma. Kadarkoli je asket s pomočjo fizične bolečine zatrl kakšno telesno funkcijo, je njegovo duhovno-duševno izstopilo iz njegovega preostalega organizma.

Saj se strinjate, da ko živite, kakor se pač v običajnem življenju živi, je duhovno-duševno tako povezano s fizičnim organizmom, kot to za človeka kot celoto med rojstvom in smrtjo mora biti. Ko z izvajanjem asketske prakse telesne funkcije potlačite in zadušite, se zgodi nekaj podobnega, kot se danes sicer v manjši meri pri ljudeh dogaja, da se nekdo kjerkoli že poškoduje. Če vemo, kako moderni človek običajno reagira, če ga nekaj malo boli, je jasno, da obstaja velika razlika med tem in tistim, kar so včasih davni asketi prestajali in pretrpeli samo zato, da bi osvobodili svoj duševni organizem. Potem so z duševnim organizmom, ki je z askezo prešel iz telesa, doživeli duhovni svet.

V bistvu so dejansko tako prišli do vseh davnih velikih religioznih predstav. Moderni razlagalci religiozne zavesti si stvar malo olajšajo. Religiozne predstave za neko pesnitev razlagajo tako, da vztrajno trdijo: Tisto, kar mora človek od takih spoznanj o svetu pridobiti, ne sme povzročati bolečin. Davni religiozni iskalci niso imeli istega mnenja, ampak je bilo njihovo stališče naslednje: Ko človek popolnoma tiči v svojem fizičnem organizmu – kar je za njegovo zemeljsko delo povsem prav, saj človeku niso imeli namena napačno prikazovati, da je nezemeljskost njegov ideal –, ne more doživeti duhovnega sveta.

Ta doživetja duhovnega sveta so prav davni asketi iskali tako, da so tako otopeli telo, da so mu zadajali bolečine. Kadarkoli so z bolečino potisnili duhovno-duševno iz enega člena, je ta izrinjen duhovno-duševni del doživel duhovni svet. Brez bolečine se velikih religioznosti ni dalo doseči, ampak so jih dosegali skozi najhujša trpljenja. Tisto, kar se je takrat tako naznanjalo kot rezultat človeškega razvoja, danes privzemamo z verovanjem.

Danes smo to ljubko ločili. Na eni strani je znanje, ki mora biti naravoslovno znanje o zunanjem svetu in ga pridobivamo z glavo. Ker ima glava debelo lobanjo, to ne povzroča bolečine, še posebej, če so ta spoznanja pridobljena z izredno pentljastimi predstavami in razumevanji. Na drugi strani pa je tisto, kar se je ohranilo v obliki častitljivih tradicionalnih predstav, kar sprejemamo, kot pravimo, skozi vero.

Dejansko bi morali z nekega določenega stališča reči: Razlika med vedenjem in verovanjem je ta, da imamo danes tako voljo, da priznava za vedenje oziroma znanje le tisto, kar se da doseči brez bolečine, in da skozi verovanje, ki je tudi neboleče, poskušamo doseči tisto, kar je bilo enkrat znanje, ki vsekakor ne pripada čutnemu svetu, pridobljeno pa je bilo na zelo boleč, mučen način.

Ne glede na povedano, asketska pot ne more biti pot za današnjega človeka. Zakaj je to tako, si bomo pogledali ob drugi priložnosti. V današnjem času je popolnoma mogoče, da skozi notranje samopreiskovanje, z vzgojo volje, svoj razvoj, ki ga sicer prineseta le življenje in vzgoja, človek sam vzame v roke in poseže v sile rasti volje znotraj lastne osebnosti.

Če voljo treniramo tako, da si na primer rečemo: V petih letih se moraš nečesa odvaditi in v tem času boš usmeril vso moč svoje volje na to, da boš to dosegel, z namenom notranje dovršenosti in perfekcije, potem brez asketskih praks zrahljamo in razvežemo duševnoduhovno od telesnosti. Ko zaradi samoizpopolnitve izvajamo tak trening volje, najprej odkrijemo, da je potreben stalen napor in trud. Vsak dan moramo notranje nekaj doseči. Pogosto je le neznatno opravilo, izpopolnitev, vendar moramo temu slediti in to nadaljevati z železno odločnostjo in z izjemno potrpežljivostjo.

Ko nekomu na primer priporočimo vajo, da mora imeti vsako jutro točno določeno misel, se pogosto zgodi, da se tega loti z gorečo navdušenostjo, a prav kmalu vse spet ohromi in tedaj mora potekati stvar sama od sebe. Pri tem opazimo, da postane mehanska, ker noče proizvesti močnejše sile, ki postaja vse bolj potrebna. Kot prvo moramo torej premagati in obvladati ta odpor lastne lenobe; potem se pojavi naslednji odpor, ki je objektivne narave. Je podobno, kot če si moramo skozi nekaj gostega izboriti prehod in potem pride resnično tisto notranje doživetje, ko postane mišljenje, ki smo si ga postopno razvili, živo, da zdaj smeri prostora sploh živo zaznavamo, da se znajdemo v ritmu zunanjega sveta, da to boli, da vsako spoznanje, ki ga dosežemo, boli.

Prav dobro si lahko predstavljam današnje ljudi, ki hočejo stopiti na pot, ki vodi v višje svetove. Začnejo in najprej se pojavi rahlo spoznanje. To povzroči bolečino in takoj si re-čejo, da so bolni. Razumljivo je, da je nekdo, če ga nekaj boli, bolan, toda doseganje višjih spoznanj pogosto spremljajo velike bolečine, četudi ne zbolimo. Brez dvoma je bolj udobno poiskati zdravniško nego, kot pa nadaljevati po poti, kjer zagotovo pridemo do višjih spoznanj. Treba si je prizadevati, da presežemo to bolečino duše, ki postaja z napredovanjem celo močnejša.

Enostavneje je poiskati kakšno zdravilo kot pa nadaljevati z vajami in tako ostanejo višji svetovi nedosegljivi. Če je telo krepko, čvrsto in oskrbljeno za delovanje v zunanjem svetu, kar je danes običajno, postane ta zatopljenost v bolečino in trpljenje čisto notranja duševna pot, pri čemer telo ne sodeluje. Če se približujemo želenim spoznanjem na tak način, potem bolečine, ki jih doživljamo, označujejo, da dosegamo tista področja duhovnega življenja, iz katerih so bile nekoč rojene velike religiozne resnice, tiste, ki se vtisnejo v našo dušo z globokim spoštovanjem iz višjega, nadčutnega sveta, iz sveta, kjer na primer korenini naša nesmrtnost.

Teh resnic se ne da doseči brez bolečih notranjih doživetij. Ko si jih priborite, se lahko spet izročite običajni človeški zavesti. Ljudje se danes takim resnicam upirajo zato, ker začutijo, da stvari niso take, kot bi si jih želeli. Pomislite še enkrat, da je za mnoge lahko že kar usodno, da sem včeraj rekel: V tem preoblikovanem astralnem telesu, ki se potem v srcu poveže z eteričnim telesom, se zapiše vse, kar človek v dejanjih izvrši, celo tisto, kar naroči, naj izvrši nekdo drug.

Že te misli povzročijo mnogim cepetanje v notranjosti. In velike resnice resnično zahtevajo notranji pogum duše in nekako silijo človeka, da se dvigne in si reče: Če želiš doživeti te stvari, moraš biti pripravljen pridobiti spoznanja o njih skozi pomanjkanje in bolečino. To ne bi smelo nikomur vzeti poguma, a mnoge prestraši in potre, vendar je to resnica. Kaj pomaga, če ljudem rečemo, da doživijo blagor in srečo, če se dvignejo v najvišje svetove v popolnem udobju, če to ni tako? Doseganje višjih svetov zahteva, da gremo skozi trpljenje in ga presežemo.

Poskušal sem vam, moji dragi prijatelji, opisati, kako je mogoče prodreti k človeškosti. To človeško-duševno-duhovno je vendar v ljudeh globoko notranje skrito. Najprej moramo prodreti do tja. Vendar mora človek, četudi sam v to ne prodre, vedeti, da je v njem nekaj skritega. Mora vedeti o takih stvareh, kot sem jih opisal, in kako resnično potekajo. To znanje je zahteva naše dobe. Danes sem ponovno nakazal, kako so se spoznavne poti utirale nekoč in kako jih je treba utirati danes, kajti le tako bomo na pravilen način dosegli duhovni svet.

Rudolf Steiner: Moderne in starodavne duhovne vaje - nasveti za meditacijo 1. del

Podrobneje o življenju in delu Rudolfa Steinerja na ljubezenmodrost.info/knjige

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja