Vedno sem živela v strahu, da me ljudje ne bodo marali. Odkar pomnim, mi je to povzročalo močno tesnobo.
Včasih sem poskušala za vsako ceno pridobiti odobravanje drugih. Spomnim se, kako rad me je imel ravnatelj v osnovni šoli in kako ponosna sem bila na to. Spomnim se tudi, da sem bila vedno med učiteljevimi najljubšimi učenci in kako ponosna sem bila na to.
V šoli sem dobivala odlične ocene, kasneje pa so mi sodelavci govorili, da jim je z mano v veselje delati. Te besede so mi dajale energijo in zagon. Zdelo se mi je, da me imajo vsi radi.
Včasih se mi zdi, da je vse moje življenje temeljilo na tem, da sem ugajala drugim.
Dolgo časa sem se trudila ugoditi tudi vsem, ki me spremljajo na družabnih omrežjih. Ljudje so tam lahko zares sovražni in žaljivi. Vsakič, ko sem prebrala kak negativen komentar, sem samodejno pomislila, da jih moram pripraviti do tega, da me bodo imeli radi.
To je nekaj, kar sem hotela spremeniti več let, in čutim, da se je končno nekaj premaknilo.
Tukaj je nekaj stvari, ki si jih povem, kadar nekomu nisem všeč
- Nikomur ne dolgujem dostopa do svojega življenja.
- Ni mi treba braniti ali pojasnjevati svojega mnenja in doživljanja.
- Ni mi treba prenašati negativnosti.
- Nisem nepoštena ali žaljiva, če se odločim, da ne bom sodelovala z nekom, ki je neprijazen.
- Moja naloga ni doseči, da sem nekomu všeč, da me sprejema ali da se spoštljivo pogovarja z menoj.
- Vsem ne bom všeč, in s tem ni nič narobe.
Obenem pa še verjamem v poslušanje povratnih informacij, če je človek spoštljiv in prijazen. Verjamem v spoštovanje izkušenj in zamisli drugih ljudi, tudi če so drugačne od mojih. Verjamem, da obstaja prostor za pogovor in razpravo, če je to storjeno na način, ki ni žaljiv.
Toda vsem ne bodo všeč moja osebnost, umetnost in zapisi – in s tem ni čisto nič narobe.
Povzeto po Selfloverainbow.com
Preberite tudi:
Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije
