Zgodba o ženski, ki je naposled zaživela svoje življenje.
Tereza je navidez povprečna slovenska ženska, ki je vstopila v sedmo desetletje svojega življenja. Spoznala sem jo na eni izmed delavnic, ki sem jih organizirala v njenem domačem kraju. Vedno tiha, neopazna, rajši bolj zadaj kot izpostavljena v ospredju. Všeč ji je bil moj način dela, čutila je, da se počuti bolje, in še naprej sva se srečavali na podobnih dogodkih. Čutila sem, kako me opazuje in si želi priti bližje, spoznati več … Vedela sem , da išče sebe, da želi nadoknaditi neizživeto življenje. Hkrati sem vedela, da potrebuje svoj čas, da se odpre, se mi približa, spregovori o sebi, zgradi most zaupanja …
Nekega dne me je poklicala in si zaželela osebno srečati se z mano. Dobili sva se in pripovedovala mi je o svojem življenju. Rodila se je v zelo konservativni, trdi kmečki družini v zelo trdem in odmaknjenem predelu Slovenije. Tako je bila že kot otrok deležna lekcij o teži življenja. Žensko je pomenilo nekaj slabega, razuzdanega, nekaj, čemur se je treba izogibati. Bila je deležna trde, nasilne vzgoje, večnih prepovedi in nenehnih kritik očeta in matere. Ko je bila stara 15 let, se je zaljubila. V fanta s sosednjega hriba. Privlačnost je bila obojestranska in kmalu sta se začela družiti. Nedolžno spogledovanje, nežni dotiki. Odprl se ji je svet nežnosti, ljubezni, spoštovanja in pozornosti. Nekoč ju je na enem od njunih skupnih sprehodov v bližnjem mestecu zalotila njena mati. Sredi ulice je vpila nanjo, jo žalila … Tereza se je osramočena skrila v bližnji hodnik.
Ta dogodek je pomenil konec njenih sanj. Pozneje se je poročila in bila spet deležna omejitev, grobosti, rutine …
Ko so otroci odrasli, je mož naglo zbolel in odšel. Po nekaj mesecih je zbolela tudi sama. Če je želela preživeti, je bilo treba operativno odstraniti ženske organe. Tako se je še fizično poslovila od dela sebe, ki jo je spominjal, da je ženska, in je bil energetsko že dolgo mrtev.
Bolezen je imela tudi pozitiven aspekt, Tereza je začela razmišljati o svojem življenju in rodila se je želja po spremembi …
Srečali sva se na tej točki njenega življenja in skupaj prehodili čudovito pot. Začeli sva se redno srečevati. Spodbujala sem jo k čutenju telesa, prepoznavanju, ozaveščanju in izražanju v telo potisnjenih čustev. Skupaj sva se stresali, skakali, dihali, se jezili, jokali, smejali, se osvobajali. Skozi proces sem pozabila na 'terapevtsko' distanco. Postajali sva prijateljici, družilo naju je skupno odkrivanje najine dolgo ignorirane in potisnjene ženske. Ko sem jo opazovala, kako se skozi ples osvobaja, iz svojega ne več tako mladega telesa izvablja žive in spontane gibe, sem od sreče in ganjenosti prav nič po terapevtsko jokala skupaj z njo … Res lep čas in dragocena izkušnja.
Njena mati je zdaj, nesposobna gibanja in govorjenja, živela v domu za starejše, a še vedno je imela neko nevidno moč nad njo. Ko sta bili skupaj, se je Tereza še vedno počutila kot nebogljena deklica, paralizirana.
Jeza, sram, krivda, bes na moški svet ... Vse to jo je peljalo do odločitve, da se ne bo nikoli več zaljubila, da bo do konca življenja ostala sama. In čeprav mi je to dejstvo povedala z vso odločnostjo in samozavestjo, ki jo premore, ji nekako nisem verjela. Večkrat sem se pošalila, da jo bom spustila, ko jo poročim. Vedela sem, da v njej še vedno živi ženska, ki si želi biti ljubljena, spoštovana in občudovana, da je kljub njenim letom v njej še kako prisotna radoživo, izkušenj željno dekle.
Proces je naredil svoje. Tereza se je omehčala, dobivala bolj ženske poteze, se pomladila, imela je vedno več energije, postala je bolj graciozna med gibanjem. Kot je dejala sama, so jezni dialogi v njeni glavi izginjal. In vedela sem, da se bo prej ali slej zgodilo. In se je.
Nekega dne je prišla k meni in mi že z vrat navidezno sarkastično sporočila: »No, kaže, da se ti je uresničila želja!«
Terezo je poiskal njen prijatelj iz mladosti. Pred kratkim je ostal sam, nikoli je ni v resnici pozabil in bilo bi mu v veliko veselje, če bi se družila.
In se družita. Še danes. Tereza je srečnejša in doživlja svoje mladostniške sanje …
Opravila je s svojo zamero, jezo, sramom, krivdo, omejitvami, tujimi, vsiljenimi predstavami o življenju in zaživela ter iz dneva v dan bolj živi – svoje življenje.
Dijana Tara Sever, www.re-lifeholisticretreat.com
