Nevrologinja razlaga, zakaj pogosto sanjamo pokojnike

13. 2. 2024
Deli
Nevrologinja razlaga, zakaj pogosto sanjamo pokojnike (foto: profimedia)
profimedia

Nevrologinja Lisa M. Shulman razkriva, zakaj je spanec ključen v obdobju žalovanja.

Izguba ljubljene osebe je travmatična izkušnja. Vrtinec čustev in misli, ki se pojavijo v kasnejših fazah žalovanja, so velik izziv za naše možgane. Z njimi se lahko možgani ukvarjajo 24 ur na dan, tudi ponoči. Ta proces se med drugim izraža tudi skozi sanje, v katerih se pojavljajo pokojniki, naši najdražji. Nevrologinja Lisa M. Shulman razkriva, zakaj je spanec ključen za to, kako bomo preživeli obdobje žalovanja.

Njen mož, William J. Weiner, je bil ugleden nevrolog, specializiran za Parkinsonovo bolezen. Ko je bil star 66 let, je prejel grozljivo diagnozo - maligni tumor z metastazami v več organih. Kljub intenzivni kemoterapiji in presaditvi matičnih celic je zdravnik po večmesečnem boju umrl.

Za njegovo ženo je bila ta izguba nepredstavljiva. William je bil njen življenjski sopotnik, a tudi poslovni partner, s katerim sta skupaj vodila kliniko. Že med njegovo boleznijo je Lisa začela voditi dnevnik, v katerega je zapisovala svoje misli o izgubi, ki jo je začela čutiti že v obdobju, ko je njen mož dobil diagnozo.

Travma je odraz živčnih sledi

Po Williamovi smrti je Lisa začela veliko sanjati o njem. Vsake sanje so bile zanjo priložnost, da se je poglobljeno zamislila nad simboliko, ki ji jo sanje pošiljajo, pa tudi, da je razumela, kako se možgani odzivajo na izgubo in se z njo poskušajo spopasti. "Naše čustvene povezave so posledica fizičnih procesov v možganih. Bolečina je odraz močnih nevronskih sledi spominov in potreb," pojasnjuje nevrologinja.

Zdravnica dodaja, da se ponoči naše misli in doživetja prenašajo iz kratkoročnega v dolgoročni spomin. Med tem procesom se integrirajo s tistimi, ki so že tam. To najpreprosteje razložimo na primeru datotek v vašem računalniku. Dokumente (trenutne misli in izkušnje) imamo pogosto "pri roki", na primer na namizju ali v mapi "downloads".

Pride pa čas, ko potrebujemo prostor za nove podatke, zato moramo nedavno shranjene datoteke arhivirati in jih premakniti v mape z drugimi, starejšimi dokumenti (prejšnje izkušnje). "Ta reorganizacija novega s starim je tisto, iz česar so sestavljene sanje – um poskuša integrirati nove izkušnje z že obstoječim razumevanjem našega 'jaza' in sveta okoli nas," pravi zdravnica.

Pojasnjuje, da je zgornji proces moten, ko so naše izkušnje travmatične. Potem imajo možgani težave pri njihovem arhiviranju, ker v "mapah" ne najdejo podobnih datotek. To pomanjkanje povezovanja novih in starih izkušenj povzroča tesnobo, eno najpogostejših stanj v obdobju žalovanja. Sanje o žalovanju prihajajo in gredo in se lahko zdijo še posebej pomembne. Ko sanje o izgubi ljubljene osebe analiziramo skozi čas, pogosto razkrijejo napredek v našem čustvenem prilagajanju.

V študijah ljudi, ki doživljajo žalost, 60 odstotkov ljudi opisuje sanje o bližnjih kot prijetne, za nekatere pa so moteče. Najpogostejše teme v takih sanjah se nanašajo na to, da svoje ljubljene spet vidijo zdrave. Vznemirljive teme vključujejo spomine iz časov bolezni in smrti.

Po mnenju nevrologinje so sanje pomemben element spominov in zdravljenja. Če se možgani s temi čustvi in ​​izkušnjami ne morejo soočiti tako, kot so nekoč, to vpliva na naše počutje. "Po izgubi je zelo pomemben zdrav spanec, saj sanje v fazi REM spodbujajo čustveno rekonstrukcijo. Nasprotno pa lahko motnje spanja, vključno z nespečnostjo in nočnimi morami, blokirajo proces zdravljenja," še poudarja nevrologinja.

Vir: mondo.rs

Preberite si še bolj duhovno razlago:

Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar