Bolj ko smo ujeti, dlje bežimo (piše Lucija Mulej)

A želje so in se neprestano rojevajo. V nas obujajo občutja, misli in svetove, ki prevprašujejo in iščejo svojo bit. Esenco. Nekateri pravijo, da se bog čez naše želje zares uči le o sebi. Da smo tu zaradi njega, in ne on tu zaradi nas.

Tako nas življenje kleše in opisuje. Seveda je od nas odvisno, čemu se odpremo, za čem stojimo in na kaj prisegamo. Lahko smo zapriseženi iskalci doživetij, razburjenja in dogodivščin, ki polnijo naše praznine. In bolj ujeti ko smo, dlje bežimo. In ko se naša hrepenenja stečejo v en sam vdih trenutka, ki postavi pravično ob bok minljivemu, zbistrimo razlog za praznovanje. Lahko je to le spoznanje, ki očisti um trpljenja in zmede, ko se vse postavi na svoja mesta. Spet drugič je tu občutek za minljivost, ki nas opomni, da smo resnično zgolj opazovalci samih sebe, ki se tekom bivanja učimo o različnih dimenzijah časa, ki teče vsakomur drugače.

In ko se najdemo s tistimi dušami, ob katerih doživljamo največje napredke, se čas ustavi. Misel zbistri in kar naenkrat razberemo vse tisto, kar je bilo prej neberljivo, odsotno in neobstoječe. Ono, kar ga zedini v edinstveno. Takšna srečanja nas preobrazijo od znotraj. Ko se zgodijo, se naravni procesi učenja intenzivirajo.

Procesi zrcaljenja, naporni prenosi spoznanj in opredeljevanja variacij na temo samospoznavanja nikdar ne izgubijo ostrine. Z vsakim novim vdihom smo lahko bližje sebi. A na poti odmika od esence, ki žubori v naših srcih in postaja vse glasnejša, ne moremo zgrešiti lastnega odmeva.

Ostrina uma, ki z nezmotljivim reaktivnim značajem sestavlja delčke, ki po svoji naravni inerciji odletijo v orbito Pozabe, svoje poslanstvo opravlja naprej. Čim ne služijo več, ti delčki neusmiljeno ugašajo v usihanju magnetizma vakuuma neuma, ki svoj obstoj ohranja z izničenjem vsega, kar ne služi več.

Obstoj, pomešan z neobstojem, in misel, vpenjajoča se v praznino naključnega, sozvočno rojevata krhkost brutalne tišine, ki nahrani še tako lačno srce. In slej ko prej srce zakriči v želji po odrešitvi. Vesolje ga je uslišalo. In jo prebudilo.

In tako se je zbudila Ona. Z očmi, ki so se morda zares prvič zazrle globoko globoko navznoter, tako brezprizivno soočene z zidovi, ki bodo za vedno vztrajali, da je zakričala tisti totalni “da”. In da. Odločila se je, da bo spregledala. Razpoke v stenah in zidovih, ki so svojo narcistično gotovost vehementno predajali in svojo trdoto razglašali za nepropustno, so se izdale ob nežnem dotiku dvoma, ki je zarezal nepovratno. Razpoke so opravile svoje poslanstvo. Vrzeli modrega v rdečem, praznine z obliko vlaken ob vozlih s potmi na križiščih, vselej poskrbijo za izziv. Izziv, ki opredmeti strah, ki je vreden občudovanja.

Njej pogled, odlepljen od tal, izpopolnjen v ozemljeni moči, hiti naprej. Ujela je čas, mu podala roko, ga ustavila v njegovi nameri, da prehiti misel in … prijela je kačo za rep. Močno ga je stisnila. Njen dotik je bil prijeten. Njen pogled nepozaben. Saj Minevanja kače časa, ki sešteva nasmehe, jih trosi po orbiti iskanj neizpolnjenih hrepenenj, opozori naključje, da se zgane in udari po repu. In takrat prvič ugleda lepoto Bivanja, ukradeno istočasno pomenu in smislu.

Res je. Dozorel je čas. Za vrzeli strahov, razpirajočih se po skrivnih poteh uma, ki se osvobodijo le in izključno v neumu, kjer je čas štet. Stran od misli. Iskanj. V lebdenju večnosti, ki tako vztrajno podaja roko trenutnemu, ko pomeni izgubijo bit.

In zgodi se tisti dih, ki smo ga čakali tako dolgo. Ob rojstvih časa in mislih tišine, dotikih tistega, da korak zastane.

Vredno se je premisliti.

In.

Vselej začenjati na začetku.

Z opazovanjem ljudi v trenutkih časa, ki pokaže, kdo zares smo.

Lucija Mulej

• Preberite si še: Katera znamenja naj si v času MLAJA vzamejo več časa zase?
• in Takšne nasvete o spolnosti je dajal župnik leta 1930

Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar