Preberite kolumno Lucije Čevnik o novoletnih zaobljubah.
Naključje (ali usoda) je hotelo, da sva se proti koncu leta zopet srečali. Od najinega zadnjega snidenja je moralo miniti dobro leto. Videli sva se na nekem poslovnem dogodku. Mudilo se ji je, ni imela časa za kosilo, je pa obljubila, da zagotovo kaj pokliče in prečeševa ves minuli čas, od najinega skupnega zaključka fakultete do danes. Ni poklicala. Jaz pa tudi ne. “Ni bilo časa,” sedaj z različnimi floskulami postreževa druga drugi, ko sediva v kavarni nakupovalnega centra, ki je predstavljal točko najinega tokratnega ponovnega križanja poti.
Videti je utrujena. Njene oči so upadle. Tega seveda ne komentiram, čeprav bi jo najraje objela, a po takšni časovni distanci ne veš, kako bi bilo sprejeto. “Je vse v redu?” naposled v zadregi vprašam, ker čutim, da njen poskus zadušitve navala solz ustvarja blokado besedam, da bi se izvile iz grla.
Takrat jez kontrole popusti in solze stečejo po odkimavajočem licu. Lani decembra si je obljubila, da se potrudi. Potrudi še bolj, kot se je trudila doslej. Poskrbela bo za otroka, za redko zadovolj(e)nega moža, za zahtevno službo in seveda tudi zase. Za svoje telo. Dala bo vse od sebe. Tekla bo maraton. Več bo kuhala doma. Iz mize bo ustvarila toplo ognjišče družinske povezanosti. Postala bo bolj razumevajoča mama najstnikoma. Mami in tašči bo končno postavila jasne meje. Se družila s prijateljicami. Novoletne zavezujoče obljube.
Samoprisege. Res se je potrudila – dokler se ni utrudila. In na koncu pregorela. Izgorela. Ločena. Shirana. Osamela žrtev samoizdaje. Se uzremo kdaj skozi njene oči?
Koliko je med nami takšnih (vključno z menoj), ki v trenutku notranje stiske pričnemo mrzlično pospravljati, čistiti in stikati za starim prahom? Urejati po stanovanju vse, kar štrli iz reda? Slovenščina je res čudovit jezik. Besede, ko jih razčlenimo, v sebi skrivajo tako bogata sporočila, ki se jih z izgovarjanjem pogosto niti ne zavedamo.
Urejamo takrat, ko želimo nekaj spraviti “v red”, v vrsto, v strukturo. In ko čistimo, loščimo, pospravljamo stanovanje, v resnici želimo “v red” spraviti sebe. U-red-iti, iti v red, v red spraviti svoj notranji kaos. A se zadeve prepogosto lotevamo pri repu namesto pri glavi, ali če povem z aksiomom čistilne logike – se lotevamo čiščenja pri tleh, in ne na zgornji strani zgornjega elementa. Torej od spodaj navzgor, ne pa od zgoraj navzdol, kakor zgledno uči gospodinjska zapoved v nekdanji klasiki sedaj retro Knjige za vsako ženo.
Eden takih klišejskih poskusov obvladovanja notranjega ne-reda so prav novoletne zaobljube. Premorejo veliko začetnega zagona, a ko se veseli december prelevi v melanholični januar, vlečna sila samoiniciative upada premo sorazmerno z odmikom od silvestrovega. Menda jih udejanjimo le borih osem odstotkov.
Novoletne zaobljube so indikator, ki nakazujejo temne lise naših notranjih stisk in področja nezadovoljstva samih s seboj – temne lise življenja, kot ga živimo. Zavedamo se, da bo treba nekaj spremeniti. A ta sprememba, obljuba, ki si jo naložimo, je najpogosteje površinska, ne pa globinska. Rečeno s prispodobo: vemo, da imamo za oblogami plesen, slutimo jo, vohamo, a lažje je kupiti dišečo svečo kot se lotiti sanacije, ki nas vselej drago stane – finančno, logistično, časovno.
Globinsko čiščenje vedno terja odkritost in iskrenost. Ne toliko do drugih kot do samih sebe. Kaj nas v resnici muči in duši, da čutimo potrebo po spremembi? V novem letu moram opustiti slabe razvade, kajenje, alkohol, več delati na sebi, se gibati, več zaslužiti, manj zapraviti, osvoboditi omare stare navlake, se znebiti vsega, kar me duši. A to so vse že simptomi.
Treba je iti še korak nazaj. Zakaj sploh kadim? Zakaj tako rada posegam po alkoholu, se opijam? Zakaj moram teči? Pred čem bežim? Kaj resnično potrebujem, ko se “bašem” s hrano? Zakaj se tako presneto oklepam preteklosti in “hrčkam” stvari? Zakaj ostajam doma in raje čistim, kot pa da bi šla na sprehod, s prijatelji na kavo? Kaj oziroma koga moram “držati” in “paziti” doma, da mi, medtem ko bom skrbela zase in za svojo dobrobit, to ne bo ušlo izpod nadzora?
Igranje žrtve je eden zelo priročnih simptomov, ki učinkovito meglijo potrebo po temeljitem globinskem čiščenju. Mati, ki se razdaja. Za družino, kariero, ustrezanje lepotnim standardom. Mati, ki vse zmore. Mora. Dokler ta mora ne postane njena môra. Dala je vse od sebe. Ko je dala vse, je izgubila sebe.
Žrtev bo takrat vselej s prstom pokazala na druge – tiste, ki niso znali ceniti njene žrtve. Na partnerja, sodelavce, nehvaležne otroke in izdajalske prijatelje. A igranje žrtve ni nič drugega kot zelo prefinjena oblika kontrole. Nadzora nad drugim, kajti kdor neizmerno veliko daje, tudi zelo veliko pričakuje. Za življenje, s katerim se razdaja žrtvujoča se mati, se ni mogoče kar tako oddolžiti. A to ni največja zagata. Problem nastaja, ker žrtev na drugi strani vselej rojeva krivdo. Globoko, neznosno, razjedajočo krivdo.
Biti “kriv-do” sebe. In ta cankarjanska materinska žrtev, ki jo polarizira neznosen občutek krivde, ima globoke korenine v naši nacionalni identiteti. Nekdo, ki je vselej kriv, težko samozavestno nosi svojo usodo.
Danes se vse bolj zavedamo, kako manko kakovostne čustvene navezanosti med otrokom in materjo ustvarja globoke duševne vrzeli, ki otroka spremljajo v odraslost. Ker mati ni zmogla ali znala dati dovolj ljubezni in pozornosti, to na otroku pusti duševne rane. Nastanejo razpoke v dojemanju samega sebe. Te luknje v samovrednotenju pozneje oseba skuša zapolniti z raznimi zunanjimi dejavniki, predmeti, odnosi – ki največkrat preidejo v odvisnost.
Oklepamo se jih, da bi z njimi zapolnili zevajočo vrzel manka nekdaj ne prejete sočutne pozornosti. Ker se nismo naučili ljubiti in sprejemati se takšnih, kakršni smo, se kot odrasli skušamo poustvariti v nekoga ali nekaj, kar bi drugi potrebovali, želimo se narediti koristne.
S požrtvovalnim delom postanemo uporabni, pomembni, sposobni. Sebe žrtvujemo, da bi dokazali, da smo več, kot sami mislimo, da smo. Zmorem. Do izgorelosti.
Veliko delam z mladostniki, ki svoj notranji kaos, otopelost in nevzdržno duševno tesnobo izražajo z zarezovanjem in zbadanjem svojega telesa, da bi bila bolečina bolj obvladljiva in oprijemljiva. Čustveno bolečino transformirajo v fizično. Kaj ni izgorelost, ki je nemalokrat posledica zasvojenosti z “jaz to zmorem” pri delu, v športu in tudi v pretirani “skrbi” zase ali za druge, samo bolj “odrasel” način samopoškodovanja? Poskus obvladovanja notranjega kaosa in nadomestek za manko ljubezni, materinske ljubezni, in odgovor na večnega notranjega kritika z imenom Nedovoljdobrost?
Ne nazadnje je tudi čiščenje proces (samo)dokazovanja, da sem se skozi delo naredila koristno. Razdala in žrtvovala sem se med vse kote stanovanja za dobrobit družine. Jezo, žalost in občutek slabe samopodobe sem pretvorila v čistilno akcijo. Počutim se bolje. Čutim olajšanje. Krpa je očistila površine in tla, a žal se ni dotaknila globin izvora mojih frustracij. In moja žrtev spregovori v trenutku, ko si hči nerodno nalije mleko in bele kaplje “umažejo” požrtvovalno zloščen pult: “Nihče me ne ceni!”
To je bil stavek, ki ga je lani v tistem nakupovalnem centru skozi solze komaj zmogla izreči obupana prijateljica. Da bi bila cenjena, ti ni treba dati – predvsem moraš najprej biti oziroma najprej moraš biti, da lahko sploh kaj daš.
Novoletno čiščenje bi se zato moralo začeti pri temeljih. Globinsko, ne pa površinsko. Kaj vse bom v prihodnjem letu naredila zase, kaj si bom obljubila, je odmev odgovorov minulega leta na vprašanje – zakaj sem v resnici sploh bila takšna, kot sem bila? Kaj moram zares in najprej spremeniti (v odnosih do drugih in zlasti do sebe), da bodo novoletne zaobljube odraz ljubezni do sebe, in ne ustvarjanje svetlečih priveskov v duhu dišečih sveč, da z njimi zmedem sebe in druge o svoji globoki notranji vrzeli samozaničevanja?
Tekst: Lucija Čevnik
Preberite še:
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
