Ali ostati ob bolnem zakoncu ali pa bi se ločili in iskali novo ljubezen?
Dva mlada človeka sta se močno ljubila in se tudi poročila. Kmalu po sklenitvi zakona je ona hudo zbolela. Njeno stanje je bilo kljub terapiji čedalje težje in bilo je jasno, da se bo počasi slabšalo vse do smrti. Ko je mož dojel, da ne bo ozdravela, se je odtujil od nje. Našel si je drugo, potem pa se je tudi uradno ločil. Zanjo so najprej skrbeli njeni starši.
Nekdanji mož je svojo odločitev opravičeval s tem, da svoje mladosti in življenja ne more žrtvovati zaradi bolne žene. Ga obsojate? Kako bi ravnali vi na njegovem mestu? Kako bi želeli, da on ravna, če bi bili vi ona?
Gotovo je, da bi njegovo odločitev nekateri ostro obsodili, drugi pa bi jo goreče opravičevali. Prav v takšnih skrajnih situacijah se najbolj jasno vidita dva nasprotna pristopa k zakonu, ki obstajata v naši družbi in v naših glavah. V danem primeru bi tradicionalisti ostali ob bolnem zakoncu, modernisti pa bi odšli.
Tradicionalni zakon je nastal, ko so bili ljudje revni in so se borili za preživetje. Njihov duševni ustroj in njihova čustva so bili prilagojeni temu načinu življenja. ni jih dosti zanimalo uživanje v življenju, temveč preživetje. Tam, kjer so ljudje pogosto lačni, se ne zastavlja vprašanje smisla življenja. Tem ljudem so starši poiskali moža ali ženo, in ko so se povezali, so funkcionirali tako, da je vsak igral polno vlogo, ki jim jo je kultura pripisala in ki so se je dobro naučili in se v njej izurili v svojem domu. Ker je bilo njihovo življenje vedno težko, so se naučili trpeti in potrpeti, tako da se jim ni težko še dodatno odrekati zaradi številnih otrok, ki jih rojevajo. Seveda pa je zanje imeti moža ali ženo potreba, kajti nihče od njih ne zmore sam preživljati otrok. Če pride do ločitve ali en zakonec umre, mora oseba preprosto poiskati drugega moža ali ženo.
Ko družba in posameznik dovolj obogatijo, ko niso več revni, postane njihov cilj kakovost življenja oz. uživanje. To povzroči spremembo kolektivne in posameznikove mentalitete, ker zdaj vsakdo postane pomemben samemu sebi, drugega se ljubi zato, ker to izzove užitek. Zakon ni več potreba, saj je brez partnerja mogoče ne samo živeti, ampak tudi vzgajati otroka. Ljudje se zaljubljajo in verjamejo, da bo to čustvo trajalo do konca življenja. Zato zakon, ko v njem ni več lepo in ko ni več upanja, da bo še kdaj, preneha obstajati. Razveze so zelo pogoste. Sodobni zakon je nestabilen, začasen sporazum, v katerem nič ni samoumevno.
V vsakem od nas je nekaj od teh dveh primerov zakona. Včasih sebično od zakonskega partnerja zahtevamo, da je tradicionalen in da skrbi za nas v primeru bolezni, zase pa si pridružujemo pravico, da v podobni situaciji odidemo. (3.7.2009)
Zoran Milivojević, v knjigi Ulovimo ljubezen;www.emka.si
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
