Ne zapravite življenja iščoč pravo ljubezen - Osebna rast - Sensa.si

Ne zapravite življenja iščoč pravo ljubezen

Človek je bitje ljubezni in kadar emocionalno ni povezan z drugimi bitji, se počuti praznega. S predstavami o ljubezni se pravzaprav srečamo že kot otroci, ko poslušamo pravljice, v katerih je ljubezen najmočnejša sila, ki na koncu zgodbe vedno zmaga.

14. 6. 2013

Če je res tako, zakaj je toliko ljudi osamljenih, nesrečnih? V začetku leta je pri založbi Mladinska knjiga izšel ponatis uspešnice priznanega strokovnjaka, psihoterapevta ter avtorja poljudnih člankov dr. Zorana Milivojevića.

V njej avtor skoraj matematično pojasnjuje zablode pri predstavah o tem, kaj je ljubezen. Ukvarja se s 'temno' platjo ljubezni. Zorana, ki trenutno živi med Ljubljano, Novim Sadom ter Dunajem, je v poklicno pot pravzaprav vodilo prvo dekle z nadvse romantičnim imenom – Valentina.

Podnaslov knjige govori: Ne zapravimo življenja v iskanju prave ljubezni. Bi torej trdili, da nas večina to počne?

Dr. Milivojević: V originalu se podnaslov glasi Kako ne zapravimo svojega življenja iščoč pravo ljubezen. Tukaj je v prevodu imperativ morda malce močan. Težava je v tem, da so družbene razmere take, da ima večina ljudi močno zgrešene predstave o ljubezni. Zaradi tega veliko mladih ljudi išče ljubezen, od nje pričakujejo preveč, velikokrat so razočarani.

Potem iščejo novo ljubezen in spet novo … Posledica tega je, da je veliko ljudi osamljenih, pogosto so razočarani. Zakoni so velikokrat nestabilni, ljudje, ki v njih vztrajajo, pa so največkrat nezadovoljni ali pa se razidejo.

Zakaj ste se sploh začeli ukvarjati s fenomenom ljubezni in napačnimi predstavami o njej? Gre morda za lastno izkušnjo?

Dr. Milivojević: Ljubezen je nekaj zelo lepega, pozitivnega, ima visoko vrednost. Ko sem bil v osmem razredu osnovne šole, me je zapustila moja simpatija Valentina. Prvič ponoči nisem mogel spati, vso noč sem se premetaval, nisem se počutil dobro. Spraševal sem se, kaj je to, kaj se mi dogaja.

Valentina je kriva, da me je začelo zanimati, kaj je z mano narobe. Začel sem brati knjige o ljubezni, ki pa jih takrat ni bilo ravno veliko. Zanimalo me je, kaj je imel kdo o tem za povedati, zraven pa sem razmišljal še s svojo glavo. Kmalu sem se videl v tem, kar počnem danes. Ljubezen so bila vhodna vrata, nato sem odkril emocije in moja poklicna pot je bila začrtana.

Komu bi knjigo Formule ljubezni namenili in zakaj?

Dr. Milivojević: Pravzaprav gre za strokovno knjigo. Ko sem jo pisal, sem si zamišljal, da jo bere radoveden srednješolec ali pa jo študent psihologije in psihoterapije. Skratka, pisana je tako, da je zanimiva obema.

Imate tudi predavanja iz transakcijske analize. Katerih udeležencev je največ? So to študentje psihologije ali čisto povprečni, radovedni ljudje?

Dr. Milivojević: Vrata uvodnega kurza transakcijske analize so na široko odprta vsem. Približno polovica ljudi se ga udeleži preprosto zato, da se naučijo čisto življenjskih stvari. To ni terapevtska, temveč je edukativna skupina. Lahko bi rekel, da na predavanjih govorimo o pomembnih življenjskih vprašanjih.

Vsaj 30 odstotkov udeležencev predavanj je tam zaradi osebnih motivov. Želijo bolje razumeti sebe in ljudi okoli sebe, odnose s svojimi otroki, kolegi … V skupini imamo tako srednješolce kot tudi upokojence. Drugi so tam zaradi poklicnih interesov.

V transakcijski analizi so štiri specializacije: uporaba v psihoterapiji, v svetovanju, v pedagogiki in andragogiki ter v korporacijah. V taki skupini 20 ljudi boste našli morda dva ali tri študente psihologije.

Ali prava ljubezen sploh obstaja oziroma obstaja objektivna predstava o tem, kaj naj bi prava ljubezen bila?

Dr. Milivojević: Predstave nikoli niso objektivne, so pa lahko bolj ali manj skladne z resničnostjo. Prava ljubezen ali pa le ljubezen je nekaj, kar ni čisto nič spektakularnega. Ko se nekdo emocionalno veže na nekoga ali na nekaj, gre za ljubezen.

Lahko gre za človeka, žival, predmet, del mesta, ki postane za osebo emocionalno pomemben. Ta objekt vgradi v svoj intimni svet. Oblika take ljubezni je recimo prijatelj. To je tisti, ki nam prija, tisti, s komer nam je prijetno. Tako ljubezen lahko proučujemo v primitivnih plemenih.

Kaj pa je temeljna razlika med ljubeznijo v tako imenovanih primitivnih plemenih in ljubeznijo v zahodnem svetu?

Dr. Milivojević: Ljubezen v primitivnem plemenu je v svoji elementarni obliki. Gre za povezanost med ljudmi, ki prinaša neke nove kvalitete. Pripadnost, skupnost, občutek vrednosti drugega človeka. V zahodni civilizaciji pa smo vse to pozabili. Najprej zaradi ljubezenskih romanov, kot je Tristan in Izolda, v katerih se ljubezen idealizira, potem je seveda tragična, sicer ne bi bila velika.

Pozneje, ko se v 20. stoletju pojavi film, ki se posveča ljubezni, pa nastane fenomen filmske ljubezni. To je romantična ljubezen, vendar s srečnim koncem. Ljudje v kinu gledajo filme s srečnim koncem in si seveda želijo, da bi se tako odvijala tudi njihova ljubezen. In kaj taki filmi prikazujejo? Lepe ženske, lepe moške, lepe manire, vse se blešči in je super.

Ko poskusijo tako živeti v vsakdanu, se seveda zalomi. Ljudje želijo živeti kot njihovi vzorniki, to pa seveda ne gre. Sprejo se s partnerji. To je veljalo za generacijo, ki je dozorevala v petdesetih letih prejšnjega stoletja.

Pozneje so ti ljudje dobili otroke, ki so gledali očeta in mamo med prepiranjem, posledično pa vse manj in manj verjamejo v ljubezen oziroma pojem ljubezni, ki je socialno konstruiran, vedno bolj zapolnjuje pojem, ki je pravzaprav zaljubljenost, in ne ljubezen. Ljudje pričakujejo srečo, užitek, zadovoljstvo, brezkompromisno sprejemanje. Vse to bodo dobili, ko najdejo pravega, si mislijo.

V knjigi večkrat navajate bistvene razlike med predstavami o ljubezni pri ženskah in pri moških. Je razlika res tako očitna?

Dr. Milivojević: Moški morda gledajo na stvar bolj zemeljsko in ljubezen zamenjujejo s pojmom seksa, vzrok za to pa je hormon testosteron, ki tudi uravnava delovanje možganov. Razlike niso dokazane z znanstvenimi raziskavami, gre pa za ugotovitve na podlagi rešenih testov, ki jih najdete na koncu moje knjige. Treba je vedeti, da je ljubezen pomembna vsem, ta precenjena partnerska ljubezen pa je predvsem ženska lastnost.

Ženske so nagnjene k poveličevanju občutkov, taka je njihova ženstvena vloga, zanimajo jih drugi ljudje, njihova občutenja, skrb zanje, čustvena inteligenca … Moški pa so bolj nagnjeni h konstruktu, torej kako se nekaj zgradi. Zato se mi zdi, da se ženske bolj ukvarjajo z ljubeznijo in gojijo seveda do nje tudi večja pričakovanja. Tu je razlog za nesporazume med moškim in žensko.

Zakaj smo ljudje toliko obsedeni z ljubeznijo, zakaj sploh hočemo biti zaljubljeni?

Dr. Milivojević: Ljubezen v elementarnem smislu nima neke alternative. Človek je bitje ljubezni. Če emocionalno nismo povezani z drugimi, se počutimo prazne, imamo občutek, da nekaj ni v redu. Ljubezen, in to ne samo partnerska, je izjemno pomembna pri tem, kar v filozofiji pojmujemo z izrazom 'human condition'.

Skozi medije pa nam je dana predstava, da se prek ljubezni pride do velikega užitka, velike sreče. Zaradi tega odraščajo generacije mladih deklet, ki pričakujejo, da bodo v perfektnem odnosu srečna in zadovoljna do konca svojih dni in da je to smisel življenja. Rastejo pa tudi generacije mladih fantov, ki pričakujejo, da bo v pravi vezi vse super funkcioniralo, seveda še posebno pri seksu, posebno super bodo torej orgazmi.

Otroci prvo predstavo o ljubezni dobijo iz pravljic in tam je ljubezen magična močna sila, ki vse premaga. Pravljični junaki pa so srečni do konca svojih dni. Ker smo nagnjeni k užitku, smo ga začeli iskati tudi v ljubezni, zaljubljenosti in seksualnosti, kar pa je izzvalo dezorientacijo.

V intervjujih večkrat omenjate, da je za veliko naših zmotnih predstav o ljubezni poleg nagnjenosti k povečevanju užitka krivo življenje v izobilju. V čem so predstave o ljubezni v času pomanjkanja drugačne?

Dr. Milivojević: Kadar ljudje živijo preprosto in v pomanjkanju, kadar bijejo težko bitko življenja, se mentalno organizirajo, da bi čim manj trpeli. Ona in on živita skupaj, imata veliko otrok, bosta že nekako, si rečeta. Pripravljena sta na žrtve, jasni sta jima tudi spolni vlogi.

Ona dela doma, skrbi za dom in otroke, on dela zunaj hiše. In to je to. Niti ona niti on ne moreta imeti podmladka brez zakona, to je nujni pogoj. Ko pa ljudje obogatijo, njihovo preživetje ni vprašljivo in zanj ne potrebujejo skupnosti, ne potrebujejo drugega človeka. Čustvena navezanost na druge ljudi ni več tako pomembna, ljudje v ospredje in na prvo mesto postavijo sebe.

Absolutno merilo postane užitek. Takrat začnejo ljudje skupnost obravnavati kot samopostrežno trgovino. 'Poskusijo' partnerja, in če jim ne ustreza, ga preprosto zamenjajo za drugega, tretjega ... Posledica vsega tega je narcisoidnost, ki pa je v nasprotju s prepričanjem, da gre za samovšečnost, neobčutljivost za sočloveka. Pride do neke vrste smrti ljubezni.

Število rojstev sicer narašča, vendar se mladi razmeroma pozno odločajo za otroke. Zakaj?

Dr. Milivojević: Drži, za otroke se odločajo pozno, največkrat le za enega, morda dva. Imeti otroka pomeni tudi odpovedovanje lastnemu užitku. Kadar veliko ljudi razmišlja tako, se skupnost ne obnavlja in je obsojena na propad. Mislim, da je to težava, ki se trenutno dogaja zahodnemu svetu.

Ali bi vseeno prav glede na rast števila rojstev in gospodarsko krizo, ki naj bi trenutno zajela svet, lahko sklepali, da se ljubezen spet vrača?

Dr. Milivojević: Ko se pojavi kriza, se ponovno vzpostavi območje preživetja in ljudje se spet posvečajo zgolj preživetju. Če torej poenostaviva, bi bil odgovor pritrdilen. Kapitalizem je namreč mehanizem, ki funkcionira na principu strahu. Trudimo se delati in zaslužiti čim več. Ko pozneje v izobilju tega strahu ni več, je kriza nujna, ker uravnava in ponovno vzpostavi ves sistem. Ljudje znova dajo kar največ od sebe, da ponovno pride do izobilja in do poveličevanja užitka. Gre za fenomen, ki se ponavlja v krogu.

Je kriza res nujna? Do katere mere ljudje poveličujemo užitek?

Dr. Milivojević: Nekoč so delali poskuse na podganah. V kletki so imele pedale in pritisk nanje je povzročil orgazem prek elektrošoka. Ko so ugotovile, da je za to kriv pedal, so pritiskale nanj. Pritiskanje pedala je pomenilo kopičenje užitka in prav to so počele do smrti. Ustavili jih nista niti lakota niti žeja. Bistvo tega poskusa je, da je užitek nevaren in da obstaja njegova biološka omejitev.

Vrniva se na odnos med moškim in žensko, na partnersko ljubezen. Kaj je potrebno, da odnos funkcionira?

Dr. Milivojević: Ljubezen in zveza sta dve povsem različni stvari. Veliko ljudi se zaljubi, vendar se pogosto zgodi, da imata partnerja popolnoma različni predstavi o tem, kako bi morala zveza funkcionirati. Sama emocija torej ni dovolj, potrebna je neka konceptualna uglašenost.

Morata se strinjati v petih ali šestih osnovnih življenjskih vrednotah in o tem, kako se ustvarjajo. Hkrati je pomembno, da imata partnerja tudi različne interese, vendar gre za interese, ki niso na teh prvih šestih mestih.

Tudi prepiranje je pomembno vezivo, vendar gre za spore, ki se ne tičejo osnovnih vrednot. Kadar imata partnerja povsem drugačen sistem vrednot, bosta slabo funkcionirala kot par. Če je zanj na primer na prvem mestu denar in na šestem ljubezen, njej pa ljubezen na prvem in denar na sedmem, se bosta težko ujela.

On bo služil denar, ker je to pač najpomembneje, ona pa se ne bo počutila ljubljeno. Ko bo domov ponosen prinesel denar, ona ne bo ljubljena, čustveno praznino bo zapolnila tako, da bo denar porabila, njemu pa to spet ne bo prav, ker ona denarju ne pripisuje dovolj vrednosti in ga 'meče skozi okno'. Težko bo funkcionirala na primer tudi zveza med zagrizenim ateistom in zavedno katoličanko.

Formule ljubezni so napisane precej matematično. Je ljubezen in partnerstvo res mogoče matematično opredeliti?

Dr. Milivojević: Mlada dekleta za uspeh štejejo, če si ustvarijo idealen scenarij o tem, kakšno bo njihovo življenje. Rečejo si, želim početi to, imeti toliko in toliko otrok, uspešen zakon, kariero … Potem gredo v življenje in imajo avdicijo za glavnega igralca. Velikokrat pa proces poteka obratno.

Ljudje gredo v zvezo z vsem srcem in njihove predstave se sproti rušijo. Sam velikokrat rečem, čeprav ljudje tega navadno ne želijo slišati, da je izbira nekoga, ki bo naš partner, velika in pomembna odločitev. Precej pomembnejša od tega, koga bomo na primer vzeli v službo.

V realnosti pa ljudje veliko tehtneje razmišljajo o nekom, ki ga bodo sprejeli v službo, kot o partnerju, ki ga bodo sprejeli v svoje življenje. Na zvezo je treba pogledati z vidika kadrovanja, veliko je namreč zablod, da se bo partner po poroki ali sklenitvi zveze spremenil.

Če nam človekove lastnosti ne ustrezajo, ga ne sprejmemo v službo in ne pričakujemo spremembe, zakaj se potem spustimo v razmerje z nekom, čigar lastnosti nam ne ustrezajo, potem pa pričakujemo, da se bo spremenil po naših predstavah?

Ena izmed tem, ki ji posvečate veliko pozornosti, je razlika med zaljubljenostjo in ljubeznijo. Kje je torej razlika?

Dr. Milivojević: Če povem na kratko, zaljubljenost je negacija ljubezni.

Je to nujno?

Dr. Milivojević: Nujno. Morda bo kdo na tem mestu nehal brati. (smeh) V zaljubljenosti druga oseba ni pomembna. Drugi je pomemben le zato, ker v meni budi prijetne občutke oziroma zelo slabe občutke, če moja ljubezen ni uslišana. Recimo, da se danes zaljubim. Tri dni ne bom spal, potem se bom s to osebo srečal, morda se bova ljubila.

Počasi mi bo postajalo jasno, da morda ni tako zelo idealna, kot se je sprva zdelo, čez kak teden pa moji občutki ne bodo več tako intenzivni. Čez deset dni bom do nje ravnodušen. Odnos do drugega je odnos do objekta in se lahko spremeni v nekaj urah, dneh, mesecih, morda letih.

Zaljubljenost je po definiciji prehodno stanje, ki ne more trajati večno, in je zasnovana na projekciji in idealizaciji. Problem, ki nastane, pa je, da se zaljubljenost in ljubezen podobno občutita. Gre za isto kvaliteto, intenziteta pa je pri zaljubljenosti veliko močnejša.

Čemu torej služi vaša matematična razlaga ljubezni? Čemu Formule ljubezni?

Dr. Milivojević: Gre za zmotno stališče, da je razvoj racionalen, emocije pa iracionalne, nerazumljive in v domeni pesnikov, pisateljev in umetnikov nasploh. Pravzaprav pa so tudi emocije povsem logične. Knjiga se Formule ljubezni imenuje zato, ker ima vsakdo neko svojo formulo ljubezni.

Torej, če je zame ljubezen enako žrtvovanju, bom vedel, da me nekdo ljubi takrat, ko se bo zame žrtvoval. Ljubezen lahko torej izmerim. Če bo žrtev velika, me zelo ljubi, če bo majhna, me manj ljubi. Skozi te formule odkrijemo, da ima ta iracionalnost svojo logiko. Če poznamo to logiko, vemo, kaj popraviti, terapevt nam lahko jasno pokaže, kje tiči zmota.

Če torej zaključiva približno tam, kjer sva začela, ali bi lahko rekla, da so Formule ljubezni namenjene pravzaprav vsem?

Dr. Milivojević: O, to ste pa lepo povedali. (smeh) Sporočilo knjige ni, da se nekdo nauči 'pravilnih' predstav, temveč da posameznik loči med tem, kaj ljubezen je in kaj so njegove predstave o njej. Če ima težave v svojem ljubezenskem življenju, lahko v knjigi ugotovi, kakšne predstave ima in ali lahko pripomore k reševanju svojih težav.

Če bi ljudje tako delovali, bi bilo težav veliko manj. Knjiga je pravzaprav težka, namenjena tudi terapevtom, ker pa sem si predstavljal, da jo pišem za srednješolca, o katerem sva govorila na začetku, je spisana zelo jasno in je med ljudmi dobro sprejeta.

Napisala: Helena Odlak
Fotografije: Goran Antley

Dr. Zoran Milivojević bo predaval na Sensa vikendu za ženske v Portorožu

Na Sensa ženskem vikendu za žensko dušo in telo, ki bo potekal  med 21. in 23. junijem 2013 v Portorožu, bomo že v petek zvečer na prvi delavnici gostili dr. Zorana Milivojevića. Tema delavnice bo samosprejemanje - Kako se vzljubiti: kaj nas ovira pri brezpogojnem sprejemanju sebe?

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri