Večina dr. Mela Gilla pozna kot avtorja svetovne uspešnice Metaskrivnost, ki jo je posvetil, kot piše: "... tistemu delu v nas, ki ve, da smo vsi moški in ženske bratje in sestre, povezani s sanjami, upanjem, ljubeznijo in željami in ne glede na to, kaj bomo dosegli, opravili ali pridobili v tem življenju, bomo vse pustili za seboj kot obcestne označbe za podobno misleče romarje na njihovi poti domov".
Njegovo gostovanje na seminarju v Ljubljani smo izkoristili za pogovor.
Dr. Gill, kaj natančneje pomeni meta pogled?
Meta pomeni zunaj ali izvor. V tem primeru se to nanaša na celostni pogled na stvari oziroma gledanje preko fizičnih meja, na to, česar ne moremo videti s svojimi očmi.
Kaj je človek?
V svoji knjigi Uncommon Sense (knjigo že prevajajo v slovenščino) sem z opisom dejavnikov, ki vplivajo na naše delovanje, igrivo ločil človeško bitje od njegovih dejanj. Sicer pa znanost predvideva, da je človek v 98 odstotkih genetsko enak gorili. S tega vidika nas torej samo dva odstotka našega DNK-ja ločita od opic! In večino te razlike predstavlja predel možganov, ki ga opice nimajo. Gre za prefrontalno skorjo, ki je jedro našega procesa razmišljanja. V bistvu je torej človek gola opica s sposobnostjo razmišljanja in potemtakem čutenja. To ustvarja verjetnost, da ima on ali ona dejansko lahko izvenzemeljsko ali duhovno eksistenco.
In kaj je življenje?
Življenje lahko definiramo v praktičnem smislu, znanstvenem smislu ali duhovnem smislu. In tudi znotraj teh treh metakategorij obstaja na stotine podkategorij oziroma definicij, ki se spreminjajo od osebe do osebe, od kulture do kulture. Če predvidimo, da je na svetu sedem milijard ljudi, torej obstaja sedem milijard različnih definicij življenja. Zame je življenje niz čudežev, ki se zableščijo v enem in nato drugem dragocenem trenutku: celota teh trenutkov se imenuje SEDANJOST. Življenje je sijoči niz in vse v njem se lahko zablešči v nešteto različnih možnostih.
Verjamete v naključja, za katerimi stoji načrt, torej v usodo? In kakšno vlogo ima pri tem svobodna volja?
Sinhronost je že zgodovinsko gledano neverjeten fenomen. Spremlja nas že, odkar smo ljudje na Zemlji. Gre za serijo nepovezanih dogodkov oziroma naključij, za katere težko najdemo razlago. Skoraj vedno so ti dogodki povezani z delovanjem zakona privlačnosti, ki je kriv za uresničitev teh dogodkov v naši materialni realnosti. Torej je lahko nekaj, kar se nam zdi naključje, morda že predhodno določeno in se je preprosto moralo zgoditi. Zaradi omejenosti naših možganov ne moremo razumeti širokega spektra realnosti in to zato, ker nismo opremljeni s senzoričnimi čutili za zaznavanje ali morda celo opazovanje te vseprisotnosti in multidimenzionalnega vidika svoje okolice.
Tako torej živimo prepričani v iluzijo svobodne izbire in volje, v resnici pa smo le kakor pravljično bitje, ki sedi v otroški lokomotivi in drvi po vnaprej postavljenih tirnicah, za obstoj katerih sploh ne vemo.
Sodobni zahodni človek si še nikoli ni tako močno prizadeval za srečo, pa vendar je v tem prizadevanju vse več ljudi nesrečnih. Kje po vašem mnenju smo zašli?
Daleč nazaj v preteklosti je bilo življenje za ljudi mnogo preprostejše. Zjutraj so se zbudili, ko so želeli, nato so nabirali sadje, jagodičevje ali lovili živali za hrano. Sledilo je spanje in nato ponavljanje omenjenega procesa naslednje jutro. Edini stres je predstavljala nevarnost s strani divjih živali in tujih plemen. Sreča je imela takrat preprostejšo definicijo: dovolj hrane in vode, dovolj toplote, varnost in ustrezno zavetje. Danes je koncept besede dovolj izgubil svojo preprostost, zdi se precej amorfen, brez oblike ali strukture. Prav tako tudi nevarnosti, ki nas danes ogrožajo, niso več iste, temveč so po svoji naravi nevidne, neoprijemljive in težko opredeljive.
Te nevarnosti so ekonomska recesija, onesnaževanje, nestabilno politično okolje, potencialna izguba delovnega mesta ali problemi v zakonu. Vse to v človeku ustvarja nelagodje in hitro preraste v živčni ali čustveni zlom. Davek na naše fizično in čustveno telo je težko opisljiv, a vendar resničen. Tako je torej sreča v modernih časih postala kompleksna in temelječa na številnih dejavnikih in spremenljivkah. Problem je torej kompleksnost. Ali smo se izgubili na poti? Glede na količino znanja v svetu, ki se vsaka dva meseca še podvoji, bi bilo podcenjujoče temu pritrditi.
Zahodnjaki smo pozabili na Boga – mar ni to naša največja težava?
Izobraževalni sistem je bil pred 500 leti povsem drugačen od današnjega. Takrat so mentorji oziroma profesorji okoli sebe zbrali kopico študentov, ki so nato v obdobju petih ali desetih let pripravništva z razpravami v Sokratovem slogu prevzeli oziroma podedovali vse znanje in filozofijo, ki sta se tako prenašala iz generacije v generacijo brez velikih sprememb. Takrat sta bili znanost in psihologija še vedno domeni filozofije in duhovnosti. Razprave so se vrtele okoli koncepta duše in vseprisotnih božanskih bitij v centru vesolja, okrog katerega se vrti življenje.
Pred manj kot 300 leti smo znanost začeli opredeljevati kot študijo absolutnosti, meritev opredeljivih dokazov in uvedli umetnost dvoma v svoje miselne šole. Nato je prišla psihološka znanost, psihologija, študija uma. Nevroznanost nas je naučila, da je misel produkt biokemičnih procesov v možganih. Tako naenkrat nismo bili več sužnji starih konceptov in etnocentričnih ter teocentričnih idealov. Globalizacija družbe preko socialnih medijev in integracija sta povzročili preporod človeštva v smislu, da nič ni izven človekovega dosega, če človek vključi um. Tako smo nekako odrinili Boga, njegovo mesto je prevzel determinizem. Je to kaj slabega? Naj o tem bralec presodi sam.
Osebno bi se z veseljem vrnil v preprostejše čase, kot so bili recimo časi ameriških Indijancev. To je bil čas, ko so ljudje živeli v harmoniji z velikim duhom, ki se je izražal v pokrajini ter bitjih in rastlinah, ki so živeli v njej. V današnji moderni, izkoriščevalski poindustrijski družbi nam vsekakor manjka harmonije.
Kako naj človek spozna samega sebe, kako naj izpolni to zapoved, ki je skupna vsem religijskim učenjem?
Najprej moramo razumeti, da obstaja več modalitet, v katerih človek obstaja, in sicer fizična, duševna in spiritualna. Znotraj teh treh modalitet obstaja več različnih stopenj povezanosti, ki nato vse skupaj oblikujejo njega ali njo. Če želimo človeka razumeti s fizičnega stališča, pridemo do niza simultanih in skrivnostih biokemičnih reakcij, ki ustvarjajo popolno simfonijo, ta pa nas ohranja žive in vitalne.
Če želimo razumeti duševni del človeškega bitja, se soočimo z mislimi, ki nadzirajo čustva, ta pa spet nadzirajo telo in procese v njem. Če želimo človeka razumeti z duhovnega vidika, naletimo na holografsko vesolje neskončnih možnosti. Kje torej začeti? Koliko časa bi nam to vzelo? Za vsakega med nami je ta proces drugačen, a ko enkrat obvladamo vse modalitete svojega bitja, nam to prinese globok notranji mir in harmonijo v vseh naših odnosih.
Sprememba je pravzaprav edina stalnica v človekovem življenju. Kako se prilagajati nenehnemu toku sprememb?
Prilagajanje je pravzaprav preprosto, ko sprejmemo dejstvo, da je vse v življenju minljivo, začasno in da je vsaka sprememba neobhodno potrebna za vsakršno rast. Če v svojih mislih ves čas nosimo zavedanje, da smo umrljivi, prav ta minljivost naredi vsak naš trenutek slajši in vsaka sprememba postane sprejeta kot naravni, vsakdanji in pričakovani proces.
Karin Ljubič
Celoten intervju lahko preberete v poletni številki revije Sensa
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
