Marsikdo bi ob tem vprašanju pritrdil posplošenemu mnenju, da je človek najinteligentnejša žival. Čeprav to v določeni meri drži pa je to prav slaba definicija človeka. A z vprašanjem, kaj je pravzaprav človek, se večini ne zdi vredno ukvarjati.
Prav zato je naše življenje mizerno in polno stisk. Ko bi zares vedeli, kaj smo, bi od življenja imeli bistveno več, s prepoznanimi potenciali pa bi živeli mnogo srečneje.
Dejstvu, da o samih sebi tako malo vemo, botruje več dejavnikov, predvsem pa tradicija, ki nas je zapeljala v slepo ulico. Ne le, da znanost temu vprašanju ne posveča prepotrebne pozornosti, tudi religije nudijo le omejeno pomoč. Čeprav je bil v preteklosti odgovor na zastavljeno vprašanje v njihovi domeni, pa je bilo, tudi v krščanstvu, izvorno čisto znanje močno izkrivljeno. Religijam je postalo najpomembneje obvladovanje množic; predstavljeno nam je bilo le tisto, kar je bilo po volji verskih voditeljev.
Kje naj človek dandanes najde manjkajoče znanje, nujno za globlje razumevanje sveta in sebe? V šolskih knjigah, pa tudi v znanstvenih razpravah in zgodovinskih študijah ga ne najde. Treba je poseči v neznanstvene, alternativne vire, izročila in zapise starih ljudstev, a tu je materiala toliko, da ga je težko predelati.
Ob tem naletimo tudi na problem. Od poglabljanja v najstarejšo zgodovino in v izvor človeka nas v krščanskem svetu odvrača v nas vgrajen mentalni program. Gre za dva verska arhetipa, s katerima se dandanes človek ne ukvarja, pa vendar na nas delujeta iz podzavesti: izvirni greh in izgon iz raja.
Predstavljata važna elementa naše mizerne podobe o sebi, naše tragične omejenosti, lahko bi rekli – majhnosti. Sta temelja miselnosti, ki nam preprečuje dojeti lastno božansko naravo in neverjetne potenciale, ki se skrivajo v nas.
Dejstvu, da poseganje v vprašanja, povezana z našim bistvom, ustvarja v nas nelagodje, se pridružuje še dejstvo, da se nam ob sedanji potrošniški naravnanosti to zdi povsem nepomembno. Prevladujoč svetovni nazor, ki vse nematerialno in duhovno odriva v področje nepomembnega, ima posledico, da se vse bolj oddaljujemo od svojih duhovnih korenin. A saj za ukvarjanje s svojo notranjostjo v čedalje ostrejšem boju za preživetje niti nimamo časa.
Po krščanski tradiciji sta izvirni greh storila prva človeka, Adam in Eva, ko sta utrgala sadež iz prepovedanega drevesa, drevesa spoznanja. Bog je njima in vsem človeškim potomcem – kako strahotna sodba! - namenil kazen - izgon iz Raja. Krščanska tradicija tako že ob rojstvu da pečat grešnosti vsakemu človeškemu bitju. Grešnost, ki je bila skozi stoletja krščanske vzgoje vcepljena v glave številnih generacij naših prednikov, je tako vtkana v same temelje naše predstave o sebi. Sveto pismo pa problema ne obdela ustrezno.
Ne pojasni natančno, kaj je bilo narobe in kakšna je rešitev problema. Iz trganja prepovedanega sadu z Drevesa spoznanja ne moremo razbrati, da je šlo za spolno napako, odklon od naravne spolnosti. Prav tako ne pojasni, kako je zaradi te napake človek zabredel v materialnost in sebičnost. Namesto pouka in razlage ponudi pravljico, ki služi predvsem ustvarjanju strahu.
Da bi lahko razumeli bistvo človeka, moramo napraviti miselni preboj in celotno pojavno stvarnost močno razširiti – na notranji svet, duhovno dimenzijo. Šele tako lahko ustvarimo trden temelj za temeljno spoznanje, da smo ljudje - duhovna bitja.
Človek - duhovno bitje
Sodobnemu človeku je idejo o duhovni naravi človeka težko sprejeti, saj je duhovna plat dandanes običajno omejena na vero ali religijo, katere nauki ne uživajo popolnega zaupanja. Probleme imamo vsi: krščansko verujoči posamezniki nosijo v sebi (še bolj kot ostali) predstavo o človekovi grešnosti, ateisti pa duhovnemu in metafizičnemu znanju najpogosteje zapirajo vrata.
Sodobni človek ima nekaj fragmentov duhovnega znanja, ki pa so močno pomanjkljivi in iztrgani iz konteksta. Brez dodatnih informacij ne more sestaviti trdne zgodbe, pač pa se mu zdi, da gre pri vsem skupaj za skrpucalo, ki sloni na napačnih temeljih. Tako se marsikdaj zgodi, da že ob omenjanju posameznih odlomkov iz verskih zgodb izgubi interes, da bi se vanje poglabljal.
Razumevanje, da smo duhovna bitja, ni rezultat prebiranja člankov ali knjig. Je sad dolgotrajnega procesa, ki se odvija v vsakem od nas. Kot krščansko vzgojen ateist sem se šele v desetletjih prizadevnega iskanja dokopal do spoznanj, ki jih delim z vami. Seveda je moj pogled le eden izmed pogledov na resnico, pa vendar vam je lahko v pomoč, da bo vaš razvoj hitrejši. O mojih razmišljanjih in spoznanjih sem veliko pisal na www.prisluhni.si v številnih tematskih sklopih, kjer sem opozarjal na številne luknje v konceptih znanosti, predstavljal verodostojnejše koncepte ter poskušal povezati znanost z metafiziko in duhovnostjo. Številna zamolčana dejstva in polresnice so nas doslej uspešno vodili na kriva pota; s pomanjkljivim znanjem smo kot pohabljenci, ki ne poznajo niti življenja niti sebe, po drugi strani pa nam je razbohoteni ego povsem ohromil srce.
Odgovoru na uvodoma zastavljeno vprašanje se približamo šele, ko gradimo na spoznanju, da je človek duhovno bitje ali krščansko rečeno - duša - ki naseljuje snovno telo. Zavest, lastnost duše, je bistvena, da telo deluje kot človek. Brez duše je telo mrtvo, negibno, brez telesa pa si človeka ne znamo predstavljati. Obravnavati ju je treba kot celoto. Vendar pa je človek mnogo kompleksnejše bitje kot si običajno predstavljamo, saj poleg fizičnega telesa poseduje tudi druga telesa, iz finejše, subtilnejše, očem nevidna substance.
Tako kot so življenje, voda ali ogenj pojavi, ki se pojavijo tu in tam, pa so vendar izrazi istih naravnih sil, je tudi zavest osnovno gibalo življenja, ki izvira iz Univerzalnega uma, Kozmične inteligence, inteligence Stvarnika, ki stoji za vsemi stvaritvami in čudesi vesolja. Človeška duša poseduje delec te univerzalne zavesti in ima vse atribute, da lahko prepozna svojo resnični naravo. Vendar pa gre v procesu svojega razvoja skozi obdobje individualnosti, ko se od Stvarnika vidi ločeno, nepovezano, a prav to je nujni pogoj, da se lahko naposled prepozna. Ne moremo namreč prepoznati nečesa, od česar nismo ločeni.
Duša se, ko je nastanjena v telesu, najhitreje uči in prepoznava. Nauk o reinkarnaciji uči, da proces številnih utelešenj duše poteka tako rekoč brez konca, z vsakim utelešenjem pa duša kopiči svoje duhovno znanje in se približuje svoji zrelosti in božanskemu izvoru, iz katerega izhaja. Buda je že pred 2600 leti razložil, da je iz kroga reinkarnacij možno izstopiti, ko duša doseže zadostno zrelost in se dovolj »očisti« zemeljskih bremen.
Zoran Železnikar, prisluhni.si
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
