Danes imamo dokaz, da je božanje predvidela narava sama, ker je bistveno za človeško vrsto.
Revija Nature je objavila odkritje o posebnem živčnem krogotoku, ki teče pod kožo od rok do glave in je namenjen izkjučno doživljanju nežnosti ob božanju. Posebne živčne celice, ki ga sestavljajo, ne reagirajo na nič drugega: če jih ščipate ali če se tja udarite, se ne odzovejo (odzovejo se druge celice za tip), medtem ko oživijo, če začutijo ljubeče in dovolj rahlo in počasno božanje. Če na primer koga božate s hitrostjo 10 cm na sekundo, je prehitro in ne bo občutil nič.
Ostali kožni vtisi potujejo s hitrostjo 60 m na sekundo, božanje pa potuje 1 m na sekundo. Senzorji božanja so porazdeljeni po celem telesu, vendar jih je po rokah do komolca in po obrazu veliko več in imajo svoj posebni krogotok. Mislim, da je to povezano z dosegljivostjo: ti deli telesa so v glavnem odkriti cel dan in zato kadarkoli dostopni za nežne dotike, poleg tega so med dojenjem prav lica in ročice otroka deležni najbolj intenzivnih očutkov na materinih prsih.
Skratka, senzorji crkljanja imajo svoj ritem, svojo pot in svoje beljakovine, ki se izločajo, pripotujejo v možgane in ustvarjajo občutek sprostitve, zaupanja, bližine in blaženosti.
Ta krogotok deluje tudi v bolečini, ki ga ne izključi, je avtonomen in zato tudi lajša psihične in fizične bolečine.
Raziskovalci v Kaliforniji (Institut of Technology, Pasadena) so se lotili tega krogotoka pred približno desetimi leti zaradi primera neke ženske, ki je izgubila občutek za tip, ostal pa ji je občutek za božanje. Ni čutila klofute, a čutila je, če jo je kdo nežno pobožal po licu. Takrat je postalo jasno, da poleg tipa oziroma že znanih kožnih senzorjev obstajajo še drugi senzorji, a ni bilo jasno, kako to deluje.
Za nas je važno, da vemo, da je potreba po božanju vgrajena v našo fiziologijo, in da so božanja potrebni vsi, mali in veliki, odrasli, stari, moški, ženske ... Ko si bomo priznali, da brez božanja ne moremo preživeti kot povezana človeška bitja, bomo naredili velik korak k resnici o človeku in o smislu našega skupnega življenja.
