Nekaj misli o moči ljubezni ob izgubi.
Kaj ostane?
Ko kdo umre, ostane vse tisto, kar smo spoznali po njegovi zaslugi.
Ostane naša sposobnost, da ljubimo, ki se je razrasla zaradi njegove bližine in velikodušnosti.
Ostane vse, kar mu je uspelo večno lepega prebuditi v nas.
Ostane prostor zanj v srcu, namenjen samo njemu. V tišini in miru bomo vedno našli stik z vsem, kar nas je povezovalo z njim, in se hranili od darov, ki jih je položil v nas.
Ostane naročje, polno hvaležnosti. Več je hvaležnosti, manj je bolečine.
Če žalostinko nadomesti zahvalna pesem, ostane celo obet sreče.
Lažje je izpustiti roko človeka, ki smo ga predano ljubili, kot tistega, s katerim se nismo mogli srečati ali ob katerem smo varčevali s čustvi.
Zato ostane tudi spoznanje, da se splača ljubiti čez vsako mero in s celim svojim bitjem, kajti bolečina razhajanja v polnosti je neskončno manjša od bolečine nedoživetega.
Ostane moč, da slovo preživimo v ljubezni in da nikoli ne izstopimo iz polja njene milosti.
Ostane izkušnja, ki nas je spreobrnila, in naredila iz malih egoističnih ljudi ljubeča bitja, sposobna bližine in poslušanja večnosti.
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
