Bog Mitra, ki so mu posvečena skrivnostna svetišča na Ptuju in v Črnomlju, je svoje fantastično potovanje začel kot dobrohotno indijsko božanstvo, tudi danes pa je še kako živ v podzavesti sodobnega človeka.
Bilo je leta 1972, ko je mladi Jože Magdič imel sanje, ki si jih ni znal razložiti. Takoj je postal pozoren nanje, saj je vedel, da morajo prinašati posebno sporočilo. Bil je namreč obetaven študent na prestižnem Inštitutu Carla Gustava Junga v Zürichu; če kje na svetu obstaja institucija, ki človeka nauči pomena sanj, je to zagotovo züriška šola, ki je izšla neposredno iz dediščine velikega švicarskega vizionarja. Magdič sicer ne razkriva natančne vsebine svojih sanj, jasno pa je, da so nanj napravile globok vtis. Tako globokega, da so mu spremenile življenje.
Tedaj je bil ravno sredi psihoanalize, ki jo mora opraviti vsak bodoči terapevt. Proces je zahteval, da vsake svoje sanje natančno popiše in jih skupaj s svojo razlago predstavi pristojnemu profesorju. Težava je bila le, da si mladi Slovenec nikakor ni znal razložiti, o čem natančno se mu je sanjalo in kaj naj bi vse skupaj pomenilo. Jasno mu je bilo zgolj, da so podobe, ki jih je prejel v spanju, zelo stare. Kako zelo, se je izkazalo šele, ko jih je predstavil svojemu predstojniku. Profesor mu je razložil, da gre za sanje, ki izvirajo iz Mitrasovega kulta, prastare in skrivnostne religije, ki jo je v pozabo pahnilo šele krščanstvo, s katerim se je nekaj časa povsem enakopravno borila za prevlado v zahodnem svetu. Tudi v Sloveniji, kjer je mitraizem za seboj pustil ostanke svetišč, v katerih so rimski legionarji izvajali skrivnostne in krvave obrede; največ se jih je ohranilo na območju Ptuja, nedaleč od prekmurske ravnice, na kateri je odraščal Jože Magdič.
Razkritje se je mladega psihologa močno dotaknilo in ga spomnilo na nekaj, kar je vse dotlej spalo v njegovi duši. “Tega spoznanja nikakor nisem mogel utišati, ampak sem se vse bolj začel zanimati za Mitrasa. V svojem globinskem nezavednem imam arhetip Mitrasa. To pa ni slučajno. Kot Prekmurec sem zelo blizu mesta Ptuj, ki je v rimskih časih bila močna vojaška in carinska postojanka. Znano je, da so tu bili tudi vojaki iz azijskega dela rimskega imperija. Očitno je mojpra...pradedek izviral z območja Mitrasove pradomovine, iranskih planot. Pripominjam, da so naše sanje stare tudi nekaj tisoč let.”
Od tedaj Magdič zvesto sledi poti, na katero so ga postavile skrivnostne sanje; danes je eden najbolj cenjenih jungovskih psihoterapevtov na svetu, na züriškem inštitutu, na katerega se je pred skoraj pol stoletja podal kot negotov študent, pa zaseda položaj častnega profesorja. Pomemben del svojega delovanja je posvetil misteriju Mitrasa in njegovega kulta; to je bila tudi tema njegove diplome. Razen strokovnjakov, kot je Jože Magdič, in redkih navdušencev nad starodavnimi religijami, za Mitrasa – oziroma Mitro, kot so ga imenovali na planotah med Indijo in Bližnjim vzhodom v megli pozabljenega časa – sodobni človek ne ve več.
To pa ne pomeni, da je starodavni sončni bog, skrbnik pogodb, ubijalec svetega bika, dokončno izničen; nasprotno, še zmeraj živi in deluje tam, kjer je njegovo resnično domovanje in od koder je tudi prišel – v kolektivni zavesti človeštva, v katero je od nekdaj in za vedno vtisnjen njegov arhetip. Kot vsako drugo božanstvo je namreč tudi Mitra nesmrten, in četudi se ga večinoma ne zavedamo, ostaja pomemben del psihe sodobnega zahodnega človeka. Začetki slednje sovpadajo s pojavom mitraizma v nekem drugem prostoru in nekem drugem času, tisočletja pred današnjim.
Celoten članek lahko preberete v tiskani Sensi april/maj 2019; v prodaji od 5. aprila
- Poglejte si še: Kako zaznavati življenjske sile?
