Zemeljske energije so magnetizem, elektrika in radioaktivnost. Nobena od teh ne more biti vir življenja. Ogenj je življenju bližji, ker gorijo organske snovi. Sile, ki so vir življenja, so povsem samosvoje. Nevidne. Toda obstaja izhodišče in način za njihovo zaznavanje.
Oglejmo si enostaven, elementaren življenjski pojav. V zemljo položimo seme. Lupina semena je bolj ali manj olesenela, notranjost tvorijo mineralizirane snovi. K tem snovem sodijo tudi olja, četudi so organska snov. Te snovi so v stanju nadaljnjega razpadanja, kakor razpada kompost. Njihova naloga je ščititi kalček, v katerem je še življenje, vendar je tudi temu odmerjen krajši ali daljši čas. Ko obstajajo ugodne razmere, požene iz kalčka kal. Od kod mu sila za to, tega ne vidimo z očmi. Tudi genska zasnova je samo podlaga zanjo. Iz kali poženejo steblo in listi. Rastlina se razrašča, toda na neki stopnji rasti, se ta ustavi. Na koncu stebla, če pa je rastlina razvejana, na koncu vej ali vejic, steblo nabrekne in ustvari okroglasto tvorbo. Oblikuje se čaša in iz nje poženejo cvetni listi. Ti niso zeleni kot listi na vejah in steblu. V cvetnih listih ne poteka asimilacija kot v zelenih. Rastlina je začela izgorevati in se sušiti in nima več iste življenjske moči kot prej. Vendar pride do zorenja plodu in semen. Sile se skrčijo in v semenu so le še minimalne.
To, kar vidimo, so posamezne stopnje rasti. Sila, ki deluje, da rastlina raste in veni, ni vidna z očmi, toda očitno je. To, kar poganja rast, razvoj in zorenje, kar povezuje posamezne stopnje, si lahko le mislimo. Če se misel v tem primeru sklada s tokom in kretnjo rasti, je polna življenja. Je živa in identična z življenjem. To je izkušnja in izhodišče za zaznavanje življenjskih sil.
Pri živalih je ta proces postopoma pomaknjen v notranjost telesa. Sprva v jajčecih, potem v jajcu z gnezdom, nato v telesu. Potrebuje večjo zaščito, ker so živalski organizmi občutljivi in na višji razvojni stopnji. Višje vrste živali skrbijo za mladiče in najvišje vrste jih tudi hranijo z lastnim mlekom. Še zahtevnejšo zaščito potrebuje embrionalni razvoj pri človeku kot tudi razvoj po rojstvu. Starši skrbijo za novorojenega človeka še vrsto let.
Če hočemo zaznavati življenjske sile pri živalih in človeku, je potrebno poglobiti prodornost mišljenja.
Vendar ni vsako mišljenje identično z življenjem.
Samo Simčič
Celoten članek lahko preberete v tiskani Sensi april/maj 2019; v prodaji od 4. aprila
Poglejte si še: Kako povečati pretok življenjske energije?
