Notranje srce je povezano s 'tihim umom'

Starodavna tradicija in z duhovnostjo prežeta filozofija ni srca nikoli videla tako ozko, kot ga vidimo danes. Njihove metafore se nikoli niso povezovale zgolj s čustvi, z ljubeznijo ali s pogumom. Zanje je bilo srce v vsej svoji celovitosti pojem za popolnost človekove psihe. Ta pa, kot vemo, ne zajema zgolj čustvovanja, temveč tudi um, želje in globoke uvide.

Stanju človekovega srca so zato pripisovali nadvse velik pomen: posameznikovo osebnost in z njo psiho so definirali s stanjem njegovega srca. Tako so za nekoga lahko rekli, da ima 'trdo srce' ali 'mehko srce'. 'Trdo srce' je bilo lahko tudi 'srce, ki je kot kamen', 'zaprto' ali 'arogantno'. Spet na drugi strani bi bilo lahko 'mehko srce' tudi 'nežno srce' ali 'srce iz mesa in krvi', trpeče srce pa tudi 'krvaveče srce' ali 'zlomljeno srce'.

Sodobni človek sicer pogosto uporablja vse naštete izraze, med drugim tudi izraz 'poslušam svoje srce', a s tem pogosto misli (in deluje) zgolj iz svojega uma, možganov ali glave.

Dve srci

Večina nas s frazami tipa 'moje srce mi pravi, da gre za pravo stvar' ali 'jaz poslušam le svoje srce' le opravičuje svoje sebične in celo neetične cilje. Podobno zlorabljamo 'domnevno' modrost srca, ki je v resnici ne poznamo, priznamo in zato tudi zares ne slišimo, ko se pred seboj in svetom opravičujemo za svoja bolestna oklepanja ljubezni do nekoga ali veliko tistih, ki nam ljubezni v prvi vrsti ne vračajo. V imenu praznih floskul tipa 'poslušam svoje srce' je vsekakor mogoče zabresti na številne stranpoti življenja. Naslanjanje zgolj na zunanje nas dela čustveno otopele in izolirane posameznike.

Povedano je ob neki priložnosti lepo povzel Bodin iz društva Bindu – društva za preučevanje starih tradicij, kultur in znanj: "Srce je postalo zaklenjen organ, ki ga ne uporabljamo več enako, kot so ga naši predniki, ki so sobivali z naravo; čutili so jo, razumeli, imeli stik z njo, bili so njen del. Sodobni človek pa je postal osamljen sredi betona in zaprtih stanovanj. Ko smo osamljeni, se naše srce zapre."

In kadar je naše srce zaprto, se namesto v neskončne notranje globine veže na pester in le na videz razburljiv zunanji svet. Takšno, pozunanjeno srce, se nato (pre)burno odziva na zunanje dogajanje, hrepeneti začne po nedosegljivem, nenehno si želi pozornosti, pohval, potrditve ali zaščite. Vse, kar si srce sicer zasluži, a žal nič od tega ne more zares dobiti v zunanjem svetu.

Na drugi strani pa se odprto, notranje srce, ozira v naše brezmejne globine, kjer pravilno sluti čisti vir vsega, kar je. Tam je namreč 'dom duše'. Dejavno notranje srce nam našo pozornost spet in spet velikodušno poplača z notranjo toplino in občutki notranjega miru.

Lahko bi torej rekli, da smo ljudje v resnici bitja dvojih src – t. j. zunanjega in notranjega srca. Odločitev o tem, kateremu od njiju se bomo skozi življenje pustili voditi, pa je na koncu naša.

Dvoje poti

Zunanje srce ženejo neizpolnjene potrebe, zato je pogosto impulzivno, nestanovitno, nagnjeno k vzponom in padcem, strahovom in tesnobam. Njegovo blagostanje je odvisno od tujih mnenj.

Ko 'poslušamo srce' mimo razuma, nas je tudi prav peresno lahko prinesti naokoli. A ne glede na to, kako zelo smo prepričani v čistost svojih želja – če se naša hrepenenja ne uresničujejo, mi pa smo vse bolj nesrečni in izolirani, bi morali biti iskreni do sebe in si priznati, da očitno sledimo eni od neuresničljivih potreb. To priznanje je prvi glas razuma. Naslednji korak je razkrivanje, kaj leži pod tem utesnjujočim in izčrpajočim čustvenim vzorcem.

Notranje srce je tisto, do katerega pridemo po poti razuma in ne navkljub njemu. Je izvor našega notranjega miru in ga ne moremo slišati, če um stalno brblja, medtem ko se pretirano ukvarja s samopotrjevanjem.

Glasen um je usklajen zgolj z zunanjim srcem. Pravzaprav sta skupaj del iste sheme in v navezi drug na drugega ustvarjata čustveno-duševne vzorce, ki prekrivajo naše pristne občutke.

Tipičen mehanizem, s katerim postaja zunanje srce močnejše, je stalno primerjanje z drugimi. Ko smo osredotočeni predvsem na to, česa nimamo (drag avto, prikupen partner, popolna postava in podobno), bomo na vse to pri drugih gledali z zavistjo in tako krepili svoj občutek manjvrednosti. Zaradi občutka kroničnega manjka bo nekdo zapadel v stanje apatije, drugi pa v sebi prebudil tekmovalnost, s katero bo skušal priti do vsega, kar misli, da mu manjka. Medtem pa bodo tam zunaj vedno obstajali tisti, ki so še boljši, lepši, pametnejši, bogatejši ali uspešnejši. Vedno se bo nekje našel nekdo ali nekaj, kar bo ponovno dregnilo v naš občutek manjvrednosti.

Notranje srce pa kraljuje (oziroma miruje) na globljem nivoju našega bitja in je usklajeno s 'tihim umom'.

To ne pomeni, da se do njega lahko dokopljemo le po poti nirvane ali celo šele takrat, ko so zadovoljene vse naše 'plitke' čustvene potrebe. Do njega pridemo z osveščanjem vzorcev, zaradi katerih smo bili ujetniki neprestanega zrcaljenje sebe v očeh drugih, in z razumevanjem, da vse te številne, sebi všečne ali sabotažne misli pravzaprav niso tako zelo pomembne. Te misli namreč ne opisujejo našega bitja, temveč so le 'nekaj', kar je v nas. Ne kažejo resničnega stanja tega, kar smo in kar naj bi morda potrebovali.

"V pravi ljubezni je vedno tišina. Hrup nastane, ko gre nekaj narobe. Če je v ljubezni vse, kot mora biti, je tiho, kajti v tišini največ čutimo. V tišini se najlažje od srca do srca pretaka sila, ki jo imenujemo ljubezen, in v tišini je povezanost med srcem človeka in vesolja najmočnejša," še pravi Bodin iz društva Bindu.

Zrcaljenje v fizičnem

Razdelitev na dvoje src tudi ne gre jemati dobesedno, saj obstaja veliko nivojev, na katerih smo s seboj lahko globoko povezani ali od sebe odrezani. Razdelitev, o kateri govorimo na tem mestu, je tu zgolj zato, da bi lažje razumeli razliko med tema dvema nadvse različnima stanjem bivanja.

Da pa bi vedeli, kateremu stanju je bližje naše stanje srca, gre prisluhniti telesu. Telo – to čudovito orodje, ki nam je bilo zaupano v rabo za časa tega življenja – je namreč tudi pretanjen stroj za zrcaljenje naših čustvenih, duševnih in duhovnih stanj. Z njimi je (v dobrem in slabem) povsem usklajen in za časa življenja tesno povezan.

Tako bomo na primer težka (in utesnjujoča) čustvovanja, ki jih usklajuje delovanje iz stanja zunanjega srca, v telesu lahko začutili kot cmok v grlu, občutek dušenja, glavobol ali težave s kislino v želodcu, medtem ko bodo osvobajajoča čutenja v hipu pospremila telesno občutenje lahkosti in olajšanja, ki ga bosta spremljala globlji in svobodnejši vdih in izdih.

Sporočila, ki nam jih telo pošilja po poti telesnih znakov, so najpogosteje simbolične narave. Tako nas stiskanje v grlu svari, da 'smo pogoltnili svoje solze' in da 'nimamo pravice do izražanja lastnega mnenja', lahko pa tako čutimo tudi dejstvo, da nam 'za vratom visi oseba', ki nas skuša nadzirati. Vsi ti telesni simptomi, ki ne izvirajo iz resničnih motenj v delovanju fizičnega telesa, temveč jim botruje predvsem zaprtost srca in z njim duševnosti, ki je zaradi slednjega v odnosu do življenja v pat položaju.

Odpiranje navznoter

Kadar delujemo skozi zunanje srce, smo na milost in nemilost prepuščeni vplivom mišljenj drugih, naša samozavest in samozaupanje pa sta na najnižji možni ravni. Na tej točki usmiljenja vrednega bivanja pa se nismo znašli zgolj po svoji krivdi, prav tako lahko dvomimo v to, da smo se zanj nekoč odločili zavestno.

Kronične neizpolnjenosti zunanjega srca so danes tu zato, ker so bile taiste potrebe zanemarjene že takrat, ko smo bili še otroci. Takrat smo bili precej nemočni. Do svojega zunanjega srca bi zato morali biti obzirni in ga sprejeti z razumevanjem, kar pa seveda ne pomeni, da bi se njegovim predirljivim krikom morali še naprej pustiti podrejati in ga za vsako ceno skušali zadovoljevati. Zunanje srce namreč ni dober vodnik, saj je njegova edina osredotočenost v življenju le to, kar 'misli, da mu manjka'.

Če bi mu pustili, da nas vodi, bi skozi nas delovala le njegova neskončna hrepenenja po tem, kar nam domnevno manjka. Z delovanjem skozi zunanje srce bi vsemu temu pripisovali prenaglašeno vrednost, občutek manjka in praznine pa bi se s tem le še večal. V nedogled bi si želeli še več denarja, še več ugleda in bi se še močneje vezali na zunanje.

Kaj torej narediti?

Najprej preprosto sprejmimo dejstvo, da je to, za čimer tako hrepeni zunanje srce, tisto, česar nikoli ne bomo v popolnosti zadovoljili, to spoznanje pa lahko sprejmemo tudi z nekaj zdravilnega žalovanja.

Pot do notranjega srca pogosto spremljajo solze, prav solze pa so tiste, ki celijo rane zunanjega srca. Po obdobju žalovanja nad spoznanjem, da preprosto ne moremo biti nekaj, kar nismo, in da nas stalno strmenje za tem, česar nimamo, ne bo izpolnilo, smo končno pripravljeni, da slišimo tihi glas, ki prihaja iz najglobljega bistva našega bitja. Prebudita se samospoštovanje in sočutje – tako navznoter (torej do nas samih) – kot navzven (torej do drugih).

Nataša Zupanc

• Preberite še: Kaj pa, če bi res razmišljali s srcem?

Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar