Vse, kar se navezuje na osebnost, kar je značilnost osebnega, pripada umu. Vsak od nas je osebnost, vendar pa imajo naše osebnosti različno obliko, na primer ime, priimek, višino, starost in številne druge stalne lastnosti. Vse, kar določa našo osebnost, je značilnost uma – vse, kar je osebno, je um.
Osebnost, ki je torej um, je videti kot Jaz. Kjer pa je jaz, obstaja hkrati tudi recipročni Ti. Um torej ustvari najprej jaz, ki ga določajo še različni življenjskih načini.
Jaz lahko obstaja, ker obstaja njegova meja, ker se jaz nekje konča. Jaz za svoj obstoj nujno potrebuje omejitev. Tako kot na primer steno lahko imenujete stena, ker ima nekje svoj konec, lahko imenujete sebe, svoj jaz, samo zato, ker se vaša osebnost nekje konča. Jaz sem, in kjer sem jaz, se začne drugi. Kjer je stena, se začne nekaj drugega; kjer sem jaz, se začne nekaj drugega. Obstoj nečesa, kar nima konca, je nemogoče osmisliti oz. mu dati pomen, ker ga je nemogoče zaznati. Da bi lahko nekaj zaznali, mora ta 'nekaj' imeti konec, mejo. Jaz se torej konča tam, kjer se začneš Ti.
Jaz in ti sta dva konca enega nasprotja, ki je, kot smo rekli, zadeva uma. V umu je vse dualno, dvojno. Pomembno je, da bi to zmogli razumeti. Kaj je pravzaprav dualnost? Dualnost je najprej medsebojna odvisnost dveh stvari, konceptov, besed – to je prvi pogoj dualnosti. Drugi pogoj dualnosti je, da se ena stvar pojavlja kot opozicija oz. nasprotje druge, in tretji, da ena stvar ne more preživeti brez druge. Kot dve plati kovanca, kjer je ena stran kovanca neposredna opozicija drugi. Ne morete imeti kovanca samo z eno platjo, kovanec obstaja kot celota dveh plati, ki si stojita nasproti, v opoziciji – obstajata skupaj in hkrati v nasprotju. Značilnost našega uma je dualnost. Um ne more zaznavati ničesar, kar ni dualno. Precej zabavno, mar ne? Da bi um nekaj zaznal, mora obstajati nasprotje. Za to, da bi bili lahko veseli, mora obstajati žalost. Dan se rodi le zato, ker obstaja noč. Življenje lahko obstaja zato, ker veste, da obstaja nekaj, kar se imenuje smrt.
Svet uma je svet dualnosti, um lahko zaznava stvari samo, če obstajajo v nasprotjih. Za zaznavanje bele barve potrebujete črno. Za to, da ste vznemirjeni, mora obstajati nasprotje – dolgčas. Če ste torej zelo vznemirjeni, ker ste čez vikend gledali film, je to le dokaz, da je bil vaš vikend dolgočasen; preden ste si ogledali film, ste bili zdolgočaseni, sicer vznemirjenje ne bi moglo priti. Dualnost prodira zelo globoko – v osnovo, v srčiko našega življenja.
Predpostavimo, da imate vročino – kako zaznate, da imate vročino? S termometrom, seveda, ker veste, da obstaja mejna točka na termometru, imenovana zdravje. Tako je tudi z glavobolom. Vzemimo za primer nekoga, ki ga pogosto boli glava – če bi bil ta človek rojen z glavobolom, ne bi nikoli čutil glavobola, ker ne bi poznal razlike oz. nasprotja glavobola. Vsaka beseda, vsak koncept, vsaka stvar, ki jo lahko zaznavamo, mora imeti svoje nasprotje, sicer je ne bi mogli zaznati. Poglejte na primer barvno slepega človeka, ki ne zaznava določene barve – ta človek v resnici ne zaznava le posamične barve, temveč barvni par. Če ne zaznavate ene barve, namreč ne morete zaznavati tudi njenega kontrasta. Če ni barve, izgine tudi njen kontrast. Tako deluje življenje.
Vsi se želimo znebiti strahu v svojem življenju, radi bi zaupali, toda pozabili smo, da sta strah in zaupanje le dva konca enega nasprotja, dualnosti. Pravite – nočem strahu, hočem zaupanje – to pomeni, da zahtevate nemogoče, kajti dokler je prisotno zaupanje, je prisoten tudi strah; to je preprosto dejstvo. Ko odide strah, odide tudi zaupanje. In takrat življenje postane preprosto.
Kdaj potrebujete zaupanje? Ko greste domov in se pogovarjate s starši ali z bližnjimi – ali takrat potrebujete zaupanje? Ne. Toda ko začnete pogovor za sprejem v službo, ga potrebujete. Kdaj torej potrebujete zaupanje? Takrat, ko je prisoten strah! Kjer ni strahu, ni niti zaupanja. Zaupanje je znak strahu. In ljudje, ki si zelo prizadevajo za zaupanje, so v resnici zelo prestrašeni ljudje. Če vas ni strah, ste preprosti, spontani, brez strahu, kot dojenček. Nimate potrebe po zaupanju. Tako pa zahtevate nemogoče – radi bi zaupanje, ne pa tudi strahu. To je nemogoče!
Dušan Osojnik, Vesna Fister
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
