Dualni ali dvojni univerzum je naše usodno življenjsko igrišče, na katerem iz leta v leto, iz enega v drugo življenje igramo svoje življenjske igre.
Njegov temelj so polarnosti, nasproti postavljenje sile v nas in v univerzumu zunaj nas, pri tem pa so slednje izraz stanja v naši zavesti. Doživljati dvojnost pomeni opažati in doživljati te nasproti postavljene sile. V dualnosti vidimo življenje v različnostih. V vsakdanjem življenju nam dualnost omogoča, da analiziramo, opisujemo, primerjamo, kategoriziramo, si postavljamo cilje, ki se razlikujejo od našega sedanjega stanja, in doživljamo uspehe ali neuspehe.
Zunaj dualnega univerzuma, nas od nekdaj učijo modreci, obstaja stanje Enosti, h kateremu teži celoten manifestirani univerzum, najprej živa bitja, bodisi da se tega zavedajo ali pa ne. V Enosti doživljamo življenje v istosti. V njej ni primerjav, ni dveh stvari, dveh stanj, pojavov ali bitij, ki bi se med seboj primerjali, ker zunaj nje nič ne obstaja. Biti v Enosti pomeni poznati odgovor, ki je na vsa vprašanja isti. Daniel C. Matt piše v Bistvu Kabale (The Essential Kabbalah): 'Na najgloblji ravni božanskosti vsa nasprotja in razlike izginejo, nad njimi prevlada Enost.'
Biti v Enosti ne pomeni biti v nevtralnem položaju, saj nevtralnost ni ne ena ne druga polarnost. Enost pomeni, da sta obe polarnosti neločljivo združeni. Vse dokler smo v nevtralnem položaju med dvema skrajnostma, ne moremo spoznati, da vsaka od njiju v oni drugi.
Nekateri modreci pravijo, da je dualnost potrebna, saj omogoča več različnih izkušenj bodisi v zunanjem ali pa v notranjem svetu. Znan mistik sufi iz trinajstega stoletja, Jalaluddin Rumi, pravi o obstoju parov polarnosti:
'Bog te obrača od ene k drugemu občutku
in te uči skozi nasprotja,
tako da imaš dve krili,
da z njima letiš,
ne le eno.'
Ko pa sta dve polarni sili v osebnosti v močnem nasprotju, pogosto tvorita strukturo nevroze. V tem primeru eno od komponent dvojnosti definiramo kot dobro, drugo kot slabo, se poistovetimo z dobro in se borimo proti slabi. Dualistična narava tega univerzuma postavlja oder za veliko razcepov v našem duhu, kot tudi za veliko nevroz, ki so najpogostejša motnja našega časa.
Dihotomije jaz in drugi, mi in oni, slabi in dobri, svetloba in tema nas nenehno vlečejo v enega ali drugega teh razcepov. Modi ljudje, praktiki duhovnih metod in šamani so, da bi presegli takšna stanja notranje razklanosti, ustvarili in od nekdaj uporabljali tehnike spajanja nasprotij v višje sinteze.
Živorad Mihajlović Slavinski, Vrnitev Enosti, Založba Primus
