Kako zelo težko je marsikomu sprejeti odgovornost za svoja dejanja in občutke. Kako težko je marsikomu reči "oprosti". Najlažje je reči "ti si kriv/-a!" Človek se ne zaveda kako zelo razdiralno je to za odnose. "Ne morem, ne smem priznati svoje napake. Kdo bo koga? ..."
Priznam, čeprav vem, da ljudje s svojimi odzivi kažejo, kdo so oni, sem še vedno razočarana, če srečam ljudi, ki kot orožje uporabljajo besede, ki so vse prej kot odraz spoštovanja. S tem sami sebi dajejo lažni občutek nadvlade in moči nad drugimi. A v bistvu, to počnejo iz lastne nemoči in iz strahu. Takim ljudem se ponavadi ne sme reči nič proti njihovimi prepričanji. V nasprotnem primeru iščejo sredstva, kako bi "zmagali". Čeprav se ne zavedajo, da na dolgi rok izgubljajo. Ali celo iščejo kazen za osebo, ki se se ne strinja z njimi. Po navadi je nasprotna oseba privržena temu, da krivdo celo občuti. "Sam/-a sem si kriva, da se ljudje tako vedejo do mene. Zakaj nisem bil/-a tiho..." Te osebe občutijo, da se nimajo pravice boriti za sebe. Postaviti meja. Padejo v nemoč. Ljudje "prevelikega ega", pa dalje izkoriščajo tujo nemoč. Začaran krog je sklenjen! Temu bi lahko celo rekli - ples med narcisom in empatom.
Če ste žrtev takšnih ljudi, se vprašajte, zakaj si to dopuščate. Kaj vas ovira, da postavite meje? Da ovrednotite samega sebe? Česa vas je strah? Zakaj mislite, da niste vredni? Ker vi ste več, kot si mislite! V sebi nosite dušo, ki vse to trpi, vi pa dopuščate. Duša si želi iz začaranega kroga. Vas pa je morda strah se postaviti zase, strah vas je, ali bo sledila "kazen". Zapomnite si, zaslužite si več kot to - da vas nekdo ponižuje, kritizira in daje v nič.
Učili so nas, da je jeza nekaj slabega. Da smo grdi, ko se jezimo, da moramo biti tiho... Da ne smemo jokati in verjeti smo začeli, da je to odraz šibkosti. Kar seveda ne drži. Kaj smo naredili? Potlačili smo svoje občutke. Nismo bili v stiku z njimi, nehali smo verjeti v njihovo presojo in lastno integriteto. Kaj se nam dogaja kasneje v odrasli dobi? Ne upamo se postaviti zase, strah nas je kakšne bodo reakcije in sankcije drugih do nas. Solze držimo v sebi, čutimo osamljenost, smo brez občutka varnosti... Vsak ima svoja in različna bremena.
Dovolimo si čutiti. In se osvoboditi lastnih bremen.
Se bomo postavili zase ob nespoštljivem partnerju / šefu / sodelavcu ali komurkoli drugemu, ki prestopa naše meje? Postavili meje tistemu, ki je potrebno in, ko je to potrebno? Kaj pa vi začutite v trenutku, ko je to potrebno storiti? Se izrazite? Zamrznete?
Hkrati se je potrebno zavedati, da je včasih najboljša meja tudi takrat, ko ti obrnem hrbet in odkorakam stran...
Vsak mali korak nas pelje naprej...
Naučimo se imeti radi. Tako lahko tudi znotraj sebe začutimo kdaj je naša meja prestopljena.
Verjemite, vredni smo veliko več, kot zase mislimo, da smo. Zaslužimo si spoštovanje, ljubeč odnos in mir v sebi.
Hkrati pa ozavestimo, da kar počno ali nam govorijo drugi, največ povedo o sebi. Hujši, kot so do nas, večja bremena nosijo v sebi. A koga moramo mi rešiti?
Včasih se je potrebno preko nemoči, žalosti, sramu dokopati do svoje moči. Smo kot čebulčki. Obdani s sloji, obrambnimi mehanizmi, ki jih počasi odkrivamo in spuščamo.
Pozdraviti moramo ta ranjen del sebe, ga sprejeti in mu dati prostor za ljubezen.
Anita Š.
- Preberite si še: Ljudje, ki so težki: signal, da v sebi močno trpijo
