"Ko se boš cenil/-a ti, te bom lahko cenil/-a jaz..."

Kje smo? Kam dajemo fokus? Vemo vse in o vsem. Včasih tudi tisto o čemer nimamo pojma. Včasih mislimo, da ne vemo nič... Govorita nam ego in, če bolje prisluhnemo, začutimo - tudi zavest. Dejansko imamo odgovore v sebi. Ki jih včasih tudi ne slišimo, ali ne jemljemo za resnične. Jih ne najdemo, ker jih iščemo le v glavi. Ali pa, ker ne ne najdemo stika s sabo.

Kaj se dogaja? Vsak ima lahko nek svoj pogled. Vsak ima lahko le zanimiv pogled. Ki seveda ni nujno, da je v skladu z našim pogledom. Ampak zakaj, čemu in komu bi sodili? Kot bi nam in našim pogledom nekdo sodil. Ni preveč prijetno, kajneda? A hkrati te sodbe pripadajo le tistemu, ki sodi. Kaj, če le pogledamo iz distance in razširimo svoja krila? Vsak ima svoje življenje, v katerem je glavni igralec dejansko on sam.

Se ujamete kdaj, kako zelo zna utrujati iskanje odgovorov in razbijanje glave s tem kaj narediti, kaj je prav in kaj je narobe? Kaj pa, če nič ni prav in nič ni narobe? Kaj, če vse samo je? In se začuti svoboda, lahkotnost... Ali, če že ocenimo - kaj, če je vse prav? Vse za nekaj dobro. Ker šele, ko pogledamo nazaj, tudi v boleče dogodke, vidimo da so bili z razlogom. Vidimo, koliko so nas naučili, koliko smo zrasli iz njih. Brez njih v tem trenutku ne bili to, kar smo sedaj. Ampak, a znamo biti zadovoljni s tem, kar smo? Se lahko enostavno samo sprejmemo in imamo radi? Včasih težko... Kaj pa, če so vse skupaj spet samo sodbe dobro/slabo in, če se v tistem, kar vidimo kot slabo, dejansko skriva naš največji potencial? Vredni smo veliko več, kot si mislimo, da smo. Morda nam tega nekoč samo niso znali pokazati, mi pa smo jim verjeli. Lahko pa, da so nam določeni ljudje le sporočali - "začni se ceniti! Ko se boš cenil/-a ti, te bom lahko cenil/-a jaz..." Ampak, kako se sploh ceniti? Beseda ceniti lahko za nekoga predstavlja - kako se oceniti. Ocene pa predstavljajo sodbo. 1 - nisi dober, 5 - odličen/-a si! Pa smo spet tam! Kaj, če samo si? Čarobno bitje, ki si zasluži, brez, da služi. Brez sodb...

Kaj, če se začneš spraševati, namesto "kaj še lahko gre narobe?" - "Kaj je lahko še boljše, kot to?" In s tem ustvarjaš prostor za še boljše... Ker je vedno lahko še boljše. 

Enostavno bodi in sledi občutku lahkotnosti...

Anita Š.

• Preberite si še: Najtežje je reči "oprosti", najlažje pa "ti si kriv"

Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu