Andrej Detela: Vse vidim

Foto Bojan Brecelj

Letos spomladi vsakih nekaj dni poslušamo novo in vsakič drugačno predavanje Andreja Detele. Na njih se znanstvenik lahkotno giblje skozi neizmerne količine podatkov, razmislekov, verzov, navaja svoja dognanja ali citira druge znanstvenike, pesnike in druge predane ume. Od Gödla do Lao Zija, od Tomaža Pengova in Marka Derganca do Paula Diraca in Tesle. Od daljnega vzhoda do zahoda, od starodavnosti do danes. Pred nami naniza mogočne, harmonične in jasne razmisleke, ki pobožajo, kot se mu je nedavno zahvalila ena od zahtevnih poslušalk.

Andrej Detela z vsakim govorom in dejanjem spomni, s kakšno hvaležnostjo se lahko gibljemo skozi čudeže življenja. Pri tem ljubeče prepleta energijo znamenitega trojčka Znanost, Umetnost in Duhovnost. Kot njegov predan varuh in vzgojitelj ga spremlja pri rasti, ga spodbuja in je že desetletja njegov pronicljiv sogovornik in zagovornik. Med prvimi v Sloveniji je bil tudi član duhovno in ekološko ozaveščenih gibanj; a nikoli takšnih, ki za svoj obstoj zahtevajo formalne potrditve in žrtvovanje osebne integritete na račun dogmatične avtoritete.

V svetu veljavna izhodišča kvantne fizike je v svojem delu nadgradil z novim načinom razmišljanja o naravi in družbi.

Andrej Detela je svetovno znan izumitelj več elektromotorjev in dobitnik številnih zlatih medalj na svetovnih razstavah inovacij. Njegove patente odkupujejo predvsem na Japonskem. Njegovo nedavno največje delo je knjiga Sintropija (Elaphe, 2014), mogočna monografija z matematičnimi formulami, katerih daljnovidno celostno vrednost za zdaj dojemajo le redki – celo med znanstveniki. Matematična eksaktnost se v knjigi prepleta s poetičnimi nagovori, na kar nekateri 'pravoverni' znanstveniki gledajo sumničavo in se zato v sporočila knjige sploh nočejo poglobiti.

Foto Sun Tza

In kaj je sintropija – za večino človeštva, ki se fizike izogiblje že od mladih let? Avtor razkriva njena dva pomena: »Je negativna entropija in je hkrati sposobnost narave, da se spontano in brez škode za okolico samoorganizira k vse višji stopnji notranje urejenosti.« V svoji knjigi navaja Detela utemeljitve in dokaze zanjo, prvi na svetu.

Kaj to natančneje pomeni v vsakdanjem življenju, pa bomo izvedeli tudi na pogovoru v četrtek, 26. maja, ko se bo v družbi mag. Violete Bulc (na fotografiji) v ciklu Žarenje novih energij voditeljice Tadeje Zupan Arsov pogovarjal na temo: VČERAJ, DANES, TESLA.

Andrej Detela se vsega v življenju loteva celostno, holistično. Pa naj bo to obtičani avto sredi prometne konice ali pa tak zalogaj, kot je nova rešitev svetovno pomembne Schrödingerjeve enačbe. Za oboje prej ali slej uzre rešitev in jo tudi uresniči. Kot poetičen pisatelj in navdahnjen pesnik je avtor priljubljenih knjig: Magnetni vozli in Sintropija sta strokovni, Sanje v vzhodni sobi pa razprodana potopisna. Vse pa napisane v tako rekoč troedinem in nezamenljivem Detelovem slogu: v enačbah matematike in fizike, v jeziku filozofije in v duhu umetnosti.

Opravlja edinstveno misijo: ovreči znanstveno in splošno sprejeto prepričanje o entropiji, povečevanju kaosa v svetu. V nasprotju s tem zagovarja ter dokazuje svoje revolucionarno odkritje – sintropijo. Na teh temeljih razvija inovativni model za preskrbo z električno energijo: na križiščih znanosti, umetnosti in duhovnosti daje na razpolago ljudem povezavo, ki jo že omogoča narava.

Sodeloval je tudi pri nastanku razstave v Cankarjevem domu ob 160-letnici rojstva Nikole Tesle. Te dni je gost številnih pogovorov v medijih in javnih nastopov. Pozornost, ki jo zbuja Nikola Tesla, se je razlila tudi po slovenskem znanstveniku kot neke vrsti prevodniku njegovega duha za sodobni čas.

Pogovor je nastal med pitjem dvakrat po dveh velikih, ročno izdelanih skodel znamenitega čaja gyokuro, navade, ki jo je prinesel Andrej Detela z Japonske.

 

Znana je anekdota o vaši sreči v nesreči – ko je brat Lev pobegnil od doma, je v svoji sobi zapustil pomembne vire za vaše raziskovanje. Tako ste odkrili Teslo že v otroštvu?

Takrat sem imel dvanajst let. Res, najbolj zanimiv je bil srednješolski učbenik za fiziko Miroslava Adlešiča, tam je pisalo precej o Tesli – njegov življenjepis, prednosti trofaznega toka, zakaj so tri žice boljše, kot sta dve …

O tem ste govorili pred kratkim tudi v Cankarjevem domu – kakšne razsežnosti prinaša trivalentna logika namestno binarne: 0 in 1 sta del črno-belega sveta, število 3 odpre vse neizmerne možnosti. Kot da je Tesla govoril in mislil v tem polifaznem svetu, medtem ko je svet, tudi materialistično spretnejši, operiral v binarnem, enofaznem. 

Po tej grobi materialistični poenostavitvi je Marconi v svetu zaslužen za brezžično telegrafijo, čeprav je izum Teslov, in Edison je svetovno znan, medtem ko marsikje za Teslo sploh še ne vedo. Slovenija in Balkan iz zgodovinskih razlogov preveč dopuščata prevlado zahodnega sveta. Nekako nas vedno povozi ta do konca dodelani racio! Samo poglejte angleški jezik, z njim takoj obvladujejo prostor, ko kar naprej začenjajo stavke z 'I', 'Jaz'. V boju za prevlado – politično kot kolonialisti – so bili močni tudi drugi narodi germanske jezikovne skupine, na primer Nizozemci, tudi Nemci, med romanskimi pa Španci in Francozi. Od začeka 19. stoletja naprej pa prevladuje Anglija s sistemom kontrole, obvladovanja. Še v elektroniki si stroka zdaj najbolj prizadeva izpopolniti sisteme kontrole! Electronic control – in vse to potem pridno uvozimo. Saj se tudi sam nekoliko ukvarjam s tovrstno elektroniko – a problem nastopi, če se pri tem stvar tudi konča, torej če spregledamo širši kontekst in smisel tega početja.

V delavnicah vašega otroštva so nastajali radijski detektor, tranzistorski radio na baterije, miniaturni magnetofon, potem na gimnaziji ojačevalci, zvočniki ... Je bilo v vas že kot otroku 'vpisano' to poslanstvo, ki ga opravljate?

Tako, v petem razredu sem delal parni strojček, pri 13 letih sem iz odpadkov, ki sem jih našel na cesti, sestavljal elektromotorčke, takoj, ko sem priključil prvega, je delal. In le malo pozneje sem postavil svojo minielektrarno – táko, da je na koncu zasvetila lučka. Poletja smo preživljali v dolini Voje v Bohinju, tja smo odhajali  v hiško sredi narave, brez elektrike, in tam je stala moja prva turbinica na vodni pogon.             

Kaj vas je v mladosti najbolj oblikovalo?

Kar se znanosti tiče, trije elementi: Prvi je odločna podpora mame – z nekaj odločilnimi malenkostmi, za katere je daljnovidno poskrbela, je omogočila moj gladek vstop v svet fizike. Mama je bila izredno inteligentna, po nekem testu je bil njen IQ 160! Bila je zunaj vseh okvirov, vendar čustveno zatrta. Spodbujala me je, da če si bister, se lahko zanašaš na lastno sposobnost. Tako se ne zanašaš na avtoritete in ukaze. Drugi odločilni dejavnik je bil sošolec Peter Legiša – 8 let sva v šolah sedela skupaj, on je postal profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko in avtor odličnih učbenikov. In tretji element, odlična učiteljica matematike Katarina Černivec že v osnovni šoli; ker se je tako posvetila svojemu predmetu, je ostala samska. Bila je stroga, z vrhunsko dodelano metodo, da smo si vzgojili matematično disciplino. In tej je sledila še ena odlična in odločilna profesorica matematike in fizike v  srednji šoli.

Je bila mama tudi naravoslovka?

Ja, profesorica kemije, in na srečo se je poznala z ljudmi v svetu fizike. Na gimnaziji Bežigrad, kjer je poučevala, je takrat poučeval tudi eden najboljših učiteljev za fiziko, Ivan Štalec (to je bila njegova zadnja služba pred upokojitvijo l. 1975, prof. Štalec je eden najbolj uglednih in nagrajenih avtorjev učbenikov za fiziko, op. a.). Mama je tako vedela, kaj se dogaja v fiziki v šolah. Nekega dne mi je rekla: »Jutri bo republiško tekmovanje mladih fizikov!«

 In ste šli in zmagali?

Tako, to je bilo menda na nedeljo, v Peterlinovem paviljonu zraven Štefana, v t. im. Veliki predavalnici. Štalec je celo popravljal naloge, in mama je rekla, da je tudi mojo. »Je rekel, da si med najboljšimi!« mi je povedala. In res, zmagal sem, potem pa še v 3. in 4. gimnaziji. Nagrade sem dobival tudi na zveznih (jugoslovanskih) tekmovanjih mladih fizikov. Na evropski olimpiadi pa sem si delil 7. do 8. mesto in prejel 4. nagrado. 

So se v vašem življenju zvrstili še kakšni markantni učitelji?

Še kako! Na Šubički smo v prvem letniku delali matematiko po aksiomatični modernizirani metodi, nekako pravniško, da si nisem mogel nič dobro predstavljati. A učiteljica matematike, ki je začela učiti tudi fiziko, je januarja pred dvotedenskimi zimskimi počitnicami naredila odločilno potezo. Rekla je, da bi rada za vse tiste, ki imajo najraje matematiko, da v tem času naredijo še kaj več. Imenovala je sošolca Petra in Janeza, potem pa je rekla: »Andrej, a bi še ti?« Kakšna čast, sem si mislil, da me je imela za dobrega! Tako sem premagal odpor do aksiomatične metode. Ta učiteljica Marija Milenkovič ni posiljevala z rutinskim programom, ampak je dala možnost, da sem sam pri sebi našel način. Mirno je tudi dopuščala, da sva s Petrom cele ure nekaj šepetala in pisala po mizi matematične izzive. Tako je ponudila močno duševno podporo, ne bom rekel duhovno, za samostojni razvoj ustvarjalnosti.

V Šolskih razgledih beremo, da ste bili tudi vi mentor in navdihujoč učitelj.

Moja prva služba je bilo prav poučevanje. Na 'Šubički' sem nekaj let pred tem maturiral, tako da sem vedel, kje ima prednosti in kje šibkosti. Uvedel sem sodobne metode poučevanja, dijaki so bili navdušeni, zgodila se je prava revolucija! Razumeli so, da bo eksperiment s svobodo uspel le, če demokracije ne bodo zlorabljali. A ravnatelj je bil za trdo roko in po enem letu sem moral nehati. Cela šola je šla pokonci, bil je neznanski cirkus. Zelo zanimiva izkušnja iz šolskega leta 1976/77. Potem nisem nikoli več uradno poučeval. Saj sem poskušal, a ravnatelj s Šubičke je imel tako močan politični vpliv, da me na drugih šolah niso hoteli sprejeti.

Ste pa inštruirali, kot številni znanstveniki?

Seveda, kar nekaj let sem živel od inštrukcij, poleti sem imel tudi do 10 učencev na dan. Moji učenci so imeli skoraj 100% uspeh. Tako sem spoznal, da tri vrste otrok potrebuje inštrukcije. Predvsem fante je dajala lenoba, bolj jih je, recimo, zanimal fuzbal, niso se mogli umiriti, se ustaviti in lotiti dela. Drugi tip so predvsem punce, če so se prestrašile, ker niso imele pravega učitelja: najprej ni znal dobro razložiti, potem pa je zahteval nekaj po svojem ozkem pogledu – to morate narediti točno tako! In tretji tip, pri katerem je odpovedal oče. Za odnos do matematike je pomemben, da dá občutek za disciplino, prave meje, natančnost, pozornost, pravi tempo, da se skrbno držiš nekega reda.

Kaj pa vas najbolj določa, okolje in družba, biologija z genetiko, duh in duša?

Genetika zagotovo ne. Zaznamuje me kozmična duša, ki prežema vsa bitja. Po eni od interpretacij se to izraža kot Šiva in Šakti; Šiva je predvsem subtilna informacija, Šakti je bolj energija. Zame je zelo pomemben preplet obojega. Sodobna kultura poudarja predvsem Šivo, informacije, energija pa se pojmuje samo kot nasilni princip, kot da deluje samo od zgoraj. V Indiji energija vstaja tudi iz zemlje, iz njene toplote, in naravna toplota okolja se pod vplivom Šive oblikuje v bolj urejene oblike, ki se samoorganizirajo do uporabnega smisla.

Kot bi poslušali opis bistva vašega razmisleka o sintropiji. Na nedavnem predavanju z naslovom Um kot inštrument zaznave subtilnega ste povedali: »Sodobna zahodna znanost je pripeljala v slepo ulico – vsak ve vse o področju, ki je omejeno tako rekoč na nič, vsak ve vse  - o niču. Ogromno člankov piše o tem, ne pa, kako se te stvari srečujejo – ni videnja o tem, kako to kot celota vpliva na naše življenje.«

Zdi se, da si vi ob dobrem razumevanju fizike, za katero je prikrajšana večina človeštva, lahko privoščite, da jo vidite kot nekaj lahkotnega.

Seveda, je tudi poetična. Kot študent na faksu sem začel spoznavati širšo sliko življenja in ob pomanjkanju orodij za spopadanje z njim doživel tudi krizo. Tako sem se začel ukvarjati tudi z duhovnostjo. (Nasmeh) Že od 1. letnika naprej sem si delal razne zapiske, o svojih razmislekih in izpiske iz knjig. Eden od njih je bil, se spominjam: »Trda logika v fiziki ni vse.«

A vendar se v vaši stroki zahteva, da je vse mogoče utemeljiti, ponoviti, izraziti z enačbami, ter po možnosti to objaviti v primerni svetovno uveljavljeni strokovni reviji. Kako v znanstvenem, naravoslovnem svetu omogočiti dostojanstvo obstoja vsega, česar se ne da izraziti/konceptualizirati/izmeriti s števili, torej matematizirati? 

Ravno v moji stroki so številni ujeti v institucije. Prepričani so, da se vse mora izraziti celo s prav posebnimi številkami – s točkami, ki se jih pridobi za objave strokovnih člankov v okviru obstoječih znanstvenih teorij. S tem se ne ukvarjam. Naše okolje ne podpira pogumnega koraka v neznano, izven teh struktur, vsi se držijo napredovanja, vsi zbirajo točke … O tem se pogosto pogovarjam tudi s prijateljem Mitjo Perušem, ki je eden redkih znanstvenikov, da to razume (deluje na več univerzah in akademskih inštitucijah v tujini, fizik, magister kognitivne znanosti in doktor nevropsihologije in kognitivne nevroznanosti s Stanforda, avtor številnih knjig, op. a.)

Po drugi strani pa vam je veliko potrditev dal tudi prof. dr. Karl H. Pribram, svetovno znani nevroznanstvenik, profesor na več univerzah, mdr. tudi na Stanfordu.

Predvsem mi je dal občutek, da si lahko drugačen. Ko je izvedel za moje raziskave, me je prosil za izvleček o sintropiji. Z veseljem sem mu ga dal in ga poprosil, če bi mi lahko o tem zapisal nekaj stavkov mnenja. Takoj je pristal, in rekel –  »I would love to do this!«

Ta zapis ste objavili tudi na hrbtu svoje knjige Magnetni vozli:

»Z velikim zanimanjem sem prebral vaša poglavja. Še posebej razsvetljujoč pogled dajejo tista o biopolju in samoorganizaciji. Imam občutek, da nas vaše ideje v marsičem pripeljejo velik korak naprej od tam, do koder smo prišli drugi … Vaše delo daje izjemne vpoglede, je skrbno obdelano, izvirno in kot tako predstavlja bistven prispevek k našemu razumevanju sveta.« dr. Karl H. Pribram, Professor Emeritus, Stanford University

Kako se je dalo živeti duhovnost v času, ko ste jo začeli spoznavati, torej v hipijevskih 70-ih?

Ni bilo tako slabo. Naš kulturni prostor je bil relativno odprt. Zelo dostopne so nam bile knjige raznih jugoslovanskih založb, za nekoliko višjo ceno pa tudi duhovna literatura založb iz zahodne Evrope in ZDA. Takrat so nas privlačila ter zaznamovala dolgotrajna potovanja v Indijo in vsakdo, ki je bil tam, je prinesel nazaj še vzhodno duhovno literaturo, sporočila in nauke. Imeli smo čas, da smo se družili in ogromno debatirali o duhovnih vprašanjih. Duhovnost je bila takrat še nekaj svežega, raziskovali smo jo z lastnimi močmi, samostojno, gradili smo iz čistih osnov, ne iz cenenih obljub o nekakšnih instantnih oblikovanjih življenja, ki se danes vsevprek prodajajo za mastne denarje.  

O vaših potovanjih lahko beremo v legendarni razprodani knjigi iz leta 2007, Sanje v vzhodni sobi (Cankarjeva založba, zbirka S poti). Kaj so vam dala potovanja, predvsem po Indiji in Japonski?

Indija deluje materinsko, zelo poudarjajo žensko moč, ki je v duhovnosti prikrito zelo navzoča. A eden od paradoksov Indije je, da žensko v resničnem življenju zelo zatirajo. Tam se je ta racionalnost zahoda zame zelo raztopila, imel sem tudi čas za meditacije. Še utrdila je mojo osnovno življenjsko držo, da ne priznavam lažnih avtoritet, ne potrebujem jih, v tem sem drugačen kot številni drugi.

Oče me je pretepal, tako da sem začel zelo zgodaj razlikovati med lažnimi in pravimi avtoritetami. O pojmovanju avtoritete v sodobnem svetu v zadnjem času poglobljeno razpravljam tudi z mladim kristjanom, veselim se še nadaljevanj teh pogovorov.

Kako ste to drugačnost čutili kot otrok?

Mnogih odraslih ljudi sem se bal, zaradi očeta, saj sem mu moral samo slepo slediti. Že iz drugega razreda se jasno spominjam dveh pomembnih izkušenj: ker si pogosto nisem izboril prostora v bližini učiteljice, ko je kaj razlagala, sem potem moral sam razmisliti, kakšna so navodila in rešitve. Tako je bilo pri predmetu ročna dela, kjer smo vsak teden ustvarili kakšno stvar iz lesa, pločevine, okraske … Ko je bila na vrsti pletena mreža iz vrvi – včasih smo s takimi hodili na trg –, nisem dobro videl navodil učiteljice. In ko se je bližal dan, ko bi jo moral narediti, sem ugotovil, da sploh ne vem, kako se plete. Skušal sem splesti neki vzorec, ni bil najbolj pravi, mreža je bila čudna, a moral sem sam odkriti svoja pravila, in sem jo naredil! Podobno je bilo tudi s pisnim množenjem, recimo 13x24. Ko je v šoli učiteljica pokazala pravila, sem bil prestrašen, nisem dobro razumel in sem se umaknil v svoj svet; za domačo nalogo pa sem moral rešiti cel kupček takih računov. Spominjam se, da sem šel z zvezkom na neko gradbišče, sedel in tuhtal, in v okoli 20 minutah iztuhtal. Zgodaj sem se naučil samostojno rešiti vsako stvar. Tudi mama me je pri tem spodbujala.

Kaj so bila najmočnejša odrasla presenečenja ob odkrivanju Nikole Tesle?

Navdušilo me je, ko sem pred blizu 20 leti dojel, da je Tesla začel na neki nov način povsem spontano prehajati v mojo in svetovno zavest … Ko sem leta 1997 impulzivno spisal esej Razvoj elektromotorjev po načelih zena, je bil sam zapis in razvoj dogodkov ob njem kot neke vrste satori, zenovsko razsvetljenje. Napisal sem ga v Kyotu, na hitro v angleščini, z naslovom Development of electric motors according to zen philosophy, za vzpostavitev stika z japonskim podjetjem. In res, izkazal se je kot odločilen pri njihovem odkupu patentov za elektromotorje. V njem sem japonsko zenovsko tradicijo povezal z najnovejšo tehnologijo, s hipermodernostjo. In direktorju Sasahari je bilo to tako zelo všeč, ta duhovni, Teslov pristop. To je bilo zame kot satori, saj je zapis nastal čisto iz duše, iskreno, kot sem res čutil.

In Japonska, kaj nosite iz nje v srcu od časov, ko ste bili pred 15 in 20 leti večkrat tam?

Japonska je na svetu ena redkih dežel, kjer jim je uspelo modernost nasloniti na njihovo lastno duhovno tradicijo, ne na zgodovinsko tradicijo Zahoda. Japonski zen poudarja tisto prvinsko preprostost, ki se kaže predvsem v svežini in lepoti narave. Posluh za izvorno govorico narave je seveda v veliko pomoč tudi v znanstvenem delu, še posebno če v orfiškem smislu povezujemo znanost, umetnost in duhovnost. Spomini na številne drobne lepote Japonske so mi pri tem v veliko oporo. Zato vsak delovni dan tako rekoč obredno začnem s skodelico najboljšega japonskega čaja.

Teslova ambicija je bil globalni sistem brezžičnega prenosa električne energije, vaš je žarinka.

Res, glavna motivacija dela na sintropiji je ravno žarinka – hotel sem narediti napravo, ki bi naravno toploto okolja pretvarjala v električno energijo. Resno se je začelo že po 3. letniku gimnazije in pozneje nadaljevalo na fakulteti. Elektromagnetna polja opisujejo Maxwellove enačbe in naučil sem se jih videti v barvah – električno polje v posebnem odtenku rožnatordeče, magnetno polje v odtenku turkizne barve. Subtilni svet že v otroci 'vidijo' spontano, meni so se v sanjah prikazovale naprave in kako tečejo energije v njih. Vizualizacije dogajanja v naravi sem najprej doživljal ob potoku Mostnica v Vojah, dolini v Bohinju, kamor smo hodili z družino poleti. Cele dneve sem preživljal ob vodi, opazoval tokove, jih preusmerjal, se igral z vodo, opazoval, kako moč vode premika kamne … V  teh tokovnicah sem videl neko življenje, vse v barvah. Lahko bi celo rekel, da se mi je že takrat iz iskrenja nad srebrnimi brzicami stkala podoba boginje Časa. Se spominjate, kako je Joganandi rekel njegov guru Sri Yukteswar – čim več glej v globino vode! (Paramhansa Jogananda, 1893–1953, velja za prvega prenašalca vzhodnjaških znanj na zahod, ustanovitelj in utemeljitelj krija joge, avtor svoje znamenite Avtobiografije jogija. Poleg vsega drugega je tudi literarni lik v legendarnem delu Evalda Flisarja Čarovnikov vajenec, op. a. :)          

Od kod pa ravno beseda žarinka?

S temi pojmi se ukvarjam že skoraj 50 let, čez nekaj besed sem šel, preden sem prišel do nje. Vmes je bila 'hviska', še prej 'nespanka', najprej celo 'stranh', prosto po Piki Nogavički!

Nikola Tesla je v času, ko so v svetu operirali brez rokavic, kot nas spomni aktualna nadaljevanka The Knick (Kirurg), po New Yorku hodil v rokavicah. To je bil tudi čas, ko so začeli voziti prvi električni avti. Kakšen odnos je imel Tesla do prevoznih sredstev?

Predvsem je rad čim več hodil peš, že v skrbi za svoje zdravje, pa tudi zato, da je med sprehodom kaj v miru in neobremenjeno razmislil. Ko so začeli voziti prvi električni avti, se je Tesla že bolj usmeril v radijsko tehniko. Zato je raje naredil električno ladjico, vodeno na daljavo. Ko se je spet bolj posvetil strojništvu, je sicer risal skice električnih avtov, a ni ga naredil, vsaj dokazov ni.

In vaš odnos do prevoznih sredstev? Pravijo, da ste nekako indijski voznik – z nekim zaupanjem se gibljete skozi promet in se vse uredi.

(Smeh) Tako kot drugod se tudi v prometu skušam orientirati čim bolj intuitivno, ne samo racionalno po nekih stehniciranih pravilih. V tem smislu so moje prve prometne izkušnje povezane prav s Teslo. Bil je moj učitelj glede vizualizacije. Pozno sem se naučil voziti kolo, zadnji v razredu. In sem se nekega dne vozil po Ljubljani, očitno sem prevozil celo Celovško in se znašel že blizu Medvod! Tam me je ustavil policaj in me opozoril, da sem spregledal kar štiri prepovedi za kolesarje na prometnih znakih! Seveda, med vožnjo sem razmišljal o transformatorčku, kakšen bo, izračunal, koliko ovojev bo na primarju in koliko na sekundarju … Vse sem videl in pozneje sem ga res naredil! A ves ta čas sploh nisem videl ceste …

Torej pozneje gotovo niste imeli problema z vpisom na študij fizike?

Ne. V 3. letniku pri profesorju Robertu Blincu, ki je predaval elektromagnetno polje in optiko, sem se ta polja naučil bolj jasno vizualizirati. To sem povezal še z matematičninmi enačbami in v tistem času sva se s profesorjem zelo dobro razumela – v meni je videl sebe, ko je bil še mlad, jaz pa sem si ga izbral za svojega vodnika v svetu fizike. Bil je tudi vodja znamenitega odseka F7, fizika trdne snovi na Inštitutu Jožef Štefan. To je bil najbolj slavni odsek; kar so tam odobrili, je veljalo. V njem je bilo zaposlenih nekaj 10 ljudi in kot vodja mi je profesor Blinc pustil, da sem se 'pasel' po laboratorijih, mehanični delavnici … Malo dolgo sem vztrajal v absolventskem statusu in ko vodje nekaj dni ni bilo in je ob vrnitvi videl, kako domač sem v tistih prostorih, je pač vprašal, kaj delam. Odvrnil sem, da iščem in raziskujem pojave, ki presegajo entropijski zakon. »O, križana gora! Joj!« je vzkliknil in dodal samo še: »Jaz si želim, da si ne zapravite svoje kariere …« Me je toleriral, a oportunistično, saj me v bistvu ni podpiral.

Kako ste v svojem življenju začeli sprejemati kvantno fiziko?

Na fakulteti je bila kot predmet izredno formalizirana, kot aksiomatična matematika v srednji šoli. Tako je skoraj povsod po svetu.

Torej je sledila t. i. kopenhagenski interpretaciji?

Tako, ta se mi je vedno upirala. Prav vbijali so nam v glavo, da si ne smemo ničesar predstavljati, sami operatorji, matrični elementi … V svojem lastnem svetu sem začel intenzivno iskati predstave. Izpit sem sicer naredil, čeprav sem šprical predavanja. Na poslovilnem večeru na terasi fakultete mi je profesor Pičman svetoval, da si ogledam učbenik Paula Diraca. Res je bil zahteven, a končno kristalno jasen. Takrat sem tudi naletel na delo Davida Bohma Causality and chance in quantum physics, saj sem iskal možnost za jasne predstave. In v tem delu sem res naletel na prvo alternativno interpretacijo kvantne fizike, da sem lahko vizuliziral vse, kar se je dalo. Če sem videl subtilne energije tudi v naravi, sem poskusil najti povezave z matematičnimi teorijami.

Še pomembnejši kot vsa kvantna fizika se mi je pozneje pokazal pojem časa, ki je v teoriji sintropije zelo pomemben. Ko me je v preteklosti prijatelj, glasbenik Tomaž Pengov, vprašal: »Ali lahko poveš, kaj je to – čas?«, sem mu lahko odgovoril le z njegovim verzom. Še kako je vedel, kaj to je!

Foto Bojan Brecelj, Selffish studio

VEČ o Andreju Deteli tudi  v tiskani reviji Sensa, ki izide v začetku avgusta.

Nikola Tesla v svoji avtobiografiji  (Moji izumi, My inventions, Sanje, 2013), pravi tudi: »Ko se naravno nagnjenje razvije v strastno željo, se človek svojemu cilju bliža s kilometrskimi koraki.« Privilegij je opazovati, kako hodi po taki poti Andrej Detela; največkrat in najraje kar bos, najraje kar po Sloveniji. Na tej poti vidi rešitve, ki jih bo kmalu približal vsem nam.

 

Foto Bojan Brecelj

O najsodobnejših rešitvah bo Andrej Detela govoril tudi na druženju v Cankarjevem domu, v ciklu Žarenje novih energij v  četrtek, 26. maja, ob 19. uri v Štihovi dvorani. V družbi Andreja Detele in mag. Violete Bulc (na fotografiji) bomo povezali informacije in energijo v duhu naslova Včeraj, danes, Tesla.

 

Tadeja Zupan Arsov

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja