Postala sem vesela špeglarca. Očala bi morala nositi že petnajst let, vendar sem jih doslej doživljala kot modno prepoved. Po logiki "raje slepa, kot da nisem lepa" sem spregledala veliko stvari. In nekatere ljudi.
Ko sem si nadela nova očala, je svet postal lep. Pomislila sem, da se je verjetno podobno počutila Esmeralda, ko je po operaciji končno videla. Prvi obraz, ki sem ga uzrla z novimi očali, ni bil moj usodni moški. Sem pa na poti iz optike srečala znanko, ki mi je prijazno ponudila prevoz. Čeprav je nisem prosila.
Na prvi špeglarski dan sem imela dogovorjen ogled stanovanja. Prijazna gospa mi je odprla vrata, preden sem pozvonila na domofonu. In mi pojasnila, da si moramo ljudje med seboj pomagati. V dvigalu sva soglasno ugotovili, da dobrota ni sirota.
Uro kasneje sem se dobila s prijateljem, ki to potrjuje. V najstniških letih mi ni nikdar zaračunal najemnine za svojo ramo, na kateri sem pogosto jokala. In mi (še) vedno pomaga uresničevati sanje.
Z očali vidim boljše. Sumim, da sta mi mladoporočenca prodala čudežna očala. Niso rožnata. Imajo pa vijolične okvirje. Da bom z njimi boljše videla zmage vijoličnega nogometnega kluba.
Moja slika je jasna. Vidim, zakaj so nekateri ljudje v mojem življenju. Drugih pa ni. Morda so prijatelji v življenju porazdeljeni kot praline v bonbonieri. Na prvi pogled se sicer razlikujejo. Toda v bonbonieri mojega življenja se njihove vloge čudovito dopolnjujejo. Združuje jih odgovor na vprašanje kdaj? Ker nanj vedno odgovorijo z zdaj.
To so tisti ljudje, ki niso čakali na pravi trenutek, da bi se mi približali. Temveč so si trenutek vzeli.
Nekoč mi je prijateljica na vprašanje, če ima čas za kavo, odgovorila, da si ga bo zame vzela. Njen odgovor me je prevzel. In je postal moja mantra. Nikdar ne grem na kavo z nekom, ker mi je dolgčas. Temveč zato, ker si čas vzamem. Nikomur ne želim krasti časa. In hvaležna sem, kadar mi ljudje svoj čas podarijo.
V preteklem tednu so me tri bralke povabile na pijačo. Hvala Zuckerbergu, da sem se na povabila odzvala. Spoznala sem namreč izjemne ženske. Ustvarjalne. Polne življenja. Ob kavi so se delile zgodbe in iskrice so navihano preskakovale. Če bi bile nasprotnega spola, bi verjetno opustila monogamijo. Ali pa se srečanja ne bi zgodila. Bralci mi sicer pišejo. Kdaj. Toda bralke izrazijo željo po spoznavanju. Zdaj.
Moje bralke so čudovite. Radovedne in pogumne ženske, ki ne čakajo na priložnost. Temveč si priložnost ustvarijo. So dokaz, da te pravi ljudje najdejo. Če me najdejo bralke, me bo verjetno tudi Mr. Pravi.
Ki ga (več) ne čakam. Ker sem z novimi očali videla, da sem točno tam, kjer moram biti. S tistimi, ki so se v mojem življenju znašli z razlogom. In poznajo mojo zgodbo. Ker je niso le brali. In čakali na njen razplet. Temveč so mi jo nevede pomagali napisati.
Slutim, da bodo v moji zgodbi ostali. Ker so sprejeli tisto, česar sama nisem. Da sem nepopolna. In prav zaradi nepopolnosti sem našla ljudi, ki me dopolnjujejo, nadgrajujejo. Ko je potrebno, me obtožujejo. Toda nikdar me ne pomilujejo.
Morda sem morala sneti rožnati očala in si nadeti tista z dioptrijo. Da bi lahko uzrla lepoto ljudi, ki so ob meni. Takšni kot so. Brez mask. Ranljivi. Iskreni. Pronicljivi. Liki, ki se v zgodbi mojega življenja niso znašli po naključju. Ker so pazili name, kadar jaz nisem znala. In mi povedali tisto, kar moram slišati, četudi jih za to nisem prosila. Mi ponudili rešitev, preden sem prepoznala problem. In so me brcnili iz cone udobja, preden sem se udobno namestila.
Ni naključje, da sem se na najdaljši dan v tednu znašla v čudoviti italijanski trgovinici. Brez očal je sicer ne bi spregledala, ker me je nanjo opozoril prijatelj. Ki vidi tisto, kar sem. In ne tisto, kar naj bi bila. Sem se pa znašla tam po zaslugi prijateljice, ki je kdaj videla moje solze. Kdaj slišala moj smeh. In me kdaj čutila na daljavo. Iz Rusije do Tanzanije. Toda nikdar ni čakala na kdaj?, temveč je po logiki zdaj! brisala moje solze. In se z mano smejala. Četudi sem bila na drugem koncu sveta.
Ker sem slabovidna, sem se naučila, da je bolj kot videti pomembno čutiti. In v mali Italiji v centru mojega najljubšega mesta, sem se počutila kot v rafaelo zavita šamrola, s katero me je pogostil velikodušen lastnik. Začutila sem, da je moja mehka bela sredica sicer krhka, vendar je varno ovita v odejo stkano iz tistih, ki so. Tukaj. Zdaj.
Ker niso čakali na kdaj.
In skupaj z mano čakajo na maj. Da bodo prebrali zgodbo o punci, ki je bila slepa. Ker je živela v prepričanju, da ni lepa.
Danaja Lorenčič, columnaya.blogspot.com; foto Shutterstock
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
