Kolumna: Žensko prijateljstvo

21. 8. 2013
Deli
Kolumna: Žensko prijateljstvo (foto: http://columnaya.blogspot.com/)
http://columnaya.blogspot.com/

Pri ženskih prijateljstvih si pogosto nadenem rožnata očala. Prijateljice vidim v najlepših barvah. Nič kaj prijetno ni, ko mi kdo skuša sneti rožnata očala in odpreti oči. Nasilja ne podpiram, pa vendar ob kritikah, ki letijo na račun mojih prijateljic včasih pomislim, da bi koga najraje mahnila po glavi.

Nedavno mi je nekdo namignil, da mogoče niso vse moje prijateljice prave. In da nekatere premalo poznam, ker nismo nič pomembnega doživele skupaj.

Nadležna pripomba me je zmotila, ker sem slutila, da se morda v njej skriva resnica. In da se je mogoče nekoliko zameglila moja nekoč jasno postavljena meja med prijatelji in kolegi.

Do nedavnega sem mislila, da dve roki ne zadostujeta za štetje vseh mojih prijateljev. Uštela sem se. In ugotovila, da gre za podoben sindrom kot pri nakupovanju oblek. Od daleč se zdi večina oblek čudovitih, ko pa pogledaš bližje, ugotoviš, da sta ti mogoče ena ali dve resnično všeč. In se ti prilegata.

Ženska prijateljstva niso enostavna. Razen mogoče v serijah kot sta Seks v mestu in Razočarane gospodinje. S svojimi prijateljicami ne živim v istem mestu. V tistih redkih dragocenih trenutkih, ko smo skupaj večinoma ne govorimo o seksu. Ne živimo v navidezno idilični soseski z bogatimi partnerji. Smo pa kdaj razočarane. In takrat se rade potožimo druga drugi.

Pogovor s prijateljico je odlično zdravilo za zlomljeno srce in za odpravljanje problemov. Problemi sicer ostanejo, vendar se po pogovoru zdijo manjši.

Prave prijateljice je težko najti. Z vsemi pač nisem na isti čustveni frekvenci. Še težje  je prijateljstva obdržati. Nekatere te namreč osvojijo na prvih nekaj pogovorov in misliš, da bi bilo življenje brez njih nemogoče. Kasneje pa se izkaže, da temu ni tako.

Čas je najboljši sodnik prijateljstva. Nekatera imajo namreč kratek rok trajanja. In se pretrgajo. Kot zapestnice, ki smo jih nekoč izdelovale in si jih podarjale. Izguba prijateljstva boli. Ko je po desetih letih ugasnilo prijateljstvo, sem izgubo prebolevala dalj časa kot katerega koli fanta.

Prava prijateljstva nimajo roka trajanja. Kot mala črna oblekica. Nikoli ne gredo iz mode. Temeljijo na vzajemnem zaupanju, podobnih vrednotah in ravno pravšnji meri različnosti, da sta druga drugi najboljše zrcalo. Prava prijateljica mi ne želi biti podobna, ker je podobno kot jaz prehodila dolgo pot do sprejemanja sebe. Ni pokroviteljska, ker zaupa v moje odločitve. Je pa zaščitniška in iskrena. Ima vgrajen nekakšen radar za potencialnega očeta mojih otrok. In detektor laži za snubce.

Pravo prijateljstvo je all inclusive paket. Z eno razliko. Ne traja dva tedna. Vključuje pa celo paleto čustev, lastnosti in zgodb. Prijateljico sprejmem z vso njeno prtljago. Ker prijateljstvo temelji na tem, kaj si. In ne na tem, kaj naj bi bila. Svojim prijateljicam ne želim biti vzornica, temveč sem raje njihova zaupnica. Oboževanje zamenjam za vzajemno spoštovanje.

Pogovorov, ki se vrtijo okrog vprašanja "kaj bi bilo, če bi bilo" ni. Ker smo se v vrtincu življenja znašle v situacijah, ki so pokazale kaj je, ko je. In predvsem kdo je takrat ob tebi. Takrat, ko butneš ob tla. Takrat, ko objemaš nebo. To so izpiti na katerih nekatere prijateljice padejo. Druge pa po vseh opravljenih izpitih diplomirajo. Z odliko.

Ko sem pred leti poletje preživela v Ameriki, mi je prijateljica sporočila, da pride na službeno potovanje v sosednjo zvezno državo. Nemudoma sem si uredila prevoz. Ob tem sem popolnoma zanemarila dejstvo, da sosednja zvezna država predstavlja osem ur vožnje z avtobusom. Sem pa na tej nepozabni vožnji končno potešila svojo željo po bivanju v "multi-kulti" prostoru, saj sem bila na avtobusu edina belka, ki je govorila angleško. V trenutku, ko sem jo zagledala sem vedela, da je bilo vredno potovati osem ur v eno smer za nekaj urni pogovor z njo. Ker je ona nekaj let z mano potovala na vse možne strani. Skozi vzpone in padce.

Naučila me je, da lahko pravo prijateljico pokličeš kadarkoli. In jo zbudiš sredi noči v po-ljubezenskih krčih, ki zvenijo v stilu "še vedno ga ljubiiiiiim". Ona pa te ne uspava z lažnim upanjem zapakiranim v sladke besede, temveč te zbudi z odgovorom "to si samo misliš. Bo že minilo".

S svojimi prijateljicami nimam veliko skupnih fotografij. Imam pa nešteto slikovitih spominov, ki jih nobena fotografija ne more oživeti tako dobro kot srečanje z njo.

Kljub različnim življenjskim potem in manj intenzivnim stikom se ob srečanju z njo vedno zgodi tisti čarobni trenutek, ko se zavem, da sva še vedno povezani. Na isti frekvenci.

In da sva točno takšni kot sva druga drugi najboljši. Prijateljici.

Danaja Lorenčič; columnaya.blogspot.com

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez