Družina nas lahko varuje, obenem pa pogosto omejuje

Morda jedrna družina kot institucija, ki se ovekoveči v zakonski zvezi, zaveže roke in zapečati ustnice vsem tistim, katerih strast je vrela, a bila z različnimi mehanizmi ustrahovanja ubita; izginja iz realnih življenj z namenom?

Seveda, antropološko gledano jedrna družina spodbuja vrednote celote, a celota ni le skupek ljudi. Celota se, ob podpori dokazov znanosti, razume kot splet duha in materije. Kot posebna koherenca, kjer v njenem izrazu sodelujemo prav vsi.
Vse več ljudi čuti potrebo po svobodi samosti.
Številni psihoanalitiki, ki prodrejo v bistvo človeške samoprevare, nas opomnijo, da je jedrna družina le maska, ki varuje prehod kapitala po patrilinerani liniji, ter da, seveda, prek pohlevnih in zglednih državljanov uveljavlja logiko protestantizma, ki se zelo hitro razvije v zrel kapitalizem, ki ga, nevedoč, podpirajo prav vsi, ki družbenim obrazcem sledijo kot hipnotizirani.
Res je, družina nas lahko varuje, saj nas MORA varovati. Obenem pa pogosto omejuje.

Hipnoza 'srečnih družin'

Hipnoza, v katero so ujete 'srečne družine', ne popusti niti tedaj, ko si ljudje 'skoke čez plot' priznajo in ko dejansko vedo, da zvesti ostanejo le tisti, ki se prostovoljno podajo v zveze. Seveda, družina je obenem vez, istočasno obveza in prevečkrat breme, ki se, ob ustreznih pogojih, spremeni v ječo. In človek, ki se nehote ujame v past, išče izhode - v paralelnih vezah in svetovih, kjer se počuti doma.

Doma sem

Dom niso le stene, zaradi katerih plačujemo mesečne kredite. Dom niso le otroci, za katere skrbimo in se zanje trudimo. Dom niso vsi tisti simboli ambientalnega okrasja, ki nas prepričujejo, da je 'dom tam, kjer je srce'.
Številni se v svojih domovih počutijo same in osamljene.
Številni so tujci doma.
Dom je tisti občutek znotraj. Pogosto ga začutimo ob živalih, v naravi ali ljudeh, ki so za nas posebni.
Dom je tisti prelep občutek odsotnosti hrepenenja – ko smo, nič več ne iščemo.

dr. Lucija Mulej Mlakar v članku Jaz, midva, vesolje