... "Od tistega dne je prva stvar, ki jo naredim vsako jutro, ko vstanem, naslednja: rečem si, kaj hočeš? Trpljenje ali radost? Kaj boš danes izbral? In vsako jutro znova izberem radost.”
Neka stara zgodba govori o mistiku, ki je vse življenje preživel srečen – nikoli ga nihče ni videl nesrečnega, stalno se je smejal. Tisti, ki so prišli v stik z njim, so govorili, da je bil starec smeh sam in da je njegova navzočnost pri ljudeh vzbujala vzdušje praznovanja, slavljenja. V globoki starosti, ko je prišla njegova smrtna ura in je ležal na postelji, se je radostil svoji smrti in še vedno se je smejal.
Eden od njegovih učencev ga je vprašal: “Velika uganka si za nas. Umiraš. Kako se lahko še vedno smeješ? Kaj je v tem smešnega? Mi se počutimo žalostno. Že večkrat v življenju smo te hoteli vprašati, kako to, da nisi nikoli žalosten. Vsaj zdaj, pred smrtjo, bi moral biti, ti pa se še vedno smeješ. Povej nam, kako ti to uspe?”
Starec je odgovoril: “Zelo preprosto je. Tudi sam sem nekoč to vprašal svojega mojstra. Imel sem šele sedemnajst let in že sem se počutil obupanega, pa sem odšel do svojega mojstra. Mojster jih je štel sedemdeset, sedel je pod drevesom in se smejal brez kakršnegakoli razloga. Nikogar ni bilo v bližini, nič se ni dogajalo, nihče ni pripovedoval šal ali česa podobnega, vendar se je mojster smejal, držeč se za trebuh. Vprašal sem ga: “Kaj je z vami? Ste ponoreli ali vam kaj manjka?”
Odgovoril mi je: “Nekoč sem bil tudi sam žalosten, kot si ti. Potem pa mi je nenadoma postalo jasno, da je to odvisno samo od mene, da je to moja izbira, da je to moje življenje. Od tistega dne je prva stvar, ki jo naredim vsako jutro, ko vstanem, naslednja: rečem si, Abdulah (tako mu je bilo ime) kaj hočeš? Trpljenje ali radost? Kaj boš danes izbral? In vsako jutro znova izberem radost.”
To je stvar izbire. Poskusite. Zjutraj, ko se zbudite, vprašajte sami sebe: “Glej, spet je nov dan. Kaj misliš? Kaj boš izbral – trpljenje ali radost?” Le kdo bi izbral trpljenje – in čemu? To je tako nenaravno, razen če se človek počuti blaženega v svojem obupu. In navsezadnje – tudi v tem primeru izbere blaženost.
Vsako jutro prinaša drug čudež in vsak trenutek drugačne vrste lepoto. Strah pred trpljenjem je veliko hujši od trpljenja samega in pritoževanje nad življenjem ni nič drugega kot nesprejemanje tega, kar je. “Ne moreš biti hkrati nesrečen in popolnoma prisoten v sedanjem trenutku. Stres je povzročen z biti tukaj, a želeti biti tam,” pravi Eckhart Tolle.
Če bi človek vsak dan vrgel cvetlico na pot svojega življenja, potem bi bile vse ceste sveta polne radosti, pravi stari angleški pregovor. Zakaj torej ne bi tako kot modri Abdulah sami s seboj sklenili dogovora, da bomo življenje slavili v vsakem trenutku?!
Iz uvodnika urednice Vesne Fister
Tiskana Sensa je v prodaji od petka, 5. oktobra 2019
Poglejte si še: Šaman: "Besede imajo zdravilno moč"
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
