Skrivnostna moč Angkor Wata

Starodavni kompleks kmerskih svetišč v džungli severne Kambodže je znan po svoji mistiki in lepoti. Po letih skupnega življenja sta tudi popotnika Sophie in Olivier tu ponovno srečala drug drugega.

29. 6. 2013

Ko sta Sophie in Olivier prvič prišla v Angkor Wat, ju je prežemal topel občutek čiste in iskrene sreče. Ko sta se vsak pri sebi odločila za potovanje na Daljni vzhod, sta sklenila, da bosta svoje potovanje oplemenitila z dobrodelnim delom v eni od azijskih dobrodelnih organizacij. Vsak zase sta se prostovoljno pridružila dvema različnima organizacijama, ki pomagata revnim in lačnim Kmerom v Kambodži, ki jih je prizadela vojna. Spoznala sta se, ko sta delila hrano lačnim vojnim sirotam in drugim kamboškim otrokom.

Čeprav sta živela v istem pariškem predmestju, imela iste poglede na življenje in verjela, da v življenju ni naključij, sta se spoznala šele v Kambodži, medtem ko sta pomagala drugim. Hitro sta se zaljubila in se po koncu prostovoljnega dela odločila skupaj potovati naprej. Njuna prva in povsem logična postojanka je bila Angkor Wat, starodavni veličastni kompleks kmerskih svetišč, skritih sredi džungle v severni Kambodži. Ko sta naposled zagledala to znano znamenitost, je nista mogla primerjati z ničemer, kar sta do tedaj videla.

Ogromno starodavno sveto mesto je največja verska zgradba na svetu, obdana z dolgimi zidovi in obkrožena z 200 metrov širokim vodnim kanalom, v katerem so svoje čase gospodarili krokodili, varuhi mesta. V kanalu je voda skrivnost­nega oceana, iz katerega naj bi bil ustvarjen naš svet. Prihod v svetišče, ki se dviga nad kanalom, simbolizira prehod iz kaosa v vesolje, v bivanje. Ko sta zjutraj vstopila v kompleks svetišča, so ju izza ogromnih stolpov osrednjega svetišča, namenjenega bogu Višnuju, pozdravljali nagajivi sončni žarki. Ko sta hodila proti svetišču, sta bila ovita v molk ter občudovala in vpijala nedoumljivo ozračje.

Poleg njiju se je v tistem času v svetišče odpravilo še nekaj popotnikov, ki pa so ves čas izginjali in se spet prikazovali za mogočnimi stebri. Kljub družbi neznancev sta se Sophie in Olivier v tistem trenutku počutila, kot da sta edina na svetu. Mirno sta hodila proti soncu in s tem proti osrednjemu svetišču, ki ga je v 8. stoletju zgradil Suryajarman II., legendarni vladar mogočnega kmerskega cesarstva, ki se je raztezalo od Vietnama do Burme.

Pozlačene nimfe

Zlata doba njegove vladavine mu je dovoljevala gradnjo mogočnih svetišč hinduističnemu bogu Višnuju, s katerim se je istovetil in se imel za njegovega predstavnika na Zemlji. Obenem je v dolga obzidja svetišč in galerij vklesal reliefne podobe, ki so uprizarjale velike hinduistične epe. Vanje je vklesal tudi tri tisoč nebeških nimf, med katerimi je bila prav vsaka edinstvena in posebna v svoji lepoti, kot da je umetnik z njimi hotel najti popoln ženski arhetip. Suryavarman II. je podobe, zidove in stolpe prelil z zlatom in tako še poudaril njihovo veličastje, s tem pa seveda tudi svojo vladavino. Njegovo kraljestvo je bilo neskončno, sovražniki premagani, preostalo pa mu ni nič drugega več, kot da ustvari hram, ki bi s svojo lepoto, razkošjem in sijem na zemljo privabil bogove.

Svet je čudovit

Sophie in Olivier sta se povzpela skozi štiri nivoje svetišča in prišla do osrčja Angkor Wata. Ko sta sama stala na glavnem dvorišču, na katerem je bil nekoč velikanski kip Višnuja, sta se končno lahko prepustila uživanju.

Iz vsakega vogala so se vzpenjali štirje ogromni stolpi, oblikovani kot lotosovi listi, iz sredine pa se je dvigoval peti, največji stolp, ki simbolizira skrivnostno goro Mehro. Sophie in Olivier sta začutila vse razkošje kmerskega cesarstva in v tišini podoživljala njegovo veličino in veličastje. Že takrat sta bila istih misli in besede niso bile potrebne. Slutila sta in obenem tudi vedela, da je zgodba, ki sta jo začela ustvarjati, prav tako, če ne še bolj veličastna, izredna in edina možna.

Več dni sta se sprehajala po prostranem svetišču Angkora in podoživljala njegovo zgodovino. Obiskala sta tudi starejša, napol propadla svetišča kmerskega cesarstva iz 9. stoletja, največji vtis pa je nanju naredila zlata doba. Toda kaj se je zgodilo s Suryavarmanom II. in njegovimi nasledniki? So zaspali na lovorikah in zato dovolili, da so jih napadli barbarski bojevniki? Kar nekaj časa so potrebovali, da so se spet postavili na noge. Novi vladar, Jayavarman VII., je Angkoru povrnil stari sijaj, ki pa je vseeno imel drugačen odtenek. Hinduistični bogovi očitno niso pazili na svoje ljudstvo, kar so jim ljudje močno zamerili. Zato je bil čas za novo obdobje z novimi bogovi, novimi vrednotami in novim sijajem.

Jayavarman VII. je prestolnico iz Angkor Wata preselil v Angkor Thom in tam zgradil nov veličastni hram, namenjen novemu bogu, Budi Avalokitešvari. Tudi on si je namreč domišljal, da je napol bog, zato je umetnikom ukazal, da podobo Bude Avalokitešvarija izklešejo po njegovi podobi v vseh 54 ogromnih gotskih stolpih, ki so v kompleksu Bayon. Na vsakem stolpu je njegova podoba zrla proti vsem štirim stranem neba in se skrivnostno smehljala. Njegovim skrivnostnim nasmeškom se vse odtlej čudijo tudi obiskovalci svetišča in tudi Sophie in Olivier sta lahko le osuplo zrla v Budov ogromni obraz. Čeprav sta se sprva spraševala, kaj neki jima hoče Buda povedati s svojim skrivnostnim izrazom, sta si namesto z intelektualnim odgovorom postregla z brezskrbnim in zaljubljenim nasmeškom ter odšla naprej.

Biser sredi džungle

Prispela sta tudi do Ta Prohma, očarljivega svetišča, zaraščenega v džunglo. Čudila sta se ogromnemu drevesu, ki raste iz starih kamnitih obokov in jih objema s svojimi mogočnimi koreninami. Strinjala sta se, da česa tako lepega še nista videla. Simbioza drevesa in starodavnega spomenika jima je služila kot dokaz, da sta sredi džungle resnično našla pravi biser; da sta sredi neprehodne džungle sveta uspela najti nekaj tako neskončnega in neprecenljivega, kot je njuna ljubezen.

Vrnitev

Seveda sta se po potovanju poročila v Parizu. Hitro sta na svet prišla tudi njuna otroka. Njuni starši so jima pomagali skrbeti za malčka, tako da sta se vsako leto lahko odpravila na potovanje. Ukvarjala sta se z zanimivimi in ustvarjalnimi stvarmi, nista bila bogata, vseeno pa sta imela vse, kar sta si zaželela. Po 15 letih sta se naveličala potovati, saj sta obiskala že vseh pet celin sveta in videla vse, kar sta hotela videti. Njuno vsakdanje delo se jima je zdelo čedalje manj zanimivo in čedalje bolj nesmiselno. Vznemirjalo ju je tudi dejstvo, da so se vsi njuni prijatelji že ločili. Tudi sama sta opazila, da sta se odtujila drug od drugega. Vse je bilo normalno in ustaljeno, ni bilo dram, škandalov in šokov, ljubila sta se in spoštovala. Skoki čez plot, prepiri in drugi grehi niso bili nikoli del njunega življenja, toda kljub temu se je nekaj zgodilo. Sčasoma nista več vedela, kako bi zakrpala načeti odnos in obnovila srečo in veselje, ki ju je spremljalo na začetku njunega odnosa. Če je bilo na začetku vse tako lepo, zakaj sta zdaj tako nesrečna? Čas, ki je prej na njuno ljubezen deloval kot lepilo, ju je zdaj začel uničevati.

Odločila sta se, da bosta odpotovala in spet obiskala Angkor Wat. Na vhodu v kompleks svetišča ju je spet pozdravilo sonce, ki se je skrivalo za istimi mogočnimi stolpi. Žal pa se sončni žarki niso smehljali le njima, temveč množici turistov, ki je tistega dne obiskala svetišče. Vznemirilo ju je dejstvo, da je bilo v Angkor Watu tokrat več ljudi kot zgradb, zaradi česar svetišče ni bilo več v središču pozornosti, temveč so bili zdaj to ljudje. Zdelo se jima je, da je vsak turist, ki je odhajal iz svetišča, s seboj odnesel tudi delček smisla Angkor Wata. V čem je sploh smisel svetišča?

V starodavnih ostankih nekdaj mogočnega cesarstva ali v množicah turistov, ki se stekajo tja? Za turisti so tekali reveži in sirote, ki jim je vojna vzela vse, kar so imeli, in beračili. Budistični menihi v oranžnih haljah, ki so od padca starodavnega kmerskega cesarstva varovali svetišče sredi džungle, v njem stanovali in častili bogove, so zdaj japonskim turistom zaračunavali fotografiranje z njimi. Kam so izginili bogovi, sta se vprašala Sophie in Olivier. So umrli in se izgubili pod ruševinami nekdanje veličine, tako kot vladarja Suryavarmani in Jayavarmani, ki sta si domišljala, da jih utelešata? Ali je umrla le njuna ljubezen?

Spoznanje

Prestrašena in zamišljena sta se pridružila reki ljudi, ki so se počasi premikali proti osrednjemu svetišču. Mnogi menijo, da se v prefinjeni strukturi Wata zrcalijo štiri hinduistične yuge oziroma obdobja bivanja. S prehajanjem nivojev, ki vodijo do središča hrama, kjer je skrivnostna gora Mehru oziroma središče vesolja, romar metaforično potuje skozi različne nivoje bivanja, dokler na koncu ne pride do prvega obdobja, ko je bilo ustvarjeno vesolje, do samega izhodišča življenja.

To sta hotela tudi Sophie in Olivier. Želela sta se vrniti na začetek in spet videti to, kar sta videla takrat. Toda reka ljudi, s katero sta prišla do središča hrama, v katerem sta ob prvem obisku uživala popolnoma sama, ju je tokrat zelo hitro potisnila iz njega.

Odpravila sta se proti hramu Bayona, kjer sta uspela najti miren kotiček zase. Usedla sta se drug ob drugem, se naslonila na zid in opazovala 216 obrazov Bude Avalokitešvara s skrivnostnim nasmeškom. Spet sta se vprašala, kaj jima hoče povedati njegov nasmešek. Zdelo se jima je, da nekaj ve, da je odkril bistvo obstoja in odkril iluzijo življenja. Morda njegov nasmešek kljub vsemu ni razkrival ironije; Buda se ne bi norčeval iz njiju. Hkrati pa ju je njegov nasmešek pomirjal in spodbujal, kot da jima hoče reči: »Če sem lahko jaz, lahko tudi vidva. Dajta, otroka, podrita zidove.«

Tam sta sedela do poznega popoldneva in poskušala odkriti skrivnost Budovega nasmeška. Končno sta ostala sama, daleč od turistov. Prispela sta do svetišča, ki ga je popolnoma zaraslo ogromno drevo, in se ustavila pred njim. Sophie je začela tiho jokati. Olivier se je molče sprehajal po dvorišču. Gledal je svojo lepo in objokano ženo, kako sedi pred čudovitim hramom, prekritim z džunglo. Dojel je, da Angkor Wat simbolizira človeško usodo. Čas, ki je neusmiljeno brisal vse pred seboj, je dovolil, da sta se zaljubljenca oddaljila in da je veličasten hram prekrila džungla. Toda drevo, ki je s svojimi razvejanimi koreninami mečkalo in uničevalo obzidje hrama, ga je istočasno čvrsto držalo v svojem objemu.


Besedilo in fotografije: Davor Rostuhar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri