'Vsi ljudje po naravi stremijo k znanju.' Aristotel
Dober nasvet ne prepreči, da cesarstva ne bi propadla.
Kulturno središče starega sveta se pomakne iz Egipta v Grčijo in Malo Azijo. Tam se od 600. leta pred Kristusom pojavljajo učenjaki, ki življenje posvetijo sophii – pojem pomeni modrost in sposobnost. Ljubitelji sophie sami sebe ne imenujejo modreci, ampak filozofi, prijatelji modrosti. Razlog za to je vprašanje, s katerim se bodo ukvarjale še marsikatere druge kulture:
Je resnična modrost človeku dosegljiva ali pritiče samo bogovom?
Sodba uglednega Heraklita zveni zelo neposredno:
“Najmodrejši človek v primerjavi z Bogom je kot opica.”
Toda to Heraklita in njegovih sodobnikov ne ustavi pri poskusu, da bi se približali božjemu idealu. Nastopi omamljenost od čudenja, spraševanja, iskanja, mišljenja. Novo orodje, ki ga pilijo prvi filozofi, bo svetu ostalo ohranjeno: logos, po latinsko ratio – razum.
Gre za celoto. Za spoznanje. Za pravilno življenje. Za načela, ki so univerzalna. Oče filozofije Tales vidi v vodi prasnov vsega življenja. Demokrit in Levkip razvijeta teorijo, po kateri je materija sestavljena iz najmanjših delcev, atomov. Pitagora odkrije matematični red v naravi.
Veliko osupljivih in brezčasnih spoznanj izvira prav iz tiste dobe.
“Vse teče,” uči Heraklit in poveže začetek sveta s prihodnostjo na meji predstavljivega. Zdi se, kot da je celotno bistvo zajeto v njegovem “panta rhei”: prostor, čas, vzročnost. Melanholija in upanje. Ponižnost in spokojnost.
Vse teče – predsokratiki pripravijo prihod treh verjetno najvplivnejših mislecev zahodnega sveta.
Trije veliki misleci
To je Sokrat, posebnež, ki se požvižga na zunanjost in prebivalce Aten muči z notoričnim postavljanjem vprašanj o navideznih samoumevnostih ter vznemirja z izreki, kot je “vem, da nič ne vem”.
Sledi mu njegov učenec Platon, ki diskurze svojega učitelja posreduje prihodnjim rodovom in 387. pred Kristusom v Atenah ustanovi svojo Akademijo, predhodnico vseh univerz. Za Platona so bežni pojavi sveta zgolj podobe idej, ki obstajajo v neki drugi, skriti sferi, onstran prostora in časa. Platon razvije genialno primerjavo z votlino, s katero predstavi človeško bivanje kot ujetništvo v podzemni jami. Vklenjeni ujetniki se ne morejo ganiti in morajo nenehno gledati predse. Ne morejo videti ne drug drugega ne svojih teles. Nikoli ne bodo videli sonca in spoznali življenja zunaj, zanje obstajajo le gibajoče se sence na steni, ki so odsev različnih figur, ki jih premikajo igralci in v katere sveti ogenj, ki gori visoko za njihovim hrbtom.
Je vse, kar mislimo, da prepoznamo, torej le majhen delček celote, povrhu vsega še popačen v groteskni privid? Za Platonovega učenca Aristotela so ugibanja o tem brezplodna. Njega zanima vprašanje, katera spoznanja je mogoče pridobiti o izkustvenem svetu. Da bi jih raziskal, razvije mogočna orodja: abstrakcijo in dualno logiko “ali – ali”.
Navdušeno razvijajo prijatelji modrosti iz antike svoje teorije, ne samim sebi namen, ampak da bi utemeljili etično ravnanje. Platon verjame v istovetnost modrosti in kreposti ter razvije model idealne države. Aristotel pojmuje – poleg logike in fizike – etiko kot tretji steber filozofije in išče 'mero' vseh stvari.
... in misleči ostali
Druge šole tvegajo najrazličnejše filozofsko - praktične preizkuse.
Kiniki kot 'avtsajderji antike' propagirajo preprosto življenje; epikurejci prakticirajo srečo v tostranstvu in šokirajo tudi druge filozofe, saj v svojo skupnost sprejmejo ženske in sužnje; stoiki se učijo mirno prenašati udarce usode.
Logos kljub temu ostaja najvišja zapoved. Opustiti celotno mišljenje, tiho sedeti in čakati, da se modrost pojavi sama od sebe – to ne bi prišlo na misel ne Platonu ne Aristotelu. Azijski učenjaki počnejo to povsem drugače, zlasti taoisti na Kitajskem.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
