Najboljši potovalni nasveti iz prve roke

Nekaj potovalnih namigov iz prve roke, ki jih je za vas pripravila zaprisežena srčna in podjetna popotnica Maja Novak.

7. 8. 2016

Kako premagati strah pred potovanjem v ednini?

Če vas je strah potovati čisto sami, si preko forumov najdite sorodno potovalno dušo.

Moja zgodba in popotniška pot se je začela pri 19 letih, ko nikakor nisem vedela, kaj želim od življenja, kdo sploh sem in kam naj se karierno usmerim. Kaj naj? sem se spraševala, ko so se vsi moji sošolci navdušeno vpisovali na univerze, v globokem prepričanju, da vedo, kaj bi radi postali, mene pa je že misel na to le še močneje ustrahovala.

Vzela sem si eno leto premora ter se kmalu odpravila na svoje prvo večje potovanje v Maroko. Vendar pa v mojem življenju takrat ni obstajal niti en sam prijatelj, ki bi bil pripravljen žrtvovati svoje udobno življenje v Sloveniji v zameno za 'backpacking' in iskanje nasmehov domačinov v eni od muslimanskih dežel.

Moj strah pred tem, da grem na pot sama, je bil prevelik, da bi si to upala, zato sem preko prvovrstnega foruma na spletni strani www.staljubljana.com poiskala sorodno dušo s podobnimi popotniškimi nameni. To je bila Neja, s katero sva se odpravili na avanturo, kjer sva se, čeprav neznanki, lepo ujeli in skupaj ustvarili čudovite spomine.

Kako ustvariti stik z domačini?

Iskreno podarite del sebe in srčnost se vam bo zagotovo vrnila.

Sprva je bil namen vseh mojih pohajkovanj iskanje sebe in življenjskega smisla, kamor je seveda spadalo sobivanje z ljudmi, ki sem jih srečevala na poti, in učenje globokih življenjskih resnic. Prepričana sem, da te noben popotniški vodnik ne more naučiti toliko kot pristno druženje z lokalci.

Kako se torej približati domačinom in navezati pristen stik z njimi? Da ne bo pomote, ne govorim o druženju z lokalnim prebivalstvom, tako da se usedeš v lokalni taksi in spregovoriš nekaj besed s taksistom. Niti o tem, da se prijazno zahvališ za pojedino v domači restavraciji.

Govorim o tem, da se ljudem na različnih kotičkih sveta približaš kot sočlovek, da z njimi ustvariš posebno vez, jim podariš del sebe. Odprtost in srčnost potem zagotovo prejmeš tudi od njih. Seveda se strinjam, da vsepovsod obstajajo tudi negativni ljudje, s katerimi ni dobro zobati češenj, zato vedno velja tudi previdnost. A če je v vas vsaj malce popotniške žilice, na svojih pobegih v tujino poskusite spoznati dežele skozi oči in izkušnje domačinov.

Ko potrebujete prevoz z letališč, se zato namesto za taksi raje odločite za vožnjo z lokalnim prevozom in vmes voznika še povprašajte za nasvet, kje pri domačinih bi lahko prespali.

Ljudje po svetu so izjemno gostoljubni in odprti, zato morate tudi vi najprej odpreti svoje srce, se znebiti predsodkov in predvsem zaupati življenju. Ljudje, ki jih spoznate na cesti med potovanjem, vas lahko napotijo na kakšen lep kotiček ali v topel dom. Najlepše zgodbe so se mi vedno zgodile tako – nekoga sem spoznala na cesti, ta pa me je nato povabil v svoj dom, kjer sem se celotni družini pridružila pri pojedini in na Šrilanki celo obiskala lokalno šolo, kjer sem preživljala čas z otroki.

Ni lepšega občutka, ko ugotoviš, kako zelo podobni smo si med seboj na vseh koncih sveta. Vsak od nas bije svojo bitko, medsebojno povezovanje in izmenjavanje izkušenj pa nas pogosto lahko pripelje tudi do rešitev.

Kam usmerjati svoj denar, ko potujemo?

Z denarjem na potovanjih podpirajte predvsem lokalne ljudi, ki ga najbolj potrebujejo.

Kot diplomirana organizatorka v turizmu in gostinstvu se nenehno izobražujem o turizmu in kulinarični ponudbi dežel, po katerih potujem. Tretjerazredne dežele in dežele v razvoju se večinoma preživljajo in vzdržujejo preko prilivov iz turističnih storitev, zato s potovanji – ko denar zapravljamo na primer za nastanitve in različne storitve – posledično prispevamo k razvoju njihove ekonomije in gospodarstva.

Denar je vsekakor izredno močno orožje, zato je treba pozorno paziti, kam ga usmerjamo. Usmerjajmo v tiste storitve oz. objekte, ki ta denar najbolj potrebujejo. Velike hotele in resorte si največkrat lastijo premožni tujci, ki si jih seveda lahko privoščijo. Ko torej plačamo noč v hotelu, gre skoraj celoten izkupiček v njihov žep. Res je sicer tudi, da večji hoteli po navadi zaposlujejo lokalne ljudi in jim s tem nudijo možnost zaslužka ter posledično možnost za višjo izobrazbo.

Vendar pa v primeru, ko se odločimo prebivati v gostiščih domačinov, ki imajo na voljo le dve ali tri sobe, ves denar ostane njim. Tudi ko kupimo sadje na lokalni tržnici namesto v veliki trgovini, z denarjem neposredno podpiramo male ljudi. Poleg tega, da v lokalnih družinskih restavracijah dobimo najboljšo kulinarično izkušnjo in zagotovo tudi jemo najbolje, s tem prispevamo k družinskemu proračunu.

Vsak evro, ki ga domačini preko nakupa dobijo v roke neposredno, prispeva k izboljšanju njihovih življenjskih razmer.

Poleg tega jim tako omogočimo dostojno služenje denarja in jih spodbujamo k miselnosti, da je za denar treba delati.

Nemočno in včasih čemerno opazujem neizkušene turiste, ki pridejo s šopom denarja v revno deželo in domačinom, predvsem otrokom, dajejo denar! S tem ustvarjajo samo še večje berače! Ali jim ne bi raje posvetili svojega časa, energije in jih česa novega naučili? Vsak pomaga po svoje.

Prav zato je del mojih potovanj namenjen tudi obiskom šol in sirotišnic, kjer preživim nekaj časa z manj privilegiranimi otroki, ki imajo neizmerno strast do učenja in hlepijo po zgodbah in znanju. Vedno jih naučim česa novega, z njimi podelim svoje izkušnje in s tem vsaj malo pripomorem, da bodo z osvojenim znanjem lažje prišli do zaposlitve in zaslužka. Najlažje je pač dati denar, veliko težje pa se je nekomu približati in z njim deliti svoje srce, izkušnje in čas.

Prav vsak zmore kaj podariti sočloveku! Ne zanemarjajte drobnih, a srčnih dejanj. Vsaka kapljica v morju je pomembna. Svet se spreminja počasi in vztrajno, tako kot voda, katere tok počasi preoblikuje strugo.

Ob posedanju na ulici z domačini, ko se skupaj smejemo in si pripovedujemo zgodbe, vedno začutim njihovo izjemno spoštovanje. In na koncu vedno ostanejo le dejanja – to, da si turisti vzamemo čas in se iskreno družimo z ljudmi, ki so na prvi pogled tako drugačni od nas, čeprav hitro ugotovimo, da smo si neverjetno podobni.

Kako na potovanjih zaslužiti denar?

Številne podrobnejše nasvete, kako priti do dela v tujini, boste našli v priročniku z naslovom S trebuhom za kruhom, ki bo izšel v jeseni.

Ker je bilo potovanj vedno več in več, moja popotniška duša pa neutrudna, sem na svojih poteh začela opravljati različna dela. Ko sem odšla iz Slovenije, je bil en od namenov tudi pridobiti nove izkušnje in se miselno ter karierno nadgraditi. Doma namreč nisem našla nikakršnega izziva, imela pa sem neustavljivo željo po novih izkušnjah.

Prvo službo sem uspešno zasidrala pod okriljem profesionalne ekipe STA Ljubljana. Odšla sem v Združene države Amerike, kjer sem opravljala delo voditeljice enote v dekliškem skavtskem taboru. Dolgo ameriško poletje me je dodobra napolnilo s pristno otroško energijo, dneve sem preživljali ob vožnji s kanujem, lokostrelstvu, likovnem ustvarjanju, plavanju in različnih tematskih večerih ter drugih taborniških prigodah.

Ker je bila moja prva izkušnja z delom v tujini zelo pozitivna, sem jo želela ponoviti še na kakšnem drugem kontinentu. Pot me je iz ZDA vodila v deželo dolgega belega oblaka – Novo Zelandijo. Poleg izjemno sproščenega vzdušja so me tam navdihovali tudi neokrnjena narava in izredno pozitivni ljudje. Zasidrala sem se v manjšem mestecu na severnem delu severnega otoka z imenom Pauanui. Mesto je bilo majhno, na videz butično, prebivalci pa so bili iz malce premožnejšega sloja. Kot au-pair sem se vselila k družini, kjer sem varovala štiri in pol letno deklico in psička, skrbela za gospodinjstvo in občasno kuhala lokalne slastne jedi.

Vizo za Novo Zelandijo mi je uspelo pridobiti preko organizacije Working Holiday. Za Slovence je na leto na voljo le sto viz, zato se je aprila, ko se ponudba odpre, treba kar potruditi. Zaradi velikega povpraševanja ste namreč lahko prepozni že v nekaj urah.

Delo Au-pair velja med popotniškimi deli za zelo priljubljeno. Veliko deklet odpotuje h gostujoči družini največkrat v večja mesta, kjer opravljajo vsakdanja gospodinjska opravila, poudarek pa je seveda na varovanju otrok. Številne se za to odločijo zaradi jezikovnega izpopolnjevanja in izkušnje življenja daleč od doma. Zagotovo te tovrstna izkušnja obogati in te izoblikuje v močnejšo osebo.

Zadnji teden pred odhodom z Nove Zelandije sem se odpravila v manjše mesto Raglan in se za teden dni pridružila družini, ki je živela na organski farmi. Preko organizacije Helpx (ww.helpx.net) se po navadi domeniš, da boš v zameno za zastonj prenočišče in hrano opravil približno od štiri do šest ur dela na dan. Moje delo je bilo sila posebno, saj sem pasla krave, hranila prašičke in kokoši ter varila domače pivo. Tako je mogoče potovati skorajda brezplačno in tudi lokalno življenje lahko spoznate do potankosti.

Pot me je kmalu po odhodu z Nove Zelandije vodila v meni še posebej drago Mehiko, kjer sem se za nekaj mesecev ustalila v popotniškem hostlu (gostišču za popotnike) in se prelevila v receptorko. Španščina mi ni bila nikoli tuja, uživala sem pri delu s popotniki z vsega sveta, pri petju mehiških balad, plesanju latinskih plesov in v kulinaričnih večerih, ki smo jih pripravljali v hostlu. Življenje v Mehiki je res prav posebno, saj je tam čutiti ogromno strasti, ljubezni in slavljenja življenja v obliki plesa in petja. Če me nazaj v Slovenijo ne bi prisililo slabo zdravje, bi tam zagotovo ostala več časa.

Ko sem se doma postavila nazaj na noge, sem bila primorana zaslužiti večjo vsoto denarja in do mene so naključno prišle informacije o delu na jahti. Po kratkem raziskovanju jahtne industrije in odlično spisanem življenjepisu sem se odpravila na pomole francoske riviere in se sprehajala od barke do barke z željo, da bi me kateri od kapitanov zaposlil kot stevardeso na jahti.

Novincem zaposlitvene jahtne agencije ne pomagajo kaj prida, zato je tovrstno delo kar težko dobiti. Ker nimate izkušenj pri delu z najprestižnejšimi gosti na svetu, upravičeno ne morejo jamčiti za vas. Preostane vam že omenjeni postopek, imenovan 'dockwalking', kar pomeni hoja po pomolih.

Na jahti sem delala kot druga stevardesa, kjer sem stregla po principu silver service, pripravljala bankete in pripravljala tudi različne slaščice v kuhinji. Eno od sezon pa sem preživela tudi na malo manjši barki, kjer sem poleg vsega drugega kuhala tudi zdrave in preproste dobrote.

Delo na jahti je odlična priložnost za lep zaslužek, a v zameno zahteva popolno predanost, trdo kožo, zahtevno delo skozi celotno poletno sezono in življenje na manjši površini skupaj z drugo posadko.

Za konec

Samostojna potovanja so bila zame največja življenjska šola, v kateri sem se morala naučiti poskrbeti zase, biti sama svoj motivator, nikoli ne obupati, premagovati strahove, ki jih je naplavilo življenje izven cone udobja in daleč od varnega doma. Ni bilo lahko, a bilo je še kako vredno, saj mi je vsako potovanje dalo potrebno lekcijo, da sem se razvila v osebo, ki se zna znajti v vsaki situaciji in stati pokončno, tudi ko se pred mano ruši svet.

Življenje je tako zelo lepo, ko najdemo strast, ki nas poganja, in ko zgradimo notranjo vizijo, ki nas v težkih časih spodbuja, da nadaljujemo. Zato pozivam tudi vas, da se predate svoji strasti – temu, kar najraje počnete z vso svojo bitjo, in da nikoli ne pustite, da vam to strast kdorkoli vzame. Letite in se prepustite. Močno objemite vse svoje želje in si podarite to, po čemer hrepenite. To si zaslužite. Vprašanje je le, ali si tudi upate?

Srečno in srčno, Mayita

Moja potovanja in z njimi povezane projekte lahko spremljate na www.mayita.si in na FB strani Mayita – Essence of life on the road

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri