Izsek iz članka Vidoni in vidonke - naši predniki z nadnaravnimi močmi, ki ga najdete v novi reviji Sensa.
Pavel Medvešček se je rodil 8. avgusta 1933 v dolini reke Soče, v Anhovem. Na večer 22. oktobra 2020 pa je naš pisatelj, slikar, grafik, etnograf in raziskovalec ljudske dediščine odšel v svetove onkraj. Večno mu bomo hvaležni, ker je opravil izjemno delo za naše prednike in še posebej za potomce. Za Slovenijo, za naravo, za življenje samo…
Decembra 2019 smo bili prisotni na enem izmed njegovih zadnjih predavanj v galeriji Rika Debenjaka v Kanalu, v sklopu simpozija, ki ga je organiziralo Društvo za raziskovanje posoškega naravoverstva Matjar. Zapisi spodaj so iz omenjenega predavanja Pavla Medveščka, ko nam je na decembrski večer pripovedoval o vidonih in vidonkah ter o njihovem poslanstvu v staroverski skupnosti.
Pavel je že kot mladenič želel izvedeti kaj o nekih posebnih ljudeh, ki niso sledili večinski veri. Rekli so jim staroverci. Nekateri jim pravijo tudi naravoverci. Večina mu je odgovorila, da je prepozen, da bi moral priti prej, pred prvo svetovno vojno, zdaj je to že pozabljeno. Vendar je s svojo spoštljivo radovednostjo vseeno izbrskal velike dragocenosti v zahodni Sloveniji, kjer sedaj njemu v zahvalo vemo za obstoj stare vere, ki je tam obstajala od kdo ve kdaj.
Več o staroverstvu si lahko preberete v članku Pavel Medvešček in staroverstvo: “Saj to ni vera, to je naše...”
Kdo so bili te posebni ljudje?
Prof. dr. Cirila Toplak je na simpoziju obrazložila, da se je staroverski prostor prekrival s krščanskim prostorom. Kristjani, ki so živeli okoli njih, niso vedeli za njih. Vsi pa so te posebneže dojemali kot izjemno načelne ljudi. To so bili ljudje, ki so razumeli tudi rastline, živali, kamne in vodo. Mostovi in ceste za njih niso predstavljali nič dobrega, še manj pa postavljanje cerkva. Veliko ljubše so jim bile poti in brvi, preko katerih večinska vera ni mogla udreti.
Dr. Toplakova razloži, da naj bi stara vera cvetela na prostoru med Triglavom, Snežnikom in izlivom reke Mirne v Istri. Omenja se 17. stoletje kot čas, ko je bilo to ozemlje še zares poseljeno s staroverci. Ponekod pa se je ohranilo do 20. stoletja. V naselju Reka pri Cerknem je bila najdena edina arheološka najdba - situla - ki se navezuja na staroverce, saj ja na njej zapisana podobna beseda kot Nikrmana (prasila, ki je postorila vse, kar obstaja, v katero se verjeli staroverci).
Na zunaj so se skrivali in se pretvarjali, za vrati svojih hiš pa so bili… staroverci. Prelomnica je bila prva svetovna vojna, ko s hudo vojno nastopi začetek konca staroverstva.
Dr. Toplakova še obrazloži, da naravoverski čas ni bil čas naših koledarjev, ampak čas letnih časov in dela, čas, ki ga narekuje zemlja ter pridelovanje hrane. Neskončno garanje je bilo prisotno od zore do mraka v poletnem času, ko so bila opravila na vrhuncu. Pozimi, ko ni bilo dela, pa so včasih tudi podnevi spali.
Luna je za njih igrala izjemno pomembno vlogo. Na njo so se, tako kot tudi na sonce, navezovali njihovi največji prazniki. Medtem ko so krščanski prazniki blizu, pa vendar ne čisto v skladu z naravnimi procesi. V primerjavi z današnjim življenjem, je bil njihov čas dolg čas, pa ne dolgočasen. Podaljašan čas, v katerem si si lahko za vsako stvar vzel več časa. Tudi za izkazovanje spoštovanja naravi in življenju. Res da so imeli v primerjavi z današnjim časom na voljo manjši prostor, saj kot revni kmetje niso imeli možnosti potovanj. Bili so odvisni le od svojih nog in bili omejeni na njihovo zemljšče, zaselek ter bližnje kraje. Naša predstava o prostoru je danes mnogo širša. Vendar v svojem dojemanju življenja niso bili nič manj širši, morda celo bolj kot mi danes.
Poglejmo si, kaj je povedal Pavel Medvešček o vidonih ali vidcih, ki so jih tedaj ljudje izjemno cenili, obvladali so namreč zdravilstvo, zdravili z rokami, videli v človeka in imeli določene 'nadnaravne' moči.
Pričevanja Pavla Medveščka
“Na Primorskem o vidonih, vidonkah, vedunih in vedunkah ni bilo nobenega zapisa. Trudil sem se, da bi v kakšni knjigi kaj izvedel, a ni bilo zapisano skoraj nič, razen, da se jih je omenjalo kot vidone. To je bilo vse.” Je pa zato Pavel na terenu izvedel nekaj več. Kaj je bilo torej značilno za vidone?
“Vidoni so imeli naravne sposobnosti, videli so lahko v človeško telo. Predvideli so lahko, kaj se bo zgodilo. Že kot otroci so dali vedeti, da so drugačni. Starši so vedeli, da jih morajo prepustiti starejšim vidonom, ki jih bodo učili. Ker pa so bili vidoni zelo različni oz. so se ukvarjali z različnimi stvarmi, so hodili k večim vidonom, da so se naučili raznolikih znanj. Ko je prišel človek se k njim učiti, so mu postavljali številna vprašanja, kakšne težave ima, kaj vidi ponoči, ga morda kdo kliče, kako se odziva na to? Kot vidon se rodiš, so pravili. Nekateri pa so vseeno hoteli postati vidoni, čeprav se niso rodili za to. Če je bil nekdo željan znanja, ga niso odklonili. Učili so ga v tisti smeri, katera ga je zanimala, recimo zeliščarstvo ipd. Vidoni so imeli številna znanja, znali pa so tudi brati, računati ter se spoznali na kmetijstvo.”
Ana Vehovar
Celoten članek si preberite v novi reviji Sensa, ki vas čaka na prodajnih policah skupaj z rokovnikom za leto 2021!
- Poglejte si še: Pavel Medvešček: Drevesa v staroverskih čaščenjih
