Staroverstvo: Dehnar, vidoni in vedeževalke

Pavel Medvešček, pisatelj, publicist, grafik, slikar in zapisovalec ljudske dediščine, staroverstvo oz. način življenja naših prednikov raziskuje že od leta 1951. Prepričan je, da nam ni potrebno hoditi v Indijo ali k šamanom v Afriko, kajti duhovno znanje imamo tudi doma. "To je naše. To je vrednota, ki jo moramo ohraniti," je prepričan.

V aktualni številki tiskane Sense lahko preberete obširen zapis o tem, kako so živeli naši predniki.

... Kaj je torej bistvo stare vere?

To sploh ni stara vera! Oni niso rekli, da je to vera, ampak je način življenja. Ko sem jih vprašal, kako imenujejo to svojo vero, so mi rekli: “Saj to ni vera, to je naše… In nima imena, ker ime ni potrebno, ker mi točno vemo, kaj je ta vera. Vi skrbite za svojo, mi bomo pa za svojo.”

Ljudje te “stare vere” so bili povsem prepojeni z naravo. Karkoli so počeli, so ob tem prosili ali vprašali naravo: “Ali lahko to naredimo?” Zahvaljevali so se Nikrmani (Prasili, ki ureja vse na Zemlji in je vedno prisotna): za žito, ki so ga poželi, za krompir, ki so ga izkopali, zahvaljevali so se drevesu, ki so ga posekali, da bodo lahko zakurili. Takšnih naravovarstvenikov, kot so bili staroverci, danes ni. Čutili so se kot del narave, saj je vendar ona tista, ki jih preživlja...

Kdo so bili dehnarji, vidoni in vedeževalke

Dehnar je bil svečenik oz. duhovni vodja. Zastopal in vodil je staroversko skupnost. Deloval je kot zaupnik, spodbujevalec, razsodnik in pojasnjevalec vsega, kar se je nanašalo na staro verovanje. Sicer je bil kot drugi. Lahko je bil neporočen stric ali pa je imel svojo družino in kmetijo. Pred 1. svetovno vojno je bilo še ogromno dehnarjev. Prvi dehnar, kdo ve, kdaj je to bilo, ni bil izvoljen, ampak je bil postavljen na ta položaj. Bil je tudi videc, ki so ga vsi ljudje cenili, obvladal je zdravilstvo, zdravil je z rokami, videl je v človeka, imel je neko 'nadnaravno' moč. On je potem izbiral med fanti, ki so se bili pripravljeni žrtvovati za to skupnost, da bi jo vodili in pomagali ljudem, ko bo on umrl. Tako so nastale skupnosti. En dehnar je obvladoval morda pet zaselkov ali vasi. Ta srenja se je spreminjala. Eden dehnar je bil bolj priljubljen in je imel boljše zdravilce kot drugi. Dehnar je imel tri zaprisežene moške, ki so mu pomagali. Dva je izbral on, enega so izbrali ljudje. Če se je recimo zgodila nesreča, je dehnar poslal te tri može, da pogledajo in pomagajo. Vsaka srenja je imela najmanj dva zdravilca. Še po 2. svetovni vojni je imela Soška dolina samo enega zdravnika v Tolminu in enega v Solkanu, vsi drugi so bili brez zdravnika. Tako so ljudem lahko pomagali samo ljudje, ki so se ukvarjali z zdravilstvom. Dajali so jim čaje, mazila … Ti ljudje so imeli veliko znanja. Nekateri so imeli takšno moč, da so zdravili s polaganjem rok. (Tako je že vekove in tudi danes, op. a.)

Strokovnjaki razkrivajo, zakaj se je bolje izogibati pranju oblačil pri 40 °C

Škud – vsak dehnar je imel svoj znak imenovan škud.

Risba iz Staroverstvo in staroverci. Katalog etnološke zbirke Pavla Medveščka 2 (2016). Pavel Medvešček in Darja Skrt. Nova Gorica: Goriški muzej.

Spoznal sem nekega vidona (tako so imenovali vidce), ki je zašel v gozdu in je bil že tri dni brez hrane in vode. Ko sem šel z mopedom mimo, sem videl, da neki moški teče navzdol. Šel sem nazaj ter ga komaj ujel, da ni padel, mu dal svoj sendvič in pijačo. Preden je odšel, me je vprašal, ali imam kakšne težave. Povedal sem mu, da imam težave s hrbtenico. Rekel je, da je sicer brez energije, ampak bo poskusil, in položil mi je roko na hrbet. Bilo je, kot da bi prižgal peč, takšna toplota. Ko je premikal roko, je dejal: “Veš, ti imaš na levi strani nekaj hujšega, kot so težave s hrbtenico.” Pozneje se je izkazalo, da imam res cisto na ledvicah, a tega nisem vedel. Šele čez nekaj časa in po mojem prepričevanju so zdravniki ugotovili, da imam zares ogromno cisto, ki jo je treba nujno operirati. Pred tem so mi zdravniki govorili, da si izmišljujem, da me nekaj boli, ker hočem v pokoj. In od takrat vem, da so vidci zares imeli neko moč in so lahko zaznali bolečine ter defekte v telesu.

Dehnarji so bili torej moški, ženske pa so bile lahko vidonke in zdravilke. Sem jih poznal nekaj … Staroverke so bile tudi vedeževalke. Imele so recimo 13 kamenčkov (ali 5, 7), jih vrgle in z njimi vedeževale. Preganjali so jih že pod Italijo, pa tudi v Jugoslaviji so bile preganjane. K tem ženskam so hodili policisti in jih prijavili sodniku za prekrške. Zato so se umaknile in vedeževale samo še poznanim ljudem. To so bile revne, a pametne ženske. Na koncu so bile popolnoma nezaupljive, jaz sem vedel, da so vedeževalke, a mi niso hotele povedati nič...

Avtor: Ana Vehovar