Pavel Medvešček in staroverstvo: “Saj to ni vera, to je naše...”

To je avtohtona "vera" naših prednikov, ki vsaj v nezavednem še vedno živi v nas... In od teh ljudi se lahko marsičesa naučimo, pravi Pavel Medvešček.

Pavel Medvešček in staroverstvo: “Saj to ni vera, to je naše...” (foto: Erik Smrekar) Erik Smrekar
27. 11. 2018

Janez Strgar je zelo dolgo razmišljal, preden se je odločil. Ko pa se je, se je zgolj zato, ker je vedel, da ko vas stricev ne bo več, o tej veri ne bo nihče ničesar vedel. Bilo bi namreč, kot da vsa pretekla stoletja in morda tudi tisočletja sploh niste živeli na tej zemlji. Povedal mi je, da je odšel v svetišče Padence in dolgo stal na padenskem mostu ter ob siju polne lune premleval, kaj vse se lahko zgodi, če bo o vsem tem spregovoril in dovolil, da tujec to tudi zapiše. Ko pa je tam v bližini zagledal opuščen kos debla, se je v trenutku odločil, da to odločitev prepusti Nikrmani. Zato je tisto deblo privlekel na padenski most in ga vrgel v kanjon Lepenke, kjer se je zagozdil. Ko je to opravil, se je pogovoril z Nikrmano in jo prosil, naj ona odloči. Nikrmanina odločitev pa naj bi se kazala tako, da če po prvi povodnji v kanjonu tistega debla ne bi bilo več, bi pomenilo, da lahko spregovori, sicer ne. Kot vidiš, je Strgar ravnal tako, kot je odločila Nikrmana, saj je prva povodenj deblo odnesla.

(Pavel Medvešček – Klančar, Iz nevidne strani neba)

Pavel Medvešček, rojen leta 1933 v Anhovem, je pisatelj, publicist, grafik, slikar in zapisovalec ljudske dediščine. Dolga leta je delal kot konservator za ljudsko dediščino pri Zavodu za spomeniško varstvo Gorica, službena pota pa so ga vodila vse od doline Trente v Posočju do hrvaške meje. V službi je spoznal na tisoče ljudi, in ker je bil radovedne narave, je vsakega kaj vprašal ter si vse zapisoval. Že pred slabimi 70 leti mu je na pot prišla neka 'čudna' vera, kot je sam pravil, in zbudila njegovo zanimanje. Staroverstvo oz. način življenja naših prednikov raziskuje že od leta 1951. Pozneje je izdal več knjig, zadnja in morda glavna doslej nosi naslov Iz nevidne strani neba, v kateri so na skoraj 600 straneh popisani pogovori z zadnjimi posoškimi staroverci, katerih zaupanje si je pridobil. Čeprav je informacije zbiral v 50., 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, knjige zaradi prisege ni smel izdati pred letom 2007. Z njo pa je odprl nekaj povsem novega in hkrati nekaj starega ter predvsem ... našega, staroslovenskega.

Pavel o tem, kako se je vse skupaj začelo ...

Pri 18 letih sem vprašal strica, starega očeta in staro mamo, kaj je bilo tukaj pred 100 leti. Pa so mi vsi rekli, da ne vedo. “Imate kakšne stare stvari?” Nič. Doma nisem izvedel prav ničesar.
Ko sem leta 1951 hotel narisati neke stare stavbe, sem šel v dolino Idrije, kjer so še ostale stare hiše. Šel sem čez hrib, ki se mu reče Sv. Jakob. Na vrhu, kjer ni prostora skoraj za nič, stoji cerkvica iz leta 1350. Ko sem šel proti zaselku Zapotok, sem srečal možakarja, ki je sedel pod drevesom in mi pomahal. Vprašal me je, kam grem v tej vročini. “Usedi se, ker je prehuda vročina.” Rekel sem mu: “Vi ste blizu Sv.Jakoba.” Pa mi je rekel: “To ni Sv.Jakob, to je Škeljak. Na vrhu je bilo nekoč svetišče boga Sonca, a so ga kristjani likvidirali in tam postavili cerkev.” “Kdo pa so bili ti ljudje, ki so imeli pred cerkvijo tam svetišče?” sem ga vprašal. “To so bili naši predniki, ki so tukaj živeli, niso prišli od drugje.” “Kako pa so rekli tem ljudem?” “Pravijo jim staroverci, ampak niso staroverci.”

Takrat sem prvič slišal o neki drugi veri. Od takrat sem, kamorkoli sem prišel, vprašal, ali kdo ve kaj o staroverstvu. Večina mi je odgovorila, da sem prepozen, da bi moral priti veliko prej, pred prvo svetovno vojno, zdaj tega ni več in je pozabljeno.

Foto: Damijan Simčič - ZOSO foto

Kjer sem živel, je bila prav tako cerkev, za katero so morali narediti osem metrov velika oporna zidova, ker ni bilo prostora zanjo. Vprašal sem župnika, zakaj je cerkev ravno tukaj, ko pa je toliko zemlje povsod okrog. Je rekel: “Ne vemo.” Sosednja vas je spet imela cerkev, pa 500 metrov zračne črte stran spet cerkev, kjer je bilo le pet hiš. Čudno se mi je zdelo, da je na kvadratnem kilometru toliko cerkva in tako malo ljudi. Nihče mi ni znal razložiti, zakaj. Le en starejši župnik je rekel: “Saj mi nismo prišli na prazen prostor. Prišli smo med ljudi, ki so imeli svojo vero.” Če bi jim pustili svetišča, bi še vedno hodili tja. Zato so preprosto likvidirali ta svetišča in postavili katoliške cerkve. Druga generacija je že pozabila nanje. Starejši so umrli in tako se je ta stara vera začela počasi izgubljati.

Pogled iz Kolovrata. Foto: Erik Smrekar

Potem sem se spomnil, da je visoko pod Kolovratom na 1.000 metrih nadmorske višine skromna vasica v kamnu, ki se ji reče Kuščarji. Tam je živel človek, ki mi je leto prej govoril o bakrenih maskah in fantariji. On bo gotovo vedel kaj o staroverstvu ... in sem šel do njega. Vprašal sem ga, ali ve kaj o nekem starem verovanju, o nekih čudnih kamnih ... Odgovoril mi je: “Nikoli slišal. Moj sosed spodaj pa ve.”

Šel sem k sosedu Janezu Strgarju. “Kaj bo, mladenič?” me je vprašal. “Vi zagotovo kaj veste o tem staroverstvu...”“Jaz o tem nisem nikoli nič slišal,” mi je odgovoril. “Kdo ti je to povedal?” “Vaš sosed.” “Potem pa pojdi njega vprašat, jaz ne vem nič.” Nato me je vprašal, ali me je poslala policija. “Seveda ne. To zanima mene, ker pri nas nihče ne ve nič o tem, kaj in kako je bilo tukaj pred 100 let.” Dejal je: “Če prideš čez mesec dni, se bova lahko kaj dogovorila.” Ko sem odhajal, mi ni bilo jasno, zakaj mož potrebuje mesec dni, da mi bo rekel ja ali ne. Pozneje sem izvedel, da je potreboval toliko časa za to, da je prepričal vse svoje strice, da mi morajo nekaj povedati.
Janeza so prekleli rekoč, kako lahko zahteva, da govorijo, ko pa so vsi prisegli, da se o tem ne govori. Rekel jim je, naj povedo, kar hočejo. “Če ne boste povedali, bo, kot da nas ni nikoli bilo tukaj. Rekli bodo, da so bili gor hribi, kjer niso imeli nič, kjer niso vedeli nič in so živeli kot ovce.”

Po mesecu dni sem se vrnil in Janez mi je povedal, da bodo nekaj povedali, a ne vsega. O svetiščih nič, o obredih nič. Povedal mi je, h komu vse naj grem. Potem sem obredel vse te strice in vse popisal. Na koncu pa sem moral vse prebrati Janezu, ker se je bal, da mi niso rekli česa, kar ni res, da bi me zavedli. Približno 20-krat sem bil pri njem, da sem mu vse prebral in je ugotovil, da me niso zavajali; videl je sicer, da so bili eni zelo skromni s podatki. Ko sem rekel: “No, zdaj pa lahko to odnesem ...” je rekel: “Ne, zdaj boš prisegel po oglarsko.” Oglarji so morali priseči, da bodo od prvega žaganja drv do zadnjega oglja skupaj, tisti, ki bo šel prej proč, ne bo dobil denarja. Imeli so skodelico z malo (v tem primeru močeradovega) žganja ali medice, vanjo namočili krpico in se z njo rokovali toliko časa, dokler ni alkohol izhlapel. Rekel je: “Zdaj si prisegel, če boš govoril kaj, kar ni res, bo prišel močeradov zduhec in ti bo za vedno zaprl sapnik.” Potem sem ga vprašal, kdaj lahko to objavim. “Najprej sem mislil, da ko bom imel 100 let, ko me več ne bo, ampak sem se premislil. Leta 2007, ko se bo lunin krajec obrnil proti Zemlji, kot se je takrat, ko je iz Lune padel kamen, ki je v svetišču. “Janez, zdaj smo leta 1965, a ste izračunali, kdaj bo to, kje je leto 2007?” “Tako ali nič.”

Zapiske sem zapakiral doma in gor napisal: Odpreti leta 2007. Ker sem bil opremljen z vsem tem znanjem, ki so mi ga povedali, sem raziskoval naprej. Šel sem v dolino Idrijce in Bače ter dobil tam stare može in jih vprašal, ali so imeli tudi oni dehnarja. “Kako pa ti veš o dehnarju? Seveda smo ga imeli!” “Ali ste imeli brtin?” “Seveda smo ga imeli.” “Ste poznali tročan?” “Seveda smo imeli tročan.” In tako so mislili, da sem njihov, in so mi povedali ogromno stvari, pogovarjali smo se, kot da sem staroverec, in ponekod sem izvedel veliko več kot pri Strgarjevih. In tako sem raziskoval naprej. Prisegel sem namreč samo za tisto, kar so mi povedali 'Strgarjevi strici'. Leta 2007, ko je bil lunin mrk in je lunin krajec gledal proti Zemlji, smo začeli gradivo pretipkavati in se pripravljati na izid knjige, potem smo ugotovili, da je tega gradiva toliko ... Še enkrat toliko gradiva je namreč neobjavljenega ostalo doma in še čaka na izid. Bali so se, kdo bo to bral in kupil, zato so najprej natisnili 500 izvodov. Dddr. Andrej Pleterski, avtor znanstvenokritične študije v knjigi, pa je zatrdil, da bomo na njegove stroške natisnili 1.700 izvodov. V nekaj mesecih je knjiga pošla in natisniti so morali novih tisoč izvodov, ki gredo prav tako h koncu. Ne verjamem pa, da bodo šli še v eno izdajo, tako da bo knjigo kar težko dobiti. Je pa na voljo na spletu v elektronski obliki.

Kaj sploh je staroverstvo ali stara vera in zakaj se je ohranila ravno v Posočju?

Foto: Erik Smrekar

Stara vera se v drugih koncih Slovenije ne bi mogla ohraniti enako kot v Posočju. Povsod, kjer sem odkrival to staro vero, je šlo za težko dostopne in revne kraje, kjer niso imeli cest, samo steze ali brezpotja, ljudje pa so živeli samo od svoje zemlje. To so bila območja, ki niso nikogar zanimala, da bi tja silili, saj so tam komajda preživeli tisti, ki so bili tam. Ljudje so to staro verovanje skrivali. Tudi sorodniki starovercev niso vedeli, da imajo staroverce v družini. Ljudi, ki niso hodili v cerkev, so namreč ozmerjali z antikristi, pogani ipd. Ko so bili stari 16 let, so prisegli pred dehnarjem, da o svojem verovanju ne bodo povedali nikomur, saj je to edini način, da ga ohranijo. In to so mislili zelo resno. Imeli so črno vahto, ki je skrbela za varnost skupnosti. Njihova naloga je bila ščititi staroverce in preprečevati nasilje nad njimi. Prav tako je, kdor je dal prisego in se je ni držal, moral obračunati s črno vahto. Zadnji poseg črne vahte naj bi se zgodil pred drugo svetovno vojno.

Kaj je torej bistvo stare vere?

To sploh ni stara vera! Oni niso rekli, da je to vera, ampak je način življenja. Ko sem jih vprašal, kako imenujejo to svojo vero, so mi rekli: “Saj to ni vera, to je naše ... In nima imena, ker ime ni potrebno, ker mi točno vemo, kaj je ta vera. Vi skrbite za svojo, mi bomo pa za svojo.”

Ljudje te stare vere so bili povsem prepojeni z naravo. Karkoli so počeli, so ob tem prosili ali vprašali naravo: “Ali lahko to naredimo?” Zahvaljevali so se Nikrmani (prasili, ki ureja vse na Zemlji in je vedno prisotna): za žito, ki so ga poželi, za krompir, ki so ga izkopali, zahvaljevali so se drevesu, ki so ga posekali, da bodo lahko zakurili. Takšnih naravovarstvenikov, kot so bili staroverci, danes ni. Čutili so se kot del narave, saj je vendar ona tista, ki jih preživlja. Določene predele zemlje so častili kot svete kraje. Star hrast ali stara bukev je bila zanje sveto drevo, ki je preživelo kdo ve koliko generacij in ima zato veliko moč. Hodili so k temu drevesu, ga objemali, se usedli na korenike in dremali pod njim, da bi dobili nekaj te moči tudi sami. Imeli so posebne svete izvire, posebne kamne ... Vse, kar so častili, je bilo v naravi in ni bilo deležno človeških posegov. Naravi se danes slabo piše, saj je že vse onesnaženo. Od teh ljudi se lahko naučimo odnosa do narave in naravnih sil.

Foto: Damijan Simčič - ZOSO foto

Gre za doumevanje sveta, v katerem človek ni krona stvarstva. Po eni strani ima sicer pravico bivati v tem svetu, po drugi strani pa tudi odgovornost, da vzdržuje naravni red in ravnovesje ter skrbi zanj,” je v predgovoru dejal dddr. Andrej Pleterski.

Imeli so denimo kamen, ki se jim je zdel poseben in so mu dali ime gozdni duh. Potem so imeli tak kamen v hiši, za hišnega duha in je varoval hišo. Kamne so dali tudi pred hlev, da je varoval živino. Ogromno kamenčkov so imeli tudi v žepu. Kamenček z luknjo so imeli obešen okoli vratu kot varovalo. Nič ni bilo napisanega, vse je bilo v glavi. Vse se je prenašalo iz roda v rod. Ko so pili materino mleko, so pili slovensko besedo in tudi to verovanje. Kar pa zanje ni bilo verovanje. Niso imeli nobenih molitev, nobenih zapisanih zapovedi. Verjeli pa so, da moraš biti pošten, delaven, da ne smeš krasti, da moraš pomagati človeku in ne smeš povzročati škode naravi in ljudem. In teh zapovedi so se držali. To so bili ljudje, ki niso bili pismeni. Dehnar (duhovni vodja), ki je vodil to skupnost, pa je bil pismen. Znal je brati, pisati, računati. Vsako leto jeseni, ko se je nehalo delo na polju, je izbiral fante, ki so se mu zdeli bistri, ter jih učil brati, pisati in računati. Vedeli so, da vse prihaja iz izkušenj in znanja prednikov.

To verovanje se je začelo na teh področjih krhati, ko se je začela 1. svetovna vojna. Vse predhodne vojne so šle mimo teh območjih. Šle so po Vipavski dolini v Furlanijo (Atila, Turki). V te hribe niso prišle nikoli, saj niso imele tam kaj iskati, niti tam ni bilo poti.

Foto: Erik Smrekar

V prvi svetovni vojni pa so staroverci prvič doživeli, da so jim Italijani naredili poti. Poprej so gnoj nosili na hrbtih v koših, saj poti ni bilo. To so bile strmine, kjer je bilo ogromno kamnov in malo plodne zemlje. Komaj so preživeli, a so bili na varnem. Nato je večina odšla v begunstvo. Nekateri so šli v sosednjo dolino, Baško Grapo ali dolino Idrijce. Iz zaledja fronte so odšli v Avstrijo, pa na Madžarsko. Prebivalce desnega brega Soče so Italijani poslali v bližino Švice v neke samostane. Begunstvo je terjalo svoj davek. Umrlo in zbolelo je veliko prebivalstva. Odnosi v skupnosti so bili razrahljani, nekje celo pretrgani. V štirih letih begunstva so poročene ženske tam spoznale druge ljudi. Nune so jih začele učiti kuhanja, šivanja, učile pa so jih tudi krščanskega nauka. Ko so prišle nazaj, svojih otrok niso več učile po starem. Tako so se ljudje v Posočju priključili 'novemu valu', ki je prihajal v dolino. Začeli so delati cementarno, novo asfaltno cesto, elektrarne ... Tradicija je skupaj z načinom življenja doživela največ sprememb. Po vojni je nastajalo novo življenje, ki pa je temeljilo na drugih temeljih in vrednotah.
V dolino, kjer so se pojavljala nova delovna mesta, so odšli mladi, ki so tudi največkrat prestopili v krščansko vero. Starejši pa so ostali doma. Premoženje je včasih vedno podedoval najstarejši sin. Vsi drugi, če so želeli ostati doma, se niso smeli poročiti. Kdor se je hotel poročiti, je moral proč. Pred vojno ni bilo služb, in če si bil brez zemlje, kam boš šel? Ti strici so se sprijaznili, da se pač ne bodo poročili. Med strici in gospodarjem je bil sicer stalen konflikt. Gospodar jim je moral kupiti kakšne cokle, srajco, perilo ... Spali so v posebnih kamrah ali celo na skednju in v hlevu. Po vojni so se nekateri opogumili in odšli v Trst ali drugam v svet, kjer so našli službe in se poročili. Tisti starejši strici, ki so bili stari čez 50 let in niso imeli možnosti, da bi se poročili, so ostajali na teh samotnih kmetijah. Oni so tisti, ki so 'gonili' to staroverstvo do konca. Jaz sem poznal samo starejše strice. Staroverskih družin nisem poznal, ker jih takrat ni bilo več. Imel sem to srečo, da sem dobil Janeza Strgarja, ki je bil toliko moder, da je rekel: “Če ne bomo spregovorili, bo kot da nas nikoli ni bilo.”

DEHNAR, VIDONI IN VEDEŽEVALKE

Dehnar je bil svečenik oz. duhovni vodja. Zastopal in vodil je staroversko skupnost. Deloval je kot zaupnik, spodbujevalec, razsodnik in pojasnjevalec vsega, kar se je nanašalo na staro verovanje. Sicer je bil kot drugi. Lahko je bil neporočen stric ali pa je imel svojo družino in kmetijo. Pred 1. svetovno vojno je bilo še ogromno dehnarjev. Prvi dehnar, kdo ve, kdaj je to bilo, ni bil izvoljen, ampak je bil postavljen na ta položaj. Bil je tudi videc, ki so ga vsi ljudje cenili, obvladal je zdravilstvo, zdravil je z rokami, videl je v človeka, imel je neko 'nadnaravno' moč. On je potem izbiral med fanti, ki so se bili pripravljeni žrtvovati za to skupnost, da bi jo vodili in pomagali ljudem, ko bo on umrl. Tako so nastale skupnosti. En dehnar je obvladoval morda pet zaselkov ali vasi. Ta srenja se je spreminjala. Eden dehnar je bil bolj priljubljen in je imel boljše zdravilce kot drugi. Dehnar je imel tri zaprisežene moške, ki so mu pomagali. Dva je izbral on, enega so izbrali ljudje. Če se je recimo zgodila nesreča, je dehnar poslal te tri može, da pogledajo in pomagajo. Vsaka srenja je imela najmanj dva zdravilca. Še po 2. svetovni vojni je imela Soška dolina samo enega zdravnika v Tolminu in enega v Solkanu, vsi drugi so bili brez zdravnika. Tako so ljudem lahko pomagali samo ljudje, ki so se ukvarjali z zdravilstvom. Dajali so jim čaje, mazila ... Ti ljudje so imeli veliko znanja. Nekateri so imeli takšno moč, da so zdravili s polaganjem rok. (Tako je že vekove in tudi danes, op. a.)

Škud dehnarja pod Poreznom – vsak dehnar je imel svoj znak imenovan škud.
Vir skice: Staroverstvo in staroverci. Katalog etnološke zbirke Pavla Medveščka 2 (2016). Pavel Medvešček in Darja Skrt. Nova Gorica: Goriški muzej.

Spoznal sem nekega vidona (tako so imenovali vidce), ki je zašel v gozdu in je bil že tri dni brez hrane in vode. Ko sem šel z mopedom mimo, sem videl, da neki moški teče navzdol. Šel sem nazaj ter ga komaj ujel, da ni padel, mu dal svoj sendvič in pijačo. Preden je odšel, me je vprašal, ali imam kakšne težave. Povedal sem mu, da imam težave s hrbtenico. Rekel je, da je sicer brez energije, ampak bo poskusil, in položil mi je roko na hrbet. Bilo je, kot da bi prižgal peč, takšna toplota. Ko je premikal roko, je dejal: “Veš, ti imaš na levi strani nekaj hujšega, kot so
težave s hrbtenico.” Pozneje se je izkazalo, da imam res cisto na ledvicah, a tega nisem vedel. Šele čez nekaj časa in po mojem prepričevanju so zdravniki ugotovili, da imam zares ogromno cisto, ki jo je treba nujno operirati. Pred tem so mi zdravniki govorili, da si izmišljujem, da me nekaj boli, ker hočem v pokoj. In od takrat vem, da so vidci zares imeli neko moč in so lahko zaznali bolečine ter defekte v telesu.

Dehnarji so bili torej moški, ženske pa so bile lahko vidonke in zdravilke. Sem jih poznal nekaj ... Staroverke so bile tudi vedeževalke. Imele so recimo 13 kamenčkov (ali 5, 7), jih vrgle in z njimi vedeževale. Preganjali so jih že pod Italijo, pa tudi v Jugoslaviji so bile preganjane. K tem ženskam so hodili policisti in jih prijavili sodniku za prekrške. Zato so se umaknile in vedeževale samo še poznanim ljudem. To so bile revne, a pametne ženske. Na koncu so bile popolnoma nezaupljive, jaz sem vedel, da so vedeževalke, a mi niso hotele povedati nič.

NIKRMANA

Foto: Erik Smrekar

Staroverci so verjeli v Nikrmano, ki je postorila vse, kar obstaja. To je prasila. Ko sem jih vprašal, kakšna je podoba Nikrmane, so mi rekli: “Takšna, kot jo vidiš.” Nekateri so jo videli v nočeh, ko so udarjale strele, drugi v oblakih, nekateri kot žensko, drugi kot konja ali pa v podobi bika, kače ali kozoroga. To je vse Nikrmana, ki spreminja svojo podobo. Vsaka podoba je lahko Nikrmana. Niso imeli božanstev. Imeli so zduhce, duhove in Nikrmano, ki je naredila tudi svetišča. Narava je bila zanje eno telo, človek pa je le del tega telesa. Narava ima en jezik, ki ga vsi razumejo, a se je človek iz pohlepa dvignil in rekel, kaj bo meni narava ukazovala, jaz bom ukazoval in izkoriščal njo, ter je na vse to pozabil. Začel je graditi ceste, poti, železnice, predore in razkosal je zemljo, tako da teh komunikacij ni bilo več. Tako smo izgubili stik z naravo. Zato so se ta verovanja ohranila samo v zakotnih, težko dostopnih in revnih krajih, kjer je bil kamen, in ne njive. Prav tako so za svojo zemljo dejali, da ni njihova, dobili so jo zgolj v uporabo, zato je treba biti spoštljivi do nje, saj omogoča življenje. Vsak košček zemlje je bil dar Nikrmane.

SMRT, SPOLNOST, POROKE IN ČAS

Naši predniki so verjeli, da gre, ko človek umre, iz njega zduhec ter se naseli v drugo telo. Življenje je kolo, ki se ne ustavi. Krogotok večnega življenja oz. cikel življenja se vrti naprej. Kdor pa ni mogel iz telesa, recimo, da se je utopil ali naredil samomor, je taval in ni vedel, kam iti. Rekli so, da ponoči tulijo glasovi. To so bile izgubljene duše, ki niso vedele, kam iti. Na oknu so imeli koruzni storž na vrvici in vanj zataknjena tri peresa. Ta storž se je premikal, in to naj bi pomagalo, da gre duh (duša) čim prej iz človeka, da ne bo trpel. V Anhovem, kjer sem živel, so umirajoči hoteli piti vodo, ki je izvirala pod Sv. Jakobom oz. Škeljakom. Desni izvir je bil za umivanje novorojenčkov, levi izvir pa so pili umirjajoči. Mladi fantje so leteli s kanglico po vodo za umirjajoče, da bodo lažje odšli. To se je prenašalo iz roda v rod.

Kristjani so starovercem (niso vedeli, da so staroverci, zanje so bili to neki 'čudni' ljudje, ki so bili slabi kristjani) tudi očitali, da slabo skrbijo za grobove. A oni so verjeli, da je v zemlji samo telo, ki razpade tako, kot razpade vse na tem svetu, zato niso skrbeli za grobove, kjer ni več pokojnega. Njegov zduhec je namreč že odšel. Na grob so postavili preluknjano palico in kamne ter tu in tam prinesli kakšno zimzeleno vejico. Živeli so popolnoma drugače kot kristjani, čeprav na videz morda ne. Janez je imel doma svetega Antona in Marijo. Pa sem mu rekel: “Janez, kaj je to? Ni lepo, da se pretvarjate ...” Rekel je, da ne bi preživeli, če se ne bi. “Za novo leto, božič ali veliko noč grem k maši, kot drugi. Ko zvečer zaklenemo vrata in ni več tujcev, takrat smo ta pravi, podnevi pa smo kot drugi. Vere preganjajo drugačnost. Še več, sovraštvo se tako namnoži in poveča, da pamet ne more blizu. Zaradi tega so se staroverci 'potuhnili' in proti svoji volji igrali to, kar jim je vsilila večina, v njihovih srcih pa je gorelo zgolj tisto, kar so prejeli in se naučili od svojih prednikov.” Bili so torej enako oblečeni, imeli enake klobuke, pletli enake nogavice kot kristjani ... Samo v glavi, v glavi pa je bilo nekaj drugega.

Tudi njihov odnos do spolnosti je bil drugačen kot pri kristjanih. Pri njih je bila spolnost nekaj normalnega, naravnega. Otrok je že vedel, kako pride do rojstva otroka ali živali. Tudi pri kristjanih so otroci hoteli vedeti, pa niso izvedeli. Nič ni bilo recimo narobe, če se je rodil nezakonski otrok, vse je bilo bolj sproščeno, ker niso poznali (krščanskega) greha. Telo ni bilo tabu. Govorili so tudi, da moraš skrbeti za svoje zdravje, da si ti odgovoren za svoje telo in za svoje zdravje, ne drugi. Zdrav si toliko, kolikor sam narediš za to. Telo pa je treba tudi razgibavati. Zato so imeli tudi samoč (samozdravljenje). Enkrat ali dvakrat na mesec so telo pregnetli in z vročo vodo z zelišči ter z dvema krpama (ena gladka in ena ostra) sčistili iz telesa vso umazanijo. Obenem so lahko tako zasledili kakšno zatrdlino ali bolečino in potem šli do zdravilca ali zeliščarja. Včasih so ti naredili kak rez, dajali obkladke iz smole itd. Poznali so veliko zelišč, delali čaje, maže, praške ... Posebno so častili recimo šetraj, ki je bil modre barve, pravili so, da raste na visokem, kjer dobi modrino iz neba, zato ta rastlina najbolj pomaga.

Poroke so imeli sprva svoje, potem pa so jih opustili in imeli enake kot drugi, ker so se bali, da bodo tako izvedeli za njih, saj so se poročili doma, ne v cerkvi. Vse stvari, pri katerih bi lahko ljudje kaj posumili, so opustili.

Tudi čas je takrat tekel drugače. Čas našim prednikom ni pomenil nič. Delali so počasi. Ko smo šli kosit z mojim nonom, smo mu rekli, da moramo pohiteti, ker nas bo dobil dež, pa je rekel: “Tisti, ki bo zmočil, bo tudi posušil.” Nobene naglice, vse je teklo počasi. Običajnega koledarja niso imeli, imeli so lunin koledar. Med lunami so bile luknjice, kamor so zatikali klinčke, da so vedeli, koliko dni je do polne lune, mlaja ali prvega krajca. Ni jih zanimalo, ali je ponedeljek ali ne, temveč koliko dni je še do določene lunine mene. Kot je pravil Strgar: “Prevladoval je tisti naravni čarobni mir, ki blagodejno vpliva tako na človeka kot na vse drugo življenje.”

TROČAN

Tročan je navidezna povezava treh točk v trikotniku. Povedano po domače, je to verovanje v trojnost. Vse nevidne sile, ki so se v tročanu pretakale od ene do druge točke, so blagodejno vplivale na človeka, živali in rastline. Točka, ki povezuje dva ali več tročanov, je imela tudi čarno moč, je dejal Strgar. Tročanstvo je bil način življenja. Tudi drevesa so sadili v tročanu in verjeli, da bo vplivalo na rodnost drevesa. Ko so zidali novo hišo, so dva kamna uporabili za temelj, tretji kamen pa je moral biti zunaj hiše v naravi. Če je kdo poškodoval tretjo točko tročana, je v hiši nastala bolezen, morda je zbolela živina, lahko je zgorela hiša, saj ni bilo več varovala. Imeli so tudi tri njive in poljščine razvrščali po sončnem, vodnem in zemeljskem znamenju. V žepu so nosili tri kamne... Vse je bilo v trojstvu. Trojnost se pojavlja tudi v drugih kulturah, saj ima neko moč (tako kot tudi neparna števila sicer).
Trojak pa je bila posebna naprava za zdravljenje, ki so jo imeli samo zdravilci. To so bile tri povezane palice iz bezga, na sredi je bila vrvica, spodaj pa velik žebelj. Ko je bil nekdo bolan, so ga spravili pod trojak in usmerili iglo na tisto mesto, kjer je bil človek bolan in ga je zdravilo. Ko je imela v Cankarjevem domu dr. Mira Omerzel - Mirit predstavitev zdravljenja s trojakom, je predstavila to zdravljenje.

BRTIN

Pavel Medvešček in brtin. Foto: Arhiv Zavoda Svibna 

Brtin je iz nagnoja izdelana palica, saj ta les ne zgnije. Verjeli so, da ima posebno moč. Z njim je razpolagal le gospodar hiše, ki ga je hranil na polici nad vrati izbe. Uporabljali so ga za zdravljenje. Na vsakem koncu palice je bil tročan. Ko si palico vzel v roke, si postal tretja točka tročana, ki je po tem seval zdravo energijo na vse konce. Tisti, ki so imeli težave z ožiljem na nogah, so brtin z bosimi nogami valjali po podu zjutraj in zvečer. Preden so šli sejat semena, so šli z brtinom po njivi, če je bila bolna živina, so šli pod njenim trebuhom z brtinom ali od roga proti rogu in tako zdravili. Kristjani so brtinu samo spremenili ime. Poimenovali so ga palica sv. Antona, a so ga ravno tako uporabljali z istim namenom, saj so bili še vedno prepojeni s starim, drugih zdravil pa takrat še ni bilo. Vsaka staroverska hiša je imela brtin, ki ni smel iz hiše. Podedoval ga je sin, ki je prevzel domačijo. Če v hiši ni bilo moškega potomca, je bilo treba brtin uničiti, vrgli so ga v brezno ali zakopali v zemljo.

PRAZNOVANJA IN GLASBILA

Solsticij je bil za naše prednike glavni praznik. Ob solsticijih so kurili kresove in takrat so vsa ognjišča ugasnili. Oglje od kresov so otroci nosili po hišah ter z njim zakurili nove ognje. Ogenj kresa je imel svetost in moč, to moč pa so prenesli tudi v hišo. Ob kresu so piskali na kabrco (trikotna glinena piščal). S piskanjem na posvečeno kabrco je dehnar prišel v stik z Nikrmano in z zduhci. Dekleta so hodila oblečena v belo, plesala, imela so venčke iz rumenih rož, ker je to sončna barva, in ne belih. Imeli so zelo preprosta glasbila iz narave, ki so si jih sami izmislili. Recimo bukovo deblo so odrezali v špico, zvrtali luknje in napeli strune.

KAČJE GLAVE IN SVETIŠČA

Kača včasih ni predstavljala zla kot v krščanstvu. Kača je bila sveta žival. Kačja glava pa je bil kamen, ki so ga s posebnim obredom (ozbenanjem) spremenili v sveti predmet. Ob vodi so v kamen z železnim sekačem vklesali dve luknjici za oči. Eden je vklesal luknji, eden je dal noter oči (košček stekla, koščica breskve ali kamen druačne barve). Potem so opravili obred, za katerega ne vem, kakšen je bil, ter kačjo glavo nesli dehnarju, ki jo je nesel na hrib ter jo posvetil. Verjeli so, da takšni trije kamni na treh vrhovih varujejo prostor in pomagajo pri plodnosti ljudi in živali ...

Babja jama pa je bila najpomembneje svetišče na levem bregu Soče, ki ga je uničila gradnja železnice v začetku 20. stoletja. Foto: Damijan Simčič - ZOSO foto

V Babji jami naj bi domovala bela kača. Ko so začeli delati železnico, so morali premostiti to svetišče. Tam je bila velika skala, ki so ji rekli Škurblja. Babja jama je skupaj s Škrubljo in Kotlom pod Pršem tvorila glavni tročan na tistem prostoru, na katerega so bili povezani še vsi drugi v okolišu. Graditelji železnice so tisto ogromno skalo minirali. S tem je postalo svetišče invalidno, tista bela kača pa naj bi se spremenila v orla ter odletela proč. Potem so v to svetišče hodili najrazličnejši ljudje, a jih to ni motilo, saj ni bilo več pravo svetišče, ker ni imelo več tročana, zato tudi ni bilo tamkaj več mogoče zdravljenje.

Brnin (pritok Doblarca)

Padence Soteska Doblarca. Foto: Damijan Simčič - ZOSO foto

Na desnem bregu pa je bilo prav tako pomembno svetišče v Padencah. Čez kanjon potoka Doblarca je šel padenski most, na njem so prosili ali se zahvaljevali vodnemu duhu. Če je bila recimo mama bolna, je sin vzel njen las in šel na padenski most, ga zavil v list in se obrnil proti izviru tega potoka, prosil vodnega duha, da bi mama ozdravela, in vrgel tisti lon (daritev, op. a.), kot so temu rekli, v strugo. Če je mama ozdravela, je prišel drugič, da se je zahvalil, takrat pa se je obrnil proti izlivu, kjer potok teče v Sočo, ter vrgel lon v zahvalo.

"Na Lun" -  struga reke Soče blizu staroverskega svetišča Babje jame, kjer lahko tako kot naši predniki, tudi mi občudujemo lepoto narave in krednih apnencev (imenovan volčanski apnenec).  Foto: Damijan Simčič - ZOSO foto

Doblarca je moška voda, ki teče v Sočo, ki je ženska voda. Kjer se moška in ženska voda srečata, so imeli naši predniki obredna umivanja. Prav tako so se obredno umivali v kotlicah Soče. Ko so začeli delati hidroelektrarno, so to izničili, ker so začeli delati nasipe, in so se obredovalci potem umaknili.

V Kobaridu so nekoč častili sveto drevo in sveti izvir. Leta 1333 so v Čedadu izvedeli, da tam častijo neko drevo in izvir, ter poslali vojsko, ki je požagala sveto drevo ter zabila sveti izvir s kamni.

Pod Krnom je potok, ki ima sedem izvirov – Mrzli potok (tudi Mrzlec), kjer so imeli čudovito svetišče s slapovi. Ta potok pa so okoli leta 1800 izvohali Kobaridci. Nekateri fantje so odšli tja in svetišče imenovano Dujence v celoti uničili.

Poznan je tudi Belinov tron visoko nad Volčami, kraj, ki ima neverjetno zdravilno moč. Božanstvo Belin sicer ni naše, ime Belin naj bi prišlo z rimsko vojsko. Ker so ga imeli kot boga zdravilstva, so prevzeli samo njegovo ime. Arnika je bila tako denimo Belinova roža. Belinov tron ima neverjetno energijo, tudi radiestezist Franc Šturm je menil, da te tisti kamen, če se uležeš nanj, zdravi. K Belinovemu tronu so hodili s tolminske in beneške strani, pa tudi od drugje. Po drugi svetovni vojni pa so nanj skoraj pozabili, zato gre tja le še redkokdo.

KJE SO SE NAJDLJE OHRANILI STAROVERCI?

Staroverstvo se torej ne bi moglo ohraniti na območju strnjenih vasi, kjer je hiša zraven hiše, ker bi takoj nekdo posumil, kaj ti delajo. Staroverstvo je preživelo na območjih, kjer je poselitev razpršena: v Baški grapi recimo, kjer pravijo, da imajo ravnino pokonci obrnjeno, potem v dolini Doblarca in Lokovec, kjer je bilo brezpotje in imajo kmetje njive v vrtačah. Tam je lahko vsak živel sam. Drugega znanja niso imeli kakor tistega, ki so ga podedovali od očeta. Šele ko so prišli cesta in ljudje, so to opustili. Najdlje so se torej ohranili v Posočju, malo v okolici Idrije, Trebuše, v dolini Bače oz. Baške grape; visoko v hribih, ne v dolini, tam, kjer je tu in tam kakšna hiša na samem. Potem so staroverce našli tudi okoli Snežnika. Snežnik je bil zanje sveta gora, kjer je na vrhu obležal sneg, so hodili samo do snega. Niso stopili na sneg. Ko je skopnel, so izvajali obrede na vrhu, prav tako so imeli tročan. Nekaj malega se je ohranilo tudi v Čičariji. Dddr. Pleterski je napisal nekaj o staroverstvu v Bohinju, ki se je ohranilo prav tako zelo visoko v hribih. Pravi, da je odkril podobno staroverstvo tudi v Makedoniji; visoko v hribih, kjer so pastirji, ki naj bi še danes ohranjali staroverstvo.

Nekateri mešajo staroverce in Slovane. Staroverstvo je dosti starejše kot slovanstvo, ti ljudje so živeli v hribih in se sprva niso mešali z drugimi. Slovani so prišli na poseljeno ozemlje, in ne na prazen prostor. Ko so prišli Slovani, so se začeli mešati s staroselci, v odročnih krajih pa so še vedno ohranili predvsem svoje. Nisem pa poznal nobenega staroverca, ki bi poznal slovanska božanstva.

Veliko je še ostalo neraziskanega. Moja generacija me ni vprašala niti ene stvari. Ko sem vprašal svoje vrstnike, ali jih to ne zanima, so mi rekli: “Pusti to, ali se ne bojiš cerkve?” Zakaj bi se bal? Moj oče je bil strašno veren in hodil k maši, rekel mi je: “Pavlo, pusti to pri miru!” “Pa, oče, zakaj, saj to je naše, to so naši ljudje počeli!” “Pusti pri miru, ker boš imel probleme.”

Po prvi svetovni vojni se je večina prebivalcev Posočja odločila, da so kristjani, in so začeli hoditi k maši. Ostali so le ti neporočeni strici. Ti so ohranjali to verovanje, ker niso imeli nič drugega. Denarja, da bi šli v gostilno, niso imeli. Časopisa ni bilo. Vsak dan so se družili, kuhali neke čudne zvarke in cele večere premlevali to in ono. Preden je umrl zadnji dehnar, je prosil Janeza, da drži strice skupaj, sicer se bodo razleteli kot vrabci. “Saj ni pomembno, če nisi dehnar,” mu je dejal, “drži jih skupaj.” Ko pa je umrl tudi Janez, so se razdelili na skupine; nekateri so kartali, drugi balinali, tretji pili. Staroverec Jerin je rekel, da v taki družbi noče živeti: “Jaz pijem, ampak malo, nikoli nisem pijan.” Nekega dne se je odločil in odšel živet nekam na obalo. Verjetno je imel dovolj stricev, ki so začeli piti in se prepirati med seboj. Ko so ti strici pomrli, nisem več poznal nikogar.

Če gremo v Ameriko, bomo dobili podobno znanje tudi pri Indijancih, prav tako v Južni Ameriki in Avstraliji. V Sibiriji imajo še vedno obrede, živijo v šotorih ter živijo svoje staro verovanje. Nekaj skupnega je povsod. To je zanimivo, saj ljudje niso komunicirali med seboj, a so kljub temu imeli določene enake ali podobne reči. Vsak človek lahko namreč pride sam do rešitev. Sam pa to delam zaradi teh trdnih mož, ki so bili tako močni, da so to ohranili na našem območju in mi kanček tega zaupali. Namesto da hodimo v Indijo ali k šamanom v Afriko, imamo znanje tudi doma. To je naše. To je vrednota, ki jo moramo ohraniti.

Napisala: Ana Vehovar

Foto: Damijan Simčič - ZOSO-FOTO, Erik Smrekar 

Zapisi po predavanjih Pavla Medveščka 20. aprila 2018 v Brezovski Gori (Zavod Svibna) in v Tržiču (Tržiški muzej) 10. maja 2018.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri