"Ugotovila sem, da ne znam nič, kar je zares uporabnega za življenje"

Kaj sploh (zares) znamo? V življenju sem spoznala že mnogo psevdo-brihtnežev...

"Ugotovila sem, da ne znam nič, kar je zares uporabnega za življenje" (foto: pixabay) pixabay
9. 1. 2019

Psevdo-brihtnež ve vse. Prebral je stotine knjig o duhovnosti in zna razložiti vsa delovanja energij, duš in razloge za vsak korak usode. A ko se mu zruši svet, obstoji na mestu, zmeden in nebogljen.

Psevdo-brihtnež se udeležuje intelektualnih debat okroglih miz o enakopravnosti žensk v arabskem svetu, njihovih zaničevanjih in podrejanjih. Vendar ni še nikoli dejansko govoril s temi ženskami, kaj one mislijo.

Psevdo-brihtnež pozna vso teorijo kako rešiti svet, v nje potankosti, da še mravlja dobi svoja navodila za vsako nogico posebej kam in kako jo premakniti. A svojega sveta ne zna postaviti v red.

Psevdo-brihtnež je naštudiral astronomijo, postavitve planetov in našteje vsa ozvezdja. A se izgubi sredi puščave ob jasnem nebu, na katerem zvezde kar kričijo svoje znake, da bi mu kazale pot.

Psevdo-brihtnež pozna vse pravice ljudi, vse datume podpisov mirovnih sporazumov in dekleracij neodvisnosti - a pade na testu hipnih odločitev pomoči sočloveku, ko v rokah drži knjigo o etičnosti, s čimer zamoti svoj pogled in pozornost, da niti ne vidi sočloveka v stiski.

Psevdo-brihtnež zna vse, prebere vse, naštudira vse. A če mu odvzameš elektriko, računalnik in telefon, pa trgovine, ne bo znal preživeti v okolju naravnega obilja.

In en tak psevdo-brihtnež sem jaz. Več ko potujem, bolj ponižno sklanjam glavo pred primitivnimi ljudstvi.

Naučeni smo, da smo eni najbolj izobraženih in naprednih narodov na svetu. Saj verjetno smo res. Vsaj po kriterijih, ki jih je določil točno ta isti napreden in razgleden narod. Ljudje kopičimo znanja, ki so uporabna le v razvitem svetu tehnike, elektronike, preobilja informacij. A izgubljamo tista prvinska znanja, ki nam bodo prišla prav, če, bog ne daj, vse to enkrat ugasne.

V svetu sem se znašla v odmaknjenih vasicah, kjer še ne poznajo elektrike. Otroci, še pogumni v izražanju svoje radovednosti, so se dotikali mojih kavbojk, punce mojih naličenih trepalnic. Prvič videli to čudo sveta. Telefona niti nisem pokazala, ker je bil že fotoaparat senzacija leta za vso vas. Ljudje, ki ne znajo nič od naprednega sveta, bi grdo rekli plehki pogledi psevdo-brihtnežev.

A jaz, vsa polna znanja in informacij, ena teh psevdo-brihtnežev, jim nisem bila prav nič v pomoč. Neuporabna. Neučinkovita. Zmedeno so se spogledovali, ko sem se ponujala, da jim kaj pomagam. Kaj neki bi lahko pomagala, če v resnici – ne znam nič. Ne znam splesti košar, ki jih potrebujejo za prenos živeža. Ne znam delati njihovega ličila in krem. Ne znam zakuriti ognja brez vžigalic. Ne znam postaviti kolibe. Ne znam sešiti oblek. Ne znam … Ne znam nič, kar je zares uporabnega za življenje, če te nekdo postavi sredi narave. Narave obilja.

Še bolj genialna so mi ljudstva v puščavi. V puščavi, kjer ni nič – oni znajo preživeti. Iz tistega malo znajo narediti obleke, dobiti in skuhati hrano, postaviti si kolibe, ženske se celo lepotičiti. Iz posušenih buč napravijo posode. Iz mešanja mleka nekakšno maslo in iz njega kremo za obraz. Iz rož barvo za oblačila. Iz nekaj žit vsemogoče jedi. Iz živalskih iztrebkov zakurijo ogenj. Iz pravih kamnin odlična kurišča. Iz rastlin dobijo vrvi, iz vej sestavijo kolibe. Znajo loviti, znajo se pozdraviti, znajo sobivati.

Bolj ko opazujem primitivna ljudstva, bolj se sprašujem – kdo resnično akumulira bolj uporabna življenjska znanja? Kdo je primitiven in kdo razgledan? Katero znanje res šteje? In kdo določa "prave" odgovore na to?

Pri Himbah (ljudstvo v Namibiji) velja, da dajo izmed vseh otrok šolati le tiste, ki so najmanj sposobni. Torej je za njih šolanje bolj kazen kot privilegij. Za bolj pomembna znanja se šteje vse drugo kot nabiranje informacij iz učbenikov, čemur mi dajemo tako briljantno visoko vrednost.

Iz leta v leto to manj potrebujem, a hkrati se tega več poslužujem – da se z mamo na vrtu učim vrtnarjenja, z očetom v delavnici učim uporabnih veščin. Babico gledam ob šivanju oblek in kleklanju prtičkov, dedka poslušam v njegovih življenjskih modrostih.

V naravno tako bogatem okolju kot je Slovenija, je skoraj greh, da ne bi znali sami pridelovati hrane, prepoznavati zdravilnih zelišč, sušiti čaje in začimbe, sestaviti kakšno košaro ali sešiti obleko. Zakaj? Zakaj pa ne … Ne vem če mi bodo ta znanja kdaj prav prišla, a nekaj je zagotovo – škoditi mi ne morejo.

Še vedno ostajam razvajeni psevdo-brihtnež, ki bere knjige in nabira znanja, a ob tem vedno bolj cenim in spoštujem ljudi, ki znajo praktična opravila. Praktična za življenje. Četudi ostajajo nepismeni, četudi niso nikoli prebrali nobene knjige. Imajo pa druge kvalitete in znanja, ki so vredne spoštovanja. Zagotovo tudi občudovanja.

Petra Škarja

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri