Skrivnostni svet oaz

20. 7. 2014
Deli

Ne glede na to, kako mogočna se nam zdi lepota puščave, so tisti, ki potujejo skoznjo, najbolj očarani nad njenimi oazami. Včasih so zgolj posledica fatamorgane, včasih so resnične, kadarkoli se prikažejo, pa so prava rapsodija v zeleno-modrem. V iskanju oaz smo se odpravili v libijski del Sahare.

"Puščava je lepa zaradi vodnjaka, ki se nekje skriva v njej," je dejal Mali princ, legendarni junak slavne knjige, ki jo za domače branje po navadi prebirajo otroci.

Toda otroke ta stavek ne gane preveč. Šele ko odrastejo in knjigo ponovno vzamejo v roke, spoznajo njeno globino in vrednost, obenem pa postanejo popolnoma prevzeti nad močjo te prispodobe, ki jo je zapisal Antoine de Saint Exupery.

Ni naključje, da se Exuperyjeva večna pravljica dogaja prav v puščavi. Duhovni možje so že pred začetkom monoteistične religije na Bližnjem vzhodu v prvem tisočletju pred našim štetjem odhajali v puščavo, da bi tam srečali Boga oziroma same sebe.

Puščava je namreč vedno veljala za veliko in močno zrcalo, v katerem se lahko vidi vsak človek, saj s svojim enoličnim videzom ponuja izredno malo zunanjih dražljajev, zaradi česar se je vsak puščavski popotnik prisiljen zazreti sam vase.

Neskončna peščena ravan

Težko si je predstavljati močnejše zrcalo in bolj prazno puščavo, kot je tista, ki je na platoju Hamada al Hamra. Razteza se prek večine libijskega ozemlja, od gorovja Nafusa, nedaleč od mediteranske obale, pa vse do gorovja Acacus v samem srcu Sahare, na jugovzhodu države.

Ko stojite sredi Hamade, ste obkroženi s stotinami kilometrov neskončne peščene ravnice, na kateri ne boste našli niti trohice kamna niti kosa posušenega lesa, kaj šele človeških zgradb.

V libijsko Saharo sem odpotoval kot vodič skupine turistov, vrhunec dvotedenskega potovanja pa je bilo osemdnevno raziskovanje odročnih predelov puščave s terenskimi vozili.

Srce Sahare je bilo pred desetimi leti veliko dostopnejše za turiste, ki so tja potovali iz Alžirije ali Nigra, zaradi politične situacije in nevarnosti napada razbojnikov pa je potovanje v omenjeni državi trenutno izredno nevarno.

Libija medtem po večletni izolacionistični politiki in nedavnih burnih dogodkih počasi spet odpira svoja vrata turistom, zato se vsi, ki so dovolj pogumni, da prestopijo njene meje in se odpravijo v puščavo, počutijo kot pionirji, zaslepljeni z idejo, da odkrivajo nekaj novega in neznanega.

Mnogi ljudje si Saharo predstavljajo kot največji peščeni ocean na svetu. V resnici peščene sipine predstavljajo le devetino Sahare, pesek pa prekriva le eno petino celotnega saharskega ozemlja.

Največji del Sahare sestavljajo kamniti platoji, kakršna sta Hamada al Hamra v Libiji ali pa še večja ravnica Tenere v Nigru. Po njima so ravnice dobile celo svoja domača imena: v Libiji jim pravijo hamade, v Nigru pa tenere.

Sestavni del doživljanja puščav so optične prevare

Potem ko smo se več ur vozili po ravni cesti skozi libijske hamade in zrli v enolično okolje, smo imeli občutek, da stojimo na mestu, čeprav smo dobro vedeli, da se premikamo.

Drugo optično prevaro smo doživeli, ko se je na obzorju nenadoma pojavila trohica upanja – obris oaze, ki pa se je hitro razblinila v nič. Ko se je po več lažnih alarmih enkrat končno izkazalo, da oaza pred nami ni fatamorgana, nas je prevzelo popolno vzhičenje, kakršnega dobro poznajo tudi najbolj izkušeni domači puščavski popotniki.

Vir življenja

Sahara je posuta z na stotine oazami, tako kot je nebo posuto z zvezdami. Poti v Sahari so že od pradavnine začrtane tako, da se vsaka izmed njih začne in konča v eni izmed oaz. Ljudje, ki živijo v oazah, so se večinoma ukvarjali s poljedelstvom, živinorejo in trgovino.

Ni jasno, ali so ljudje v zelenicah sredi puščave zaživeli zaradi karavan, ki so se počasi pomikale od ene oaze do druge, ali so morda karavane nastale zaradi zalog vode in hrane ter možnosti za počitek in zavetje, ki so ga ponujale oaze.

Vsekakor so puščava, oaza in karavane med seboj zelo povezane. Kontrast med peklensko vročo in negostoljubno puščavo ter blagim, svežim hladom oaze je enak kontrastu med premikanjem in mirovanjem, med nomadi in poljedelci, med potjo in ciljem.

Mnoge karavanske poti so vodile prek Libije. Večina karavan je nosila sol, datlje in sužnje, s karavano pa so na razna področja prihajale tudi večje dragocenosti.

Iz črne Afrike so proti Sredozemlju in Evropi potovali dragi kamni, zlato, slonovina, konji in nojevo perje, enako pa so iz Evrope v nasprotno smer romale evropske dragocenosti, kot so beneški papir, marsejsko blago in pariški biseri.

Karavane, v katerih je bilo lahko tudi več kot dvajset tisoč kamel, so si pot prek hamadov utirale že stoletja, vse odkar so pred dva tisoč leti v Saharo pripeljali kamele, skupaj z asfaltiranimi cestami pa so te trpežne živali počasi zamenjale še trpežnejše pnevmatike na raznih tovornih vozilih.

Sahara je tako velika in negostoljubna, da je še dandanes asfaltiranih zelo malo karavanskih poti, tako da se po tistih najbolj odročnih še vedno pomikajo kamele.

Mnoge oddaljene oaze še vedno vzdržujejo življenje, kakršno je za Saharo značilno že stoletja. Ljudje gradijo večnadstropne hiše iz blata, ki jim v poletnih mesecih ponujajo hladno zavetje.

Ob obalah jezer ali ob drugih vodnih virih sadijo datljeve palme, ki niso le najbolj prilagodljive in najkoristnejše puščavske rastline, temveč veljajo zaradi svoje velikosti tudi za odličen vir sence in hladu, ki omogoča rast drugih rastlin, predvsem sadja, kot so breskve, in žit, kot sta pšenica in ječmen. V nekaterih oazah v Libiji vzgajajo celo majhne rake, ki jih sušijo na soncu in pozneje pri potujočih Tuaregih zamenjajo za oljčno olje, tobak in druge njim težko dostopne izdelke.

Tuaregi so edini narod, ki živi v samem srcu Sahare. Seveda je tudi njihovo življenje odvisno od sredstev, ki jih nudi oaza, njihovo domovanje pa je v prvi meri puščava. Čeprav se tudi v puščavi lahko sem pa tja najde kakšna žival, velika kot antilopa, in drevje, veliko kot hiša, to ni dovolj, da bi človek lahko v njej preživel.

Tuaregi so zato tradicionalno odvisni od trgovskih karavan. S pomočjo ozvezdij, ki jih znajo izredno dobro tolmačiti, Tuaregi vodijo karavane od oaze do oaze ter nudijo zaščito trgovcem, od katerih vedno prejmejo zajetno napitnino.

Njihova svoboda, ki je posledica nenehnega popotovanja, ter mistika, povezana z njihovimi turbani, ki jim segajo globoko na obraz in izpod katerih se vidijo le njihove temne oči, sta botrovali romantičnim predstavam, ki jih imamo Zahodnjaki o Tuaregih.

Dejstvo pa je, da so bili bolj kot romantičnim popotnikom Tuaregi podobni pomorskim gusarjem in cestnim razbojnikom. V primeru nuje, ki sredi puščavskega okolja vsekakor ni tako redka, so bili Tuaregi marsikdaj sposobni tudi napasti karavane, ukrasti blago in pobiti nedolžne trgovce.

Puščavski nomadi

Pradomovina današnjih libijskih Tuaregov je zagotovo puščavska ravnica Tenere v Nigru. Ničnost njenega okolja in neskončna puščavska enolična ravnina je zagotovo vplivala tudi na značajske lastnosti Tuaregov.

Dandanes Tuaregi prek puščave večinoma vodijo turiste, in ne karavan, ob večerih pa ob ognju po navadi zapojejo eno od znanih tuareških pesmi, katere melodija v poslušalcu zbuja podobo puščave, kakršna je Tenere.

Tudi mi smo imeli vsak večer po večerji in pred spanjem pod neizmerno zvezdnim nebom priložnost prisluhniti spontanemu tuareškemu koncertu, s katerim so nas razveselili naš šofer, vodič in kuhar. Ker nismo imeli pravih glasbil, smo povsem spontano poprijeli za najbližje plastenke in pločevinke ter začeli proizvajati ritem, podoben afriškemu.

Prisluhnili smo šaljivim pesmicam, razigranim naraščajočim tonom in spretnim improvizacijam, vedno, kadar so zapeli pesem Tenere, pa je ozračje napolnila nenavadna puščavska melanholija.

Besedilo pesmi je povsem preprosto, saj gre večinoma zgolj za ponavljanje imena te izjemne puščave, petje pa je izredno slikovito. Samoglasniki 'e' trajajo in trajajo, neskončni kot obzorje in valoviti kot puščavski veter. V njih je čutiti potrpežljivost, vztrajnost in predanost, vdanost v usodo, obotavljanje in upanje. V valovih, ki jih povzroča vibriranje samoglasnikov, se izmenjujeta veselje, ki ga popotniki s suhimi usti, polnimi peščenega peska, zagledajo na obzorju, in brezup, ki jih prevzame vsakič, ko se zavedo, da je oaza pred njimi zgolj privid.

Nastanek oaz

Kako to, da je v puščavi sploh voda in da je sredi okrutne puščobe svežina zelenja? Kako to, da sredi ničesar še vedno najdemo življenje?

Podnebje Sahare se je v zgodovini močno spreminjalo. Pred nekaj sto milijoni let je bilo namesto puščave tu morje. Potem se je voda umaknila, puščava, ki je nastala, pa je bila veliko večja in še bolj neusmiljena, kot je današnja.

V času zgodovine našega planeta je puščava še večkrat ozelenela in spet porumenela, zadnje obdobje obilnega življenja v Sahari pa je bilo relativno nedavno nazaj, v času zadnje ledene dobe v Evropi, ki se je končala pred nekaj deset tisoč leti.

Takrat so z gora v dolino pritekale reke, po savani pa so se sprehajale mnoge afriške živali. Saharo so naselili ljudje, ki so pričevanja iz svojih vsakdanjih življenj v podobi risarskih umetnin vtisnili v stene gorovja Acacus.

Najstarejše slike in petroglifi opisujejo in prikazujejo življenje v srcu Sahare pred deset tisoč leti, na njih pa so sloni, žirafe, bizoni in divje ovce. Ljudje so bili takrat lovci in nabiralci, ko se je skupaj s podnebjem začela spreminjati tudi Sahara, pa so savano nadomestili pašniki, tako da so ljudje začeli udomačevati živali in se iz lovcev preobrazili v živinorejce.

Sredi Sahare se je pred tri tisoč leti razvila civilizacija Garamantes, ki je v tem obdobju postala ena od najnaprednejših civilizacij na svetu. Garamanti so gradili forume za zabavo, nadzorovali so karavanski promet po Sahari, ki se je iz črne Afrike vil proti Sredozemlju, ter z inteligentnim namakalnim sistemom namakali polja.

Sčasoma se je Sahara tako posušila, da je voda izginila, s tem pa tudi živali in tamkajšnja civilizacija.

Preživeli so pravzaprav le Tuaregi, najbolj vzdržljivi ljudje, ki so se bili prisiljeni preživljati bolj z ropanjem karavan kot s plodovi, ki jim jih je nudila čedalje siromašnejša zemlja. Redke oaze, ki so pravzaprav ostanki nekdanjih jezer ali pa pravi, veliki vodnjaki, ki vodijo do ogromnih zbiralnikov vode med nepropustnimi zidovi, so še edini vir življenja v Sahari.

Prispodoba vodnjaka

Na libijski zastavi, ki se vije povsod tam, kjer so v libijski puščavi ljudje, je zelen pravokotnik, za katerega se zdi, da nas spominja na dejstvo, da je bila Sahara nekoč plodovita.

Vsaka oaza v libijski Sahari je namreč zgolj opomnik na to, da je tu nekoč vladalo pravo blagostanje. Toda življenje v Sahari ni popolnoma izginilo. Sila, ki rojeva življenje, je zgolj skrita pod površjem, prispodoba vodnjaka pa je v tem smislu še močnejša in pomembnejša.

Domačini verjamejo, da je Bog Saharo ustvaril zadnjo in si s tem zagotovil prostor, kamor se lahko umakne, si spočije, najde mir in razmisli o svetu, ki ga je ustvaril. Ljudje so že v davnih časih prepoznali moč zrcala in neposrednost doživetij, ki jih ponuja puščava, zato so jo znali izkoristiti za lastno duhovno rast.

Ne glede na vso lepoto in mir, ki ju ponuja pogled na prostrane peščene ravni, pa ostaja dejstvo, da vsi puščavniki v puščavi iščejo le eno – vodnjak, poln vode, iz katere izvira vse življenje.

Jezera Ubari

So ena od redkih jezer na našem planetu, ki so sredi peska, zaradi svoje lepote pa veljajo za najlepše oaze na svetu. Dostopna so le s kamelami ali z dobrim terenskim vozilom. Gebraun je največje jezero, ob katerem je nastalo tudi naselje z dvema mošejama in s šolo.

Ljudje so tu živeli mirno, toda naporno življenje, dokler ni pred dobrimi dvajsetimi leti libijski predsednik Gadafi ukazal, naj se izselijo in nastanijo v novozgrajenem naselju z elektriko, kanalizacijo in drugimi sodobnimi pridobitvami. Staro naselje od takrat naprej propada, prekril ga je pesek.

V oazi vseeno še vedno živijo ljudje, ki v jezeru lovijo rakce, jih sušijo na soncu in prodajajo puščavskim nomadom, Tuaregom. Jezero Um al Maa je manjše, toda verjetno najlepše, njegovo ime pa pomeni 'mati vode' in spominja na to, kako pomembna je v puščavi voda.

Tako kot veliko drugih jezer v okviru jezer Ubari se je tudi veliko jezero Mandara v zadnjih nekaj desetletjih popolnoma posušilo. Žal takšna usoda čaka tudi druga jezera Ubari, po vsej verjetnosti najlepše oaze na svetu.

Besedilo in fotografije: Davor Rostuhar

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez