Zgodba iz Nepala: "Bogat, a reven v mislih"

Človek, ki sem si ga s potovanja po Nepalu najbolj zapomnila. Naš pogovor je bil en tistih, o katerih dolgo razmišljaš še po tem, ko ga že trikrat zapišeš v svoj dnevnik.

Zgodba iz Nepala: "Bogat, a reven v mislih" (foto: unsplash) unsplash
17. 10. 2018

Nepal, april 2018

Večer pred zadnjim vzponom na najvišjo točko prelaza Thorung-la (5416m) na pohodniški krožni poti Annapurne, smo se zatekli v enega od dveh hotelov, ki sta nam nudila prenočišče, hrano, predvsem pa malo toplote kamina v sicer res mrzlem večeru. Nekateri so se borili z oteženim dihanjem na tej višini, drugi z razbolelimi nogami, mene pa je mučil predvsem mraz. Že nekaj dni nisem čutila tople vode. Že tako bolj 'zmrznjene sorte' sem zato iskala vsak trenutek večera, ko sem lahko noge stiskala k zakurjenem kaminu. Ko da bi me nekdo testiral ali zmorem dalje, je na prav zadnji večer pred glavnim vzponom zapadel sneg. Zato so se v kolibo s kaminom stisnili še tisti, ki so sicer pogumno prenašali mraz.

Ta 'nesreča' zapadlega snega (zjutraj smo kar dobro gazili vanj) je prinesla enega najbolj zanimivih pogovorov na moji celotni poti po Nepalu. Sedeli smo ob kaminu, skupaj z Nemko Inge in Belgijcem Maximom, s katerima smo si že več dni krajšali večere s prijetnimi pogovori. Prisedel je mlad moški z dolgimi črnimi lasmi, zvezanimi v drede, ki so mu segale neverjetno dolgo proti kolenom. Prinesel nam je čaj z besedami: »Kadar sneži, koča časti čaj.« Lastnik tega hotela, smo izvedeli kasneje. No, hotel morda ni najboljši izraz. Je bolj gorska koča, ki ima poleg več manjših (neogrevanih) kolib, v katerih smo spali.

Tisti liter ingverjevega čaja z medom in limono smo spili skupaj ob prijetnem pogovoru. Lastnik je domačin, Nepalec, ki je veliko potoval po svetu. To bi že sama takoj ugotovila, saj nikakor ni bil povsem tipičen Nepalec. Že njegova žena, drobna in majhna Kanadčanka, je izstopala v tistem okolju tipičnega izgleda domačinov. Veliko smo se pogovarjali o njihovi kulturi in navadah.

»Veš,« me je pogledal, »v Nepalu ni tiste revščine, kot jo vidiš sicer po svetu v manj razvitejših državah. V Nepalu ima vsakdo dovolj hrane, dovolj vode, streho nad glavo, priložnosti za delo pa več kot dovolj. Materialne revščine tu ne poznamo. Kdor reče drugače, pretirava ali se krivično smili sam sebi. Vendar,« je nadaljeval, »je še veliko revščine v miselnosti ljudi. Niso revni na bančnem računu, so pa revni v glavi.« Zanimiva misel. Zanimalo me je več o tem. Kaj misli s tem?

»Gandhi je nekoč dejal, da se veličina in napredek naroda lahko vidi v tem, kakšen odnos imajo do živali. Poglej tja,« z roko je nakazal proti oknu. Pred stavbo je zunaj na snegu stal šibek konj, oprtan z ogromnimi nahrbtniki. Poleg je z bičem v roki stal njegov gospodar, ki ga je nekajkrat krepko udaril, da so se konju šibila kolena. Poskušal je stopili korak dalje, v hrib, z vsem tistim težkim tovorom, a nekako ni zmogel. S tem si je zaslužil še krepkejše udarce biča in nekaj glasnih besed. Precej tepeža je bilo potrebnega, da je tisti ubogi konjiček res našel zadnje moči in nekako splezal na hrib. Vsakemu ljubitelju živali ali vsaj za silo empatičnemu človeku grozljiv prizor. Še bolj grozljivo pa je dejstvo, da tovrstni prizori v Nepalu niso bili redkost.

»Kdor ima tak odnos do živali, me težko prepriča, da je bogat v mislih, bogat v miselnosti, da je torej napreden. In tega je v Nepalu še vedno preveč. Bogati smo materialno, ker nam turizem cveti odkar je Mount Everest postal zanimiv za osvajanje. A miselnost se prepočasi razvija, prepočasi napreduje

Poklical je ženo, ki je s seboj prinesla pecivo in nam ga ponudila: »Jutri ne bo več sveže, moramo danes pojesti.« S pecivi, značilnimi bolj za Evropo in Ameriko kot za Nepal, je bilo čutiti, da v tisto kočo v gorah prinašata svoj duh širine razgledanosti in vpliva tujih dežel, ki sta jih obiskovala.

Kot skoraj edina postojanka na taki višini gora bi si lahko 'privoščili' visoke cene. Ne glede na višino bo turist tu kupil hrano, pijačo, nujno pa potrebuje tudi prenočišče. A nočitev je stala približno en evro, njihov dal bhat (nepalska značilna jed z rižem) pa tudi ne več kot evro in pol. Saj ne, da bi podpirala višanje cen in izkoriščanje priložnosti utrujenih in premraženih hribovcev, a vseeno me je zanimalo, kako je možno na celotni tej poti okoli Anapurne dobiti enako ponudbo hrane, ob čemer so bile cene povsem enake. Celo enaki meniji, kot bi jih nekdo natisnil za ves narodni park.

»Dogovorjeni smo, da imamo enotne cene in tako ni nezdrave konkurence. Tako je za vse bolje,« mi je na kratko razložil lastnik koče. »To mi je pa všeč v Nepalu,« je še dodal. Meni tudi. Kasneje se je še bolj razgovoril: »Vi bi temu rekli, da ne smeš ubijati gosk, ki nosijo zlata jajca.« Ja, dobro pozna naše dežele, tudi Slovenijo, saj nas veliko pride v Himalajo. On pa je zgovoren. Očitno. Veliko se nauči že s tem, ko posluša in spremlja turiste iz vsega sveta. »Turizem in hribolazci so za Nepal takšne goske. Tem moramo dati čim več, ne pa jih pretirano stiskati. Tako bo vedno za vse dovolj.« Se strinjam. Mi je všeč.

A kmalu je spet zavil pogovor v revno miselnost Nepalcev. »Poglej smeti naokoli.« Res me je kar bolelo, koliko je smeti v tako čudoviti naravi kot je Himalaja. Pri njih preprosto ni v zavesti ljudi, da smeti škodijo naravi. Metanje plastičnih odpadkov skozi okno lokalnih avtobusov, spuščanje smeti iz oken stavb je nekaj povsem običajnega. Tega niti ne počno na skrivaj, ker je vsem dokaj normalno.

Ko sem se z enim od domačinov sprehajala po mestu (pomagal mi je pri celotni organizaciji gorske poti), sem ga iz rutine vprašala, kam lahko dam papirček, ki mi je ostal po sneti čokoladi. Čudno me je pogledal, se nasmehnil (vodja turističnih odprav, vajen turistov), zagrabil papirček in ga vrgel na tla. »Tako je to v Nepalu,« je dodal, jaz pa z bolečino krivde v srcu stopila korak nazaj, ga pobrala in dala v žep.

Razmišljala sem o tej prigodi, ko sem lastniku koče pritrdila z: »Res je. Nepal je prečudovit, narava izjemna, ljudje pa neverjetno prijazni in prijetni. Me pa res moti toliko smeti in s tem tudi smrad mest. Prav grozno je opazovati tako ranjeno naravo enega najlepših gorstev sveta, ker ljudje niso ozaveščeni o škodi, ki jo s tem povzročajo

Naš dolg pogovor je zaključil s čudovito mislijo: »Ko ocenjujem človeka, ali je bogat ali reven, me ne zanima njegov bančni račun. Pokaži mi, kdo si, kaj razmišljaš, kako se obnašaš do živali in narave, kako skrbiš za svoje telo – z gibanjem in s prehrano, kako sprejemaš drugačnost … pa ti bom povedal, ali si zares bogat ali zares reven

Nakar je stopil za sosednjo mizo z novim litrom čaja in tako kot nam, še drugim pričaral enega lepših večerov v gorah Himalaje.

Petra Škarja

 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri