Svobodna (demokratična) šola je izobraževalni koncept, ki se je v zadnjih desetletjih razvil kot alternativa tradicionalnemu šolskemu sistemu. Pritegnil je veliko pozornosti in sprožil številne razprave med starši, učitelji, pedagoškimi strokovnjaki in javnostjo.
Medtem ko tradicionalni sistem izobraževanja sloni na avtoriteti, uniformnosti in standardiziranem učenju, svobodne šole temeljijo na načelih svobode, samostojnosti in individualizacije izobraževanja. Izhajajo namreč iz ideje, da se učenci najbolje učijo, ko so svobodni, da sledijo svojim interesom in so odgovorni za svoje izobraževanje.
Namesto tradicionalnih učnih načrtov in predavanj ponuja svobodna šola učencem možnost svobodnega izbora, samostojnega raziskovanja in praktičnega učenja. Velik poudarek je tudi na enakopravnem in spoštljivem sodelovanju med učitelji in učenci. Učitelji delujejo kot mentorji in vodniki, ki podpirajo učence pri njihovem učnem procesu in osebnostnem razvoju. Ker se v svobodni šoli spodbuja timsko delo, medsebojno spoštovanje in empatija, se med učenci vzpostavljajo in krepijo močne vezi.
Točnega števila svobodnih šol po svetu ni mogoče natančno določiti, saj se lahko definicija svobodnih šol in njihovega delovanja razlikuje med državami in regijami – od najbolj svobodnih, kjer ni nobenega urnika, do takšnih, kjer je pouk obvezen kot v običajnih šolah, več svobode je le pri sestavljanju individualnega predmetnika in postavljanju šolskih pravil. Nekatere svobodne šole so majhne lokalne skupnosti, medtem ko druge delujejo kot večje ustanove s številnimi oddelki.
Začetki svobodnih šol segajo v 20. stoletje, ko so se pojavili prvi poskusi ustvariti bolj svobodno in demokratično vzdušje v izobraževanju, njihov nadaljnji razvoj pa je zaznamovala pestra paleta filozofij, idej in metod.
Vendar pa osnovna ideja svobodnih šol temelji na prepričanju, da imajo otroci prirojeno radovednost, notranji potencial in sposobnost samostojnega učenja. Cilj je torej ustvariti okolje, ki spodbuja njihov razvoj, individualne interese, izkušnje in sodelovanje, in prav tako omogočiti, da učenci prevzamejo odgovornost za svoje učenje, razvijajo kritično razmišljanje ter samostojnost.
Ena najstarejših svobodnih šol na svetu, ustanovljena leta 1921 v Angliji, je Summerhill School, ki ji mnogi priznavajo status najnaprednejše in najsrečnejše šole na svetu – ta šola na prvo mesto postavlja srečo otrok. Med svetovno znanimi primeri svobodne šole, po kateri se navdihujejo številna druga gibanja za svobodno šolstvo, je tudi Sudbury Valley School v ameriški zvezni državi Massachusetts, ki je nastala leta 1968.
Primer svobodne šole, ki poudarja trajnostni razvoj in povezanost z naravo, pa je Green School na Baliju. Pouk se na tej šoli odvija zunaj tradicionalnih učilnic skozi praktično učenje prek izkušenj v naravi. Učenci se učijo o ekologiji, trajnostnosti in družbeni odgovornosti ter se jih spodbuja k ustvarjalnosti in inovativnosti. Green School je tako postala globalni zgled za trajnostno izobraževanje po svetu.
Primer šole Kapriole
Svobodna šola Kapriole v mestu Freiburg na jugu Nemčije deluje od leta 1997 in je s približno 150 učenci, starimi od 6 do 18 let, ena izmed največjih alternativnih šol v Nemčiji, kjer jih je takšnih približno sto, združenih v Zvezno združenje svobodnih alternativnih šol. Pomembno vlogo igra tudi pri ustanavljanju Evropske skupnosti za demokratično izobraževanje (EUDEC).
V šoli Kapriole – ki je, preden jo je priznala država, šest ali sedem let delovala ilegalno – ni poudarek na učnem načrtu ali učnem gradivu, ampak na ljudeh: samoodločanje pri učenju, osebna odgovornost in demokratično delovanje so jedro njihove samopodobe. Učenci morajo biti v šoli od 8.30 do 13. ure, šola pa je odprta od 8. do 16. ure, kar pomeni, da je odprta osem ur na dan.
Njihova zahteva je: lepa šola za življenje
V svoji izjavi so zato zapisali: “Otroci in mladostniki bi morali šolo doživljati kot prostor, kjer resnično uživajo in s katerim se lahko poistovetijo. Morali bi imeti možnost uresničevati svoje pristne potrebe, svoje individualne interese in sposobnosti. Omogočeno bi jim moralo biti, da se razvijajo na živahen in naraven način v spoštljivem, sproščenem in spodbudnem okolju – šola za življenje.
Življenje se dogaja ‘zdaj’ in ne ‘jutri’. Učenci in učenke niso bodoči odrasli, ki bi se morali predvsem učiti nečesa, kar bodo morda potrebovali pozneje. So ljudje, ki imajo pravico do izpolnjenega otroštva in mladosti. Šola tukaj zavzema velik prostor. Zato je spoštovanje individualnosti in svobode pri razvoju otrok in mladostnikov za nas na prvem mestu.
Ljudje se učimo natanko tistih stvari, ki nas resnično zanimajo, ki se jih res želimo naučiti, na trajnosten in učinkovit način. Zato prepuščamo otrokom in mladostnikom, da se sami odločijo, katere predmete bodo izbrali. Prepričani smo, da je to najboljši način.
Otroci in mladostniki imajo vodilno vlogo pri odločanju o vseh zadevah šolskega življenja, zato lahko počnejo ali razvijajo tisto, kar si resnično želijo. To ustvarja svobodo in meje, ki jih potrebujejo, da drug z drugim odkrivajo svoje učne poti in da živijo demokracijo neodvisno, v svojem tempu in z radovednostjo. V šoli Kapriole imajo možnost preizkušati in razvijati osebno odgovornost, sposobnost timskega dela, željo po učenju ter spoštovanje okolja in skupnosti.
Spoštovati in ceniti otroke ter mladostnike je za nas ključna skrb. Našim otrokom in mladostnikom želimo pomagati, da bodo srečni, samozavestni, sočutni ljudje, ki bodo kos pritiskom, pričakovanjem in zahtevam naše družbe.”
Podrobneje o delovanju in izkušnjah šole Kapriole smo se pogovarjali z Niklasom Gidionom, učiteljem, ki na tej šoli dela že dobrih deset let.
Kaj je bistvo šole Kapiriole?
Je šola, na kateri imajo učenci ves čas popolno svobodo, da sami razporejajo, kako bodo preživeli svoj dan, in da lahko delajo, kar želijo. Učenci so ekstremno aktivni, zelo zaposleni, saj vsi nekaj počnejo. Zelo zanimivo je tudi to, da učenci enakovredno z učitelji na skupnih sestankih odločajo o delovanju šole, se pravi, da postavljajo pravila šole, lahko pa tudi odpustijo učitelje.
So v odločanju učenci enakovredni z učitelji?
Učenci so svobodni in enakovredni pri odločitvah o vodenju šole, porabi denarja in tudi zaposlovanju učiteljev. Skupnih sestankov se lahko udeležijo prav vsi, če želijo, diskutirajo lahko tudi šestletniki, ob glasovanju pa vsak učenec prispeva en glas, to pomeni 26 glasov učiteljev in 150 glasov učencev.
O pravilih razpravljamo vsi, ki želimo v šoli kaj spremeniti ali kaj predlagati, učenci pa lahko svoje mišljenje izrazijo neposredno. Tudi glasovi so vedno usklajeni glede na potrebe vseh in razprave. Sestanki, ki jih vodijo učenci, trajajo kakšno uro, uro in pol, udeležba pa ni obvezna. Po navadi jih prihaja tretjina, glede na teme, ki so na dnevnem redu – ki ga prav tako določijo učenci.
Kaj je najpomembnejše?
Pri nas sta najpomembnejša svoboda in učenje. Namreč svoboda, kako učenci koristijo svoj čas v šoli, kar je bistveno, demokracija pa je zgolj orodje za zaposlitev in vodenje, kar ščiti svobodo učencev.
Učenje
Na različne načine. Večino časa se učijo neformalno. Raziskave kažejo, da se 70 odstotkov stvari naučimo na neformalen način, in ne na različnih delavnicah, z branjem ali ponavljanjem. Učenci Kapriole so zelo odprti, večino časa se igrajo in tako se naučijo ogromno stvari, tudi s komunikacijo, medtem ko sedijo na zofi s prijatelji. V vsem skupaj ni prav nič rigidnega.
Na urniku imamo več kot 30 dejavnosti, od umetniških delavnic do športnih tečajev, med njimi so tudi tradicionalni predmeti, kot so nemščina, angleščina, matematika ... Ni zdravega otroka, ki ne bi hotel znati pisati, brati in računati ter napredovati v vseh pogledih. Večina aktivnosti poteka na individualni osnovi, učenci se učijo in počnejo stvari skupaj s prijatelji v skupinah, za kar ne potrebujejo nobenih ukazov. Mnogo aktivnosti poteka regularno in učenci se jim pridružijo na sugestijo učiteljev.
Vse regularne aktivnosti, ki potekajo vsak teden, so izobešene na oglasni deski, toda na tej deski so le stvari, ki jih učenci želijo delati. Učitelji učencem ne dajemo ukazov, da morajo nekaj delati. Se pravi, da tudi ponudbo na oglasni deski naredijo učenci. Učenci pridejo v šolo zjutraj in imajo načrt, kaj bodo počeli sami ali s prijatelji. Če recimo učenec ve, da je danes na programu angleščina, kar po navadi rad dela, potem prvo uro in pol to tudi dela, pozneje se gre mogoče igrat, nato gre v park. Vse je povsem odprto, nič ni obvezno, ne oglašamo se na način, da učencem rečemo: “To moraš delati bolje.”
Menimo, da je najučinkovitejši način učenja tisti, ko se učimo stvari in porabimo čas za stvari, ki nas zares zanimajo, se jih zares želimo učiti ta trenutek, ker smo takrat stoodstotno pri stvari in povsem odprti za predmet. Če pogledamo, kaj vse se nauči otrok od rojstva do šestega leta, ko gre v šolo: teči, hoditi, govoriti, jesti ...
Poskusite ustaviti malega otroka, dojenčka, ki poskuša hoditi. Tega ne morete, toliko energije in poskusov je ob tem. Učenje je življenjska kvaliteta, del človečnosti. Tako prakticiramo, da učencev v tem ne ustavimo in jih spodbujamo k dejavnostim, hkrati pa s tem omogočimo, da prevzamejo odgovornost za svoja dejanja. Rečemo jim, naj zaupajo instinktom glede interesa, naj zaupajo strasti, mi pa jih poskušamo podpreti, da najdejo svoje zanimanje in strast.
Takšna je ideja in vse, kar rečejo, je bolj pomembno kot to, da jim rečemo: “To moraš narediti.” Drugače ne gre, sicer jim lahko podamo dvojno sporočilo. Ne moremo učencu reči: “Zaupaj svojim instinktom, toda če ne boš naredil, kar ti predlagamo, potem to ni v redu.” Tega ne počnemo, temveč delamo najbolje, kar lahko.
Tekst: Suzana Golubov, Vesna Fister
Več o demokratični šoli najdete v tekoči številki revije Sensa avgust/september 2023.
Preberite tudi:
