Problem sodobnega šolstva je, da se učitelji prevečkrat počutijo ogrožene

O izzivih in pasteh sodobnega šolstva, vzgoje in starševstva smo se pogovarjali z avtorjema knjige Nastavi mi zrcalo – mag. Evelino Katalinić in dr. Andrejem Omulcem, ki sta svojo prvo (skupno) knjigo, tako sta zapisala v uvodu, posvetila vsem otrokom in mladostnikom, ki so bili deležni vsaj nekaj topline in svetlih trenutkov z njune strani.

Začnimo kar pri naslovu vajine knjige Nastavi mi zrcalo – kdo bi komu moral nastaviti zrcalo? Zakaj prav tak naslov knjige?

Evelina: Nenehno nastavljamo zrcalo drug drugemu. Ljudje smo družbena bitja in se razvijamo v odnosu z drugimi. Odnos je zrcalo, v katerem gledamo sebe; je prostor, kjer lahko pridemo do uvida, v čem smo dobri in kje so naše šibke točke. Vsak med nami ima prednosti in slabosti, močna in šibka področja.

Enako je na področju vzgoje in izobraževanja, kjer v odnose vstopamo vsi akterji pedagoškega trikotnika: učenci, učitelji in starši, ki si tekom izobraževanja nenehno nastavljamo zrcalo. Sam naslov knjige je nastal, ko sem v vlogi svetovalne delavke razmišljala, kako formativni pristop pri pouku uporabiti na področju svetovalne službe – "efekt ogledala" sem želela vpeljati tudi v svetovalne razgovore.

Andrej: Nastavi mi zrcalo je lahko tudi filozofski pogled, če izhajamo iz etike drugega, kot to predstavi francoski filozof Levinas. On izhaja iz tega, da nas obličje drugega poziva k odgovornosti do drugega, iz česar črpamo moralno-etično držo do sebe. Levinas postavlja drugega pred sebe in pravi: "Moj drugi je moj prvi." Ko nekoga gledamo v obličje, ga ne moremo raniti, zato bi lahko rekli, da je to temelj vsake empatije in sočutja do drugega. Če bi lahko v vsakdanjem življenju živeli po teh načelih in znotraj odnosa reševali stiske drug drugega, bi nam bilo veliko lažje.

Knjiga Nastavi mi zrcalo tako stremi k temu, da bi se v odnosu lažje zavedali tako lastnih situacij kot situacij drugih, zlasti ko gre za nesorazmeren odnos, v katerem nastopamo v vlogi avtoritete, starša, učitelja, vzgojitelja, vodje … Pomembno je zavedanje, kaj se nam v teh odnosih dogaja, kaj doživljamo znotraj sebe in kaj ob drugih; da ločimo lastne občutke od tistih, ki jih doživimo v odnosu z drugimi. Če nam uspe v odnosih predelati tudi težje vsebine, lahko govorimo o notranjem miru ali sreči.

Smo bitja odnosa, hrepenimo po sprejetosti, pripadnosti, ljubezni, zato vse te občutke najgloblje doživimo prav v odnosu. Odnos je ta, ki odrešuje. Zato je knjiga, katere izhodišče je zrcalo, ki nam ga nastavlja drugi, pomembna za našo notranjo rast, zlasti ko gre za nesimetrične odnose. Tisti, ki jih učimo, vzgajamo, smo jim nadrejeni, so naše najgloblje zrcalo. Gre za to, koliko zdržimo ob njihovih frustracijah in stiskah in pri tem uspemo umiriti sebe.

Kaj je bistvo t. i. formativnega pedagoškega pristopa, ki ga omenjata v knjigi? V kolikšni meri je ta vpeljan v slovenskih šolah?

Evelina: Formativni pouk je pouk skozi oči učenca. Bistvo formativnega pedagoškega pristopa je pri pouku opazovati učenca kot posameznika – katera znanja, spretnosti in veščine je že usvojil in kje je še njegov manevrski prostor, da bi svoje znanje lahko poglobil, nadgradil, razvijal. Da bi prišli do tega uvida, je izjemnega pomena podajanje sprotnih povratnih informacij učencu. Ocene so pri formativnem pristopu v ozadju oziroma jih dejansko ni. So zgolj povratne informacije, ki so učencu podane v obliki motivacijskega sendviča.

Kaj to pomeni?

Evelina: To pomeni, da učenca najprej pohvalimo, opišemo tisto, kar je bilo dobro opravljeno; mu povemo, kaj je naredil prav, v čem je dober – to je spodnji del kruha v sendviču. Prvi nadev predstavlja konkreten opis tega, kaj od opaženega ni bilo dobro oziroma je bilo pomanjkljivo. Drugi nadev je, da mu pojasnimo, kaj želimo, pričakujemo, priporočamo. Nato učencu opišemo, kaj pozitivnega se bo v prihodnje zgodilo ali spremenilo, če bo upošteval, kar želimo, priporočamo, pojasnjujemo oziroma dokazujemo – to predstavlja zgornji kos kruha.

Menim, da se ocenam v naših šolah še vedno daje prevelik poudarek. Učence bi predvsem morali naučiti, da je vedno nekaj, kar lahko pri sebi izboljšajo. Če smo v življenju deležni samih pohval, potem začnemo stagnirati, če pa se trudimo sebe nadgrajevati, potem nenehno rastemo.

Za družbo, ki je skrajno tekmovalno naravnana, je to verjetno kar velik izziv?

Evelina: Res je, da je današnja družba izjemno tekmovalno naravnana. To velja tudi za vzgojno-izobraževalne institucije, ki tekmujejo med seboj, katera bo imela največ zlatih maturantov in kdo je "pobral" največ priznanj. Vendar v formativnem spremljanju vedenja otrok in njihovega znanja ni slabih učencev, ker se neuspešen učenec obravnava kot ekspert iz izkušnje neuspešnega učenja, učitelj pa postane zagovornik učenčeve kompetentnosti. Na tak način se pri učencih vzbuja interes za učenje, kar je osnova notranje motivacije, učenčeva pričakovanja pa začnejo usmerjati njegovo učenje. Učitelji se moramo zavedati, da se učenci učijo tisto in toliko, kar in kolikor je nam pomembno.

Formativni pristop se v slovenskih šolah že uporablja. V okviru študijskih srečanj so bili učitelji različnih predmetnih področij deležni izobraževanja s tega področja. Nekateri posamezniki pa smo bili aktivno vključeni v projektne skupine formativnega spremljanja, v okviru katerih smo razvijali primere dobrih praks za posamezna predmetna področja, na podlagi česar so nastali tudi priročniki za pomoč učiteljem pri vpeljevanju tovrstnega pristopa pri samem pouku.

Opišite nam kakšen konkreten primer dobre prakse formativnega učnega pristopa.

Evelina: Ko so učenci odigrali lutkovno predstavo za sošolce, je učiteljica razrednega pouka preverjala poznavanje pravljice na podlagi igre vlog. Po končani predstavi je vsem nastopajočim podala povratno informacijo v obliki motivacijskega sendviča: Kajo je pohvalila za doživeto igro in ji svetovala, naj naslednjič skuša besede jasneje izgovarjati; Mihca je pohvalila za dobro odigrano igro ter mu predlagala, naj v igri skuša še bolj izražati čustva, kot je navdušenje; Nušo je pohvalila za lepo izgovorjavo in jo prijazno nagovorila, naj v prihodnje več pozornosti nameni kretnji lutk.

Na koncu je dodala, da bodo z upoštevanjem navodil, ki so jih dobili, svoj nastop dovršili do popolnosti. S tem načinom so bili učenci motivirani, da izboljšajo svoj nastop, domov so odšli z zadovoljstvom, saj so imeli občutek, da je bila učiteljica z vsakim od njih zadovoljna.

Ali so po vajinem mnenju naši vrtci in šole dobri, zadovoljivi ali slabi? Kakšne izzive vidita v vzgoji in izobraževanju otrok danes?

Evelina: Drznila bi si reči, da so slovenske vzgojno-izobraževalne institucije dobre. Ne nazadnje imamo veliko posameznikov z uspešnimi zgodbami. Pri tem ne mislim samo na odličnjake, osebe z akademskimi dosežki, ampak na vse, ki so se v življenju znašli in uspeli doseči cilj, ki so si ga zadali, in to niso nujno tisti z najboljšim učnim uspehom.

Učitelji so velikokrat krivični, ko na podlagi trenutnih ocen v šoli napovejo usodo človeka. Ocena je le trenutno stanje znanja v neki situaciji, zato jo tudi formativni pristop potiska v ozadje. Pomembnejše so spretnosti in veščine, kako se posameznik znajde v dani situaciji. Če bomo vzpostavili topel in spoštljiv odnos z učenci, kljub razlikam v njihovih sposobnostih in predznanju, bomo veliko naredili.

Gotovo pa je graditev učenčeve osebnosti za učitelja mnogo težja naloga in zahteva več časa in napora kot zgolj razlaga učne snovi ter izrekanje vzgojnih ukrepov. Opažam, da se na učence ponekod še vedno preveč storilnostno pritiska, sramoti (pod nalepko humorja), uvaja medsebojna tekmovanja in s tem nehote spodbuja agresivnost in škodoželjnost.

Zavedati bi se morali, da je družina temelj, kjer se otrok nauči osnovnih vzorcev obnašanja, čustvovanja, sposobnosti in izražanja, zato je prav družina nujni partner pri reševanju čustvenih in socialnih težav učencev. Starši so otrokova najpomembnejša opora, če ga razumejo in mu pomagajo reševati težave, ki jih ne zmore rešiti sam. Vendar pa prevečkrat prevzamejo vso otrokovo odgovornost nase, prav tako učitelji. Otrok razvija odnos do sebe na podlagi sporočil staršev in učiteljev. Oboji bi morali otroku postavljati jasne meje, od katerih ne bi smeli odstopati, pri tem pa hkrati nujno ohranjati empatično držo.

Andrej: Strinjam se, da je naše šolstvo glede na rezultate, ki jih dosegajo naši učenci, zelo dobro. Vsekakor pa je treba pogledati z vidika posameznega vzgojitelja in učitelja, kako se udejstvuje pri vzgoji otrok. Učitelj je lahko za otroka dar ali pa prekletstvo, sploh kadar se otroku maščuje zaradi lastne deregulacije. Zagotovo pa v današnjem času nikakor ni lahko biti vzgojitelj, učitelj ali kateri koli drug delavec v šolskem okolju.

Otrokom je v šoli najpomembnejši učiteljev odnos, to si iz šole tudi najbolj zapomnijo. Od njega ne zahtevajo popustljivosti, temveč želijo enakovrednost. Ne želijo, da je nekdo privilegiran ali manjvreden, takega odnosa nikoli ne odpustijo.

Hrepenijo po disciplini in redu, čeprav tega ne bodo pokazali; kvečjemu bodo počeli obratno, ker njihovi možgani še niso dovolj zreli za sprejemanje odgovornosti. Vendar jih prav red in disciplina zelo pomirita. Prav tako hočejo poznati "pravila igre" in si želijo, da se teh pravil drži tudi učitelj oziroma vzgojitelj. Sicer bodo takoj vedeli, kje lahko pravila zamajejo in postavijo stvari po svoje.

Veliko posameznikov so na pravo življenjsko pot popeljali ravno učitelji, ki so edini verjeli v njihove talente in napredek. Za otroka je najpomembnejše, da najde tisto, kar ga veseli, da najde svoje poslanstvo. Če mu pri tem pomaga učitelj, je to največ, kar lahko ta da. Ni pomembno, kako uspešen je otrok v osnovni šoli, ker to še ne pomeni, da mu v življenju ne bo uspelo.

Kako bi odgovorila na kritike, da je naš šolski sistem zastarel, ker temelji predvsem na iskanju napak, ocenjevanju, tekmovanju, popravljanju, ukalupljanju, omejevanju, na nekritičnem razmišljanju in učenju na pamet, ki producira poslušne, ubogljive, prilagodljive posameznike, ki ne razmišljajo kritično in tako v družbi ne povzročajo težav?

Evelina: Eden od problemov sodobnega šolstva je, da imajo učitelji vse večjo potrebo po moči, uveljavljanju, in se prevečkrat počutijo ogrožene – enkrat s strani staršev, drugič s strani učencev, pa s strani kolegov, vodstva šole, ministrstva. Da bi učiteljskemu poklicu povrnili ugled, je nujno vzpostaviti dobre in profesionalne medsebojne odnose. Iskanje napak, ocenjevanje, popravljanje, ukalupljanje so načini dela, ki so vnaprej obsojeni na neuspeh.

Da bi pedagoško delo dobilo svojo pravo veljavo in obrodilo sadove, bi moral vsak učitelj nujno najprej izboljšati odnos do sebe, torej svoje počutje. Delo na sebi je najboljša naložba za napredek učitelja, ki bi se moral zavedati svojih lastnih senc. Učitelj, ki deluje v sozvočju s svojim notranjim učiteljem, ga bo zlahka prebudil tudi v učencih.

Zagotovo posredovanje množice golih informacij ustvarja pasivne in nezainteresirane učence. In po drugi strani se premalo zavedamo, da najbolj težavni in nezainteresirani učenci v resnici niso pasivni, temveč so polni strahu pred svetom odraslih, v katerem se počutijo nemočni. Njim velja še posebna pozornost – treba jim je pozorno in spoštljivo prisluhniti in jih predvsem slišati, kajti bistven element uspešne vzgoje in izobraževanja je komunikacija.

V današnjem digitalnem svetu so inovativne učne metode izjemnega pomena, ker otroke naučijo, kako se znajti v množici informacij in podatkov, kako jih samostojno poiskati, kritično ovrednotiti in smiselno uporabiti. Ena izmed uspešnih učnih metod za razvoj kritičnega razmišljanja in sprejemanja različnih pogledov na svet je Bonova metoda šestih klobukov.

Ponuja hiter uvid, kako v današnji družbi večina ljudi razmišlja enostransko, v skladu s črnim klobukom, v katerem se nahajajo negativne informacije, črni scenariji, sodbe in opozorila. Prav s to metodo se učenci učijo uporabljati tudi druge načine razmišljanja v smislu pozitivnih pogledov in iskanja ustvarjalnih rešitev.

Kaj pa očitek, da današnja šola otrok ne usposobi dovolj za življenje?

Evelina: Šola pripravlja posameznika na življenje v sodelovanju s starši, zato je medsebojno sodelovanje izjemnega pomena. Sprotna izmenjava povratnih informacij oziroma redno nastavljanje zrcala med učitelji in starši je eden od temeljev za uspešnost otrok v vzgojno-izobraževalnem procesu.

V bistvu gre tukaj za problem prelaganja odgovornosti, ki je nedopustno. Po tragičnih dogodkih na beograjski osnovni šoli smo lahko prebirali neskončne komentarje o tem, kako je šola zgolj izobraževalna institucija in so za tragedijo krivi starši trinajstletnika, ki je moril s strelnim orožjem, in obratno, številni so bili prepričani, da šola ni opravila svoje vzgojne funkcije.

Še enkrat – temelj vzgoje je v družini, podaljšek vzgojne roke pa so vzgojno-izobraževalne institucije. Otroke moramo lastne odgovornosti učiti skupaj; če jim bomo v medsebojnem dogovoru jasno postavili meje, jih bomo obvarovali nasilja in jih dobro pripravili na samostojno življenje.

Pomanjkljiv razvoj odgovornosti pri otrocih se je lepo pokazal pri pouku na daljavo. Odgovorni učenci so bili zainteresirani za podajanje razlage prek videokonferenc, učili so se sproti in tako niso imeli razloga za iskanje krivca zaradi upada znanja. Tisti, ki niso bili dosledni pri podajanju navodil in informacij po spletu, pa so si raje nadeli etiketo "kovid generacije".

Tovrstne oznake učence samo dodatno demotivirajo, pasivizirajo in jih potiskajo v vdanost v usodo. Lažje kot prevzeti odgovornost za svoje znanje se je pritoževati nad razmerami, češ da tak pouk ni enako kakovosten kot v šoli. Res je, da je drugačen, vendar neposredna razlaga, stik učitelja z učenci in njihovo aktivno vključevanje v sam učni proces ohranja njegovo vrednost in učinkovitost.

Spraševala: Vesna Fister 

Celoten članek si lahko preberete v reviji Sensa avgust/september 2023

Preberite si še: Sam Garrett: "Blagoslov je že samo to, da smo živi!" (Poseben Sensa intervju)

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja