Kadar je človek zadovoljen in srečen, mora biti samo hvaležen

Kaj je potrebno za občutek zadovoljstva in hvaležnosti, kako neprecenljivo je ostati svoj in slediti svojim občutkom, četudi zato ostaneš brez svojega predalčka, o nujnosti soočanja s strahovi, o neusmiljenem odrivanju starejših iz našega vsakdana ... pripoveduje pisateljica in igralka Desa Muck.

5. 10. 2010

Kako zdaj živite?

Desa: Zjutraj vstanem, zunaj spijem kakšno kavo, če je lepo vreme, če pa ne, igram na računalniku kakšno igrico. Nimam pritiska, da moram do dveh, ko so punce običajno prihajale domov, narediti ogromno stvari. Zdaj jem, kar hočem, zelenjavne juhe na primer, ki jih otroci ne marajo. Delati lahko začnem šele popoldne, dopoldne grem na obisk h konju, peljem psa na sprehod, kar pač želim.

Najprej mi je bilo tesno, ker sem se imela tako lepo, ko so otroci šli. Malo sem imela slabo vest, da mogoče nisem v redu mama, ker mi je tako dobro, ko jih ni. Ampak saj sem jim ravno tako stalno na voljo.

Domov lahko pridejo, kadar želijo, in tudi pridejo, pomagam jim, stojim ob strani ... Vsekakor jim ne bom mogla menjati plenic do smrti in jih hraniti na žličko. So kar samostojne, v življenju so se dobro usmerile. Zdi se mi, da gredo pravilno naprej.

Ste oseba, ki gre skozi življenje po svojih občutkih. Se vam to obrestuje?

Desa: Finančno gotovo ne. Dostikrat so me bližnji gledali zelo čudno, ker sem sprejemala odločitve, ki niso bile ne praktične ne logične. Nemalokrat sem slišala vprašanja: Zakaj pa ti je to treba? Imela boš samo delo in stroške. Recimo, ko sem si kupila hišo v Mokronogu, je bil marsikdo skeptičen, češ da je predaleč, pa še 'zapufati' se je bilo treba in hiša je še vedno podrtija, jaz sem pa za vse.

Vseeno sem tam srečna, me pa vsake toliko časa malo zvije, sploh ko gledam kakšne razpoke in če kaj pušča. Mislim pa si, da bom enkrat vse to popravila. Pravzaprav ne veš, kaj vse ti življenje lahko prinese. Tudi ko sem vzela že kar starega psa, imel je šest let, so me vsi spraševali: Zakaj si si ga nakopala na glavo?

Šest let sem bila z njim tako srečna, ker mi je v teh letih, ko sva skupaj, ogromno dal. Kupila sem si tudi konja in spet so me spraševali: Zakaj konja, saj ne jahaš in so z njim sami stroški? Zdaj je ta konj ujahan in ga oddajam, da poravnam stroške, jaz pa grem skoraj vsak dan k njemu in si napolnim baterije z njegovo radostjo, ko me vidi.

Ste zaradi tega dobili kaj po nosu?

Desa: Nič manj jih ne dobivaš po nosu, če se tlačiš v življenjski okvir, v katerem se ne počutiš dobro. Živela sem tudi to plat, hodila v službo, bila pridna in ubogljiva zakonska žena. Zelo sem se trudila biti čim bolj povprečna, neizstopajoča, pa me je kar katapultiralo iz tega ven, in sicer tja, kamor spadam.

Zrasla sem namreč v prepričanju, da nisem v redu, da je z mano nekaj narobe. Dolgo sem se trudila biti nekdo drug. Mislim, da to počne zelo veliko ljudi. Zato se tudi odločimo za poklice, ki so splošno priznani, odločimo se za partnerja, ki ni naša sorodna duša, ampak so pač že vsi poročeni, imajo otroke, stanovanje ...

Nihče ne pomisli, da bi se v življenju lahko večkrat preselili ali bili podnajemniki, da bi potovali več let in vmes za preživetje opravljali priložnostna dela ... Treba se je popredalčkati, ker to daje občutek varnosti.

Vi veste, kako je z občutkom varnosti?

Desa: Jaz že vem, kje je moj občutek varnosti, vseeno pa imam s tem še vedno težave, ker sem odrasla v velikem pomanjkanju varnosti. Zato tudi vsa moja beganja. Dejansko mi na svetu največ pomeni dom in da je ta dom vsaj približno takšen, kot si ga želim.

Vsako noč se mi sanjajo hiše ali da me od nekod mečejo ven, da sem nekje ilegalno, da se skrivam z otroki in bodo to ugotovili ter nas vrgli ven. Včasih pa sanjam, da se končno vselim v hišo svojega življenja. Še vedno vsako noč iščem dom.

Kako si to razlagate?

Desa: Podzavestni strah pred izgubo doma je pri meni tako močan, da ne morem povedati. Tudi če vidim, da se pri hiši kaj ruši, ker je stara, sem zelo panična. Potem se sicer prepričam, da nisem na cesti, v sebi pa imam to živalsko potrebo po gnezdu, po skrivališču.

To pomeni, da je materialna plat življenja prav tako pomembna?

Desa: Ja, čeprav sem bila tudi, ko sem bila v službi, vedno brez denarja. Nekako ne razumem denarja. Zelo sem velikodušna, če imam denar jaz, ga imajo vsi. Zanimivo pa je to, da ga zase skoraj nič ne porabim, temveč zelo veliko investiram v kakšne zavesice, povšterčke, seveda v punce in v živali.

Potrebujejo punce veliko, glede na to, da ne živijo doma?

Desa: Ja, res je. To so najemnine, telefonski računi. Dve študirata v Ljubljani, tretja pa hodi v srednjo šolo v Metliki, kjer je čez teden.

Če se vrneva k vašemu strahu preg izgubo doma, so strahovi oziroma soočanje z njimi nujno zlo?

Desa: Seveda, skozi boje z njimi rastemo. Ker sem v življenju imela toliko povsem nesmiselnih strahov, recimo do zobozdravnika, iti na občino ... Če imam recimo kaj za odnesti na davčno upravo, ne spim en teden in že vidim, kako bodo kričali name in me zaprli, pa v življenju še nikoli nisem goljufala države. Ali pa koga poklicati in kaj odpovedati, to mi je tudi grozno.

Po drugi strani pa si upam nekatere stvari, kar se drugim zdi blazno čudno. Ko opraviš s strahovi, je zadoščanje neizmerno. S strahovi se je treba slej ko prej soočiti, če se ne moreš tisti moment, se boš enkrat moral. Čim prej, boljše je.

Kako pa je s strahom v odnosu do moških?

Desa: S tem sem se že sprijaznila. Tu sem popolnoma vrgla puško v koruzo. Če mi je kakšen moški všeč, samo pobegnem ali pa bi ga kar 'vžgala'. To je moja patologija, saj nikoli nikomur ne morem popolnoma verjeti, da me ima rad. Vedno sem pod stresom, da bom kaj narobe povedala ali naredila in ga s tem odgnala.

Partnerske zveze ne zmorem, in očitno se to nikoli ne bo spremenilo. Zato sem se povsem zavestno odločila, da teh nekaj let življenja, ki jih še imam, raje preživim v miru in zadovoljstvu, s ptički, živalcami, prijatelji, stvarmi, ki me zanimajo, s svojo domišljijo, ker sem tako povsem zadovoljna.

Ste se s tem sprijaznili?

Desa: Tudi, na srečo sem v meni in mi libido več toliko ne nagaja, hormoni so se umirili, stvari vidim bolj jasno, tako da mi je super.

So vam leta prinesla modrost?

Desa: Svobodo! Če si bolan, ni v redu, ampak če si kolikor toliko zdrav, je staranje velik privilegij, za katerega smo se bojevali vse življenje. Zato ga je treba uživati sto na uro. Noben moški mi ne parazitira po glavi: kaj vse moram zaradi njega narediti, kako sem se zadnjič obnašala in kaj mu bom skuhala. Razmišljam tako kot takrat, ko sem bila otrok, bolj čisto in s strastjo.

Kamorkoli me postaviš, mi možgani delajo sto na uro, opazim stvari, izmišljujem si zgodbe, vse me zanima. V glavi se mi toliko dogaja, da komaj zmorem. Prej sem bila zaciklana zaradi moških in zaradi denarja. Stalno me je preganjalo, kje bom dobila denar za račune, da me ne bodo rubili in mi bodo blokirali račun, da ne bomo imeli za jesti, da mi bodo izklopili telefon ...

Vi ste ja zelo delavni. Ali je možno, da imate težave z denarjem?

Desa: Sem, samo krediti, trije otroci, ki jih preživljam sama ... Moraš služiti še pa še, potem pa te povrhu, če veliko zaslužiš, 'opilijo' z davki. Skratka, zataknilo se mi je okrog denarja in moških, spoznala sem, da ne bom nikoli drugačna. Brez veze je, da se zafrkavam vse življenje s tem.

Navsezadnje se vedno nekako preživi, mar ne?

Desa: Ja, vsaj jaz sem nekako preživela. Otroci hodijo v šolo, študirajo, se pravi, da sem nekaj le speljala, čeprav sem stalno brez denarja.

Kaj pa strah, ki se pojavi, ko nam gre dobro, češ da je predobro?

Desa: Tako pač je, tako smo narejeni. Samo domišljavi ne smemo biti, pa bo vse v redu. Vedno, ko mi je v življenju šlo dobro, me je zagrabil nepotreben občutek moči, da znam nekaj več kot drugi. Nagnjeni smo k temu, da takrat nehote začnemo gledati zviška. Sicer pa, kakšen je sploh kriterij, kdaj si uspešen?

Zame ni popolnoma nič uspešen važič, ki se vozi v BMW-jem in ima ob sebi hudo bejbo. To so običajno povsem navadni važni gnoji, praznoglavi, neizobraženi in primitivni. Veliko bolj mi je uspešna skromna družinica, ki gre v nedeljo za Ljubljanico na sprehod, če pa napraska še denar za kino, je pa itak vse super.

Kadar je človek zadovoljen in srečen, mora biti samo hvaležen. Hvaležen in ponižen, pa bo vse v redu. Kakšna jutra, ko pokuka sonce in se živalce crkljajo pri meni, sem srečna in samo rečem: Tudi če zdaj umrem, tudi če bo čez pet minut vse narobe, hvala za tole!

Kako to, da ste svojo zadnjo knjigo Nebo v očesu lipicanca zastavili tako resno?

Desa: Mogoče sem nehala pisati zato, da bi samo zabavala. Nehala sem prekrivati svoja resnična sporočila s humorjem. Ne rečem, da ne bom več delala zabavnih stvari. Tudi tema ni bila takšna, da bi jo lahko obravnavala na smešen način. Konji so preveč sveta bitja. Dejansko je človeški odnos do žvali in tudi do konjev površen. Zame je to precej boleča tema.

Ljudem se živali zdijo samoumevne, pa to sploh ni res. So tako grozno čuteče, živim z njimi in jih opazujem. Vem, da imajo tudi domišljijo in smisel za humor, so neizmerno ljubeče, požrtvovalne in imajo svoja pravila. Niso zato, da se jih da na krožnik in niso kar nekaj, kar imaš, da ti ni dolgčas. Ali jih imaš samo zato, ker imajo sosedovi pasemskega psa in ga moraš imeti še ti, na koncu pa ga imaš vse dneve zaprtega v pesjaku.

Kaj pa medčloveški odnosi? Ste se v knjigi namenoma posvetili stiskam, ki jih ne znamo deliti z drugimi?

Desa: Res je, da v knjigi večina zapletov izvira iz tega, ker nečesa ne znamo potegniti iz sebe, povedati. Včasih lahko z enim stavkom spremeniš vse življenje, čeprav na besede ne dam toliko kot na dejanja. Če poveš resnico o svoji bolečini ali strahu, ti to lahko spremeni življenje, stvari se postavijo na svoje mesto.

Ne gre samo za to, da moraš nekomu reči, da ga imaš rad, nekomu lahko tudi rečeš: Poslušaj, že 20 let se delava, da sva prijatelja, v resnici pa te sploh ne maram. Adijo! V realnem življenju te stvari zelo težko izrečemo, kar se tudi v knjigi vidi. Ko pa izrečeš, čutiš olajšanje. Sama se zelo bojim z nekom skregati, ker me je strah, da mi bo potem ta povedal nazaj kaj takega, kar me bo prizadelo.

Zato sem raje prijazna in na distanci. Ravno letos poleti pa sem nekoga končno zelo nahrulila. Nehala sem se pretvarjati, da me ne moti njegova nehvaležnost in da grdo laže naokrog.

Je bilo težko?

Desa: Bilo je povsem spontano. Nabiralo se mi je dolgo, za 20 let nazaj se je vlilo iz mene. Potem sem se počutila božansko in se na ta račun smejala še teden dni. Tako je bilo luštno, da komaj čakam, da mi naslednji stopi na mino.

Je včasih treba povedati svoje, da življenje ne mine, ne da bi ga živeli?

Desa: Čisto nič ne pridobiš s tem, da se pretvarjaš. Vidim različne ženske, ki se stalno pretvarjajo, kako so sočutne in dobre, plemenite, inteligentne in močne. Stalno živijo v projektu o nekakšni svoji javni podobi. Sploh več ne vedo, kdo so. Da ne govorim o tem, da si tudi za pogledati niso več podobne.

Že čisto mlade gredo na plastične operacije, ker furajo podobo, ki nima nič skupnega z njihovo resničnostjo. Stalno so pripravljene na sodelovanje, so uslužne, povsod se pojavljajo, na koncu jih bo še pobralo od utrujenosti. Sprašujem se, koliko nezaupanja vase imajo, kako nizko samopodobo, da morajo iz sebe narediti popolnoma drugačnega človeka.

Tudi sama sem stalno bežala od sebe, ampak nisem prišla dalje, kot do obdobij povprečnosti in da sem si pobarvala lase. Da pa bi si šla rezat stran nos, kaj dodajati ali odvzemati s svojega obraza in telesa … Da bi se v ta namen praktično pohabila … Ni šans. Potem pa niso vse le videti enako, tudi govorijo enako.

Trenutno kaj pišete?

Desa: Pišem novo serijo živalskih knjig, ki bodo namenjene otrokom, ki si blazno želijo živali, stari pa so med šest in deset let. Prek teh zgodbic jim bom malo približala domače živali in tudi predstavila, kako se za njih skrbi. Namenjene so tudi staršem.

Oktobra bom začela monokomedijo Končno srečna, ki je parodija na račun žensk, ki berejo priročnike, kako se pride do sreče, in živijo v namišljenih svetovih, njihova realnost pa je tragična. Ampak bo ful za smejati. Vsaj upam.

Mar ni ravno igra področje, na katerem ste dokazali, da se brez uradne izobrazbe da marsikaj doseči?

Desa: Da se uspeti tudi brez šole, ampak je pot jako trnova, daljša in zahtevnejša, človek pa se nauči ogromno, verjetno več, kot če hodi v šolo. Ampak to smo redki ljudje, ki se znajdemo v posebnih okoliščinah in smo dovolj nadarjeni in pogumni, da jih lahko izkoristimo. Vsekakor priporočam, če ima človek možnost, naj raje naredi šolo. Tudi akademija da ogromno. Naši igralci so za gledališče vrhunsko usposobljeni, nekoliko manj za film.

Skrivate svoja leta?

Desa: Nikoli nisem skrivala, koliko sem stara. Nasprotno, to povem z največjim užitkom in ponosno, ker si nisem mislila, da bom zdržala tako dolgo. Za vsak rojstni dan si rečem: glej jo, pa si še tu! Na živce mi gre sodobna kultura, ki starejše ljudi obravnava kot odvečne in jih poriva na stranski tir. Danes moraš biti mlad, aktiven ali te pa ni. Marsičesa, kar se danes dogaja, me je zelo strah ...

Odnos do starejših je sebičen, ker so v bistvu vsi mladi prišli do tega, kar imajo, prek naših ramen in ramen svojih staršev. Včasih je star človek veljal za modrega, spraševalo se ga je za mnenje, zdaj pa že vsaka mlada 'poblajhana' smrklja v 'žuti štampi' ve več.

Vedno sem imela rada stare ljudi. Že ko sem bila zelo mlada, sem imela božansko staro mamo, pa tudi sicer sem se rada družila s starejšimi, ker so mi pripovedovali zgodbe, iz katerih sem se učila. Danes starejših kar ni. To se mi zdi zelo slabo in problematično tudi za prihodnost človeštva.

Napisala: Suzana Golubov
Fotografije: Goran Antley

vir:Lisa

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri