Darja in Andrej Žnidaršič: »Prisluhneva življenju, kamor naju vodi, je že prav«

Ljubezen do narave in srčnost sta Darja in Andrej Žnidaršič združila na Ranču Kaja in Grom v vasi Razgor pri Vojniku. Otroško turistično kmetijo, na kateri se z vsem, kar je povezano s konji, lahko seznanjajo tudi odrasli, pa boste, zahvaljujoč njima, gotovo zapustili bogatejši za marsikakšno spoznanje.

Darja in Andrej Žnidaršič: »Prisluhneva življenju, kamor naju vodi, je že prav« (foto: Goran Antley) Goran Antley
18. 8. 2012

Kako se je mestno dekle znašlo na ranču?

Darja: Ko sem bila punčka, stara morda tri leta, sem si rekla, da bom, ko bom velika, imela nemškega ovčarja, živela na deželi v leseni hišici, imela konja in moža, ki me bo imel rad ter jaz njega. To sem govorila in to tudi dobila.

Edina žival, ki sem se je bala, je bil pajek, ampak ljubezen do Andreja je bila tako velika, da sva vzela v najem 250 let staro hišo brez vode in elektrike, z ilovnatimi tlemi, spala sva na podstrešju na tleh, kjer so bili ogromni pajki.

Zanimivo, da sta oba delala v zdravstvu.

Andreja: Saj sva se spoznala prek službe.

Darja: Pravzaprav sva hotela vzeti v najem kočo v hribih, ampak takrat se ni dalo zapreti prometa za avtomobile do Tamarja, kar se je zgodilo zdaj. Takrat bi naju pretepli. Naneslo je tako, da sva najela kmetijo, kjer je Andrej imel svojega konja.

To, da kmetija razpada, ni bila ovira?

Darja: Bila je razpadajoča kmetija, in ko sem bila noseča, sva še ob enajstih zvečer obmetavala hodnik, Andreju sem podajala malto in se čudno počutila. Rekla sem, da grem spat, ker je malo prehuda.

Šla sem gor, a sem se kmalu vrnila in rekla: Ne vem, ali ni bolje, da me odpelješ k mami v Ljubljano, pa me bo potem ona odpeljala v porodnišnico, če bo kriza. Takoj sva šla v avto in ves čas sem spreminjala navodila, kam naj me pelje: enkrat sem rekla k mami, takoj zatem v bolnišnico. Ko sem prišla, je voda že odtekla, tako da sem šla rodit naravnost od malte.

Kako pa ste vi začeli živeti v naravi?

Andrej: Pravzaprav sem doma z vasi, iz okolice Ilirske Bistrice, ampak starša nista bila kmeta, temveč sta hodila v službo. Ati je bil tudi zavesten lovec in sem z njim hodil tudi na lov. Starša sta bila tudi šest let oskrbnika planinske koče na vrhu Snežnika in šest ali osem let na Sviščakih.

Ko sem bil še srednješolec, pa tudi med študijem, sem jima ogromno pomagal, zlasti med vikendi. Živel sem s hribi, bil sem tudi alpinist in mladinski vodnik, član gorske straže in jamar. V glavnem sem vse življenje živel z naravo in v sožitju z njo. Želel sem tudi imeti svojega konja, ampak ni bilo pogojev.

Ko sem šel živet v Logatec, bil sem star 30 let, so se stvari uredile. Imel sem službo in stanovanje, zato sem si rekel: Zdaj imam čas in pogoje, da imam svojega konja. Kupil sem si prvo kobilico, Kajo, ki sem jo imel na kmetiji sredi Logatca. Potem sva se spoznala z Darjo in vzela kmetijo v najem.

Kdo je Grom?

Darja: Andrej je imel kobilo Kajo, jaz pa psa, ovčarja Groma. Tako se mi je vse izpolnilo: kobila, pes, mož in hišica na deželi. Bila sem res mestno dete, a sem hodila k stari mami, pri kateri smo opravljali kmečka opravila.

Bila je kar težka varianta, recimo z reki: Grablje niso nikoli gor obrnjene. Obrnejo se, da škrat ne brusi krempljev na njih. Ko se kosi, se kosi ob rani uri, da se trava ne spari ...

Zdaj to pride zelo prav pri otrocih, ki so s šolo v naravi. Vsega, kar je povezano z otroki in odraslimi v naravi, se spomni in vse spelje Andrej. Pozna vse, od tega, kaj se jé in kaj ne, spomni se na vse živo, še na 'gadova jajca'.

Gadova jajca?

Andrej: Otroke sem učil preživetja v naravi in smo za dva dni šli v naravo. Poskušali smo jesti, kar smo našli, sem pa otrokom tudi povedal, da ne bomo uničevali ptičjih gnezd, da bi preživeli, in da vem, kje gnezdijo gadje, da imajo tam jajca, ki jih bom šel iskat.

S sabo sem v nahrbtniku imel kurja jajca, ki sem jih ubil v ponvi. Prinesel sem jih otrokom, ki so me spraševali, kaj je to. Povedal sem jim, da so gadova jajca, ki jih bomo danes pojedli. Rekli so, da so kot kurja.

Zjutraj pa so otroci prišli in rekli: Andrej, tisto niso bila gadova jajca, a ne, da ne? Trdil sem, da so bila. Oni pa so vztrajali pri svojem, češ da so našli lupine z žigosanim datumom. Odgovoril sem, da je to normalno, ker je gadovka pametna in mora vedeti, kdaj se bo gad zvalil, da je ne piči in ne umre, zato si na vsako jajce zapiše, kdaj se bo zvalil.

So verjeli?

Andrej: Verjeli so mi tudi, da imamo posebne kitajske hribovske krokodile na Zaplani.

Darja: Ampak Andrej na koncu vedno pove, da se je šalil, pove, zakaj so prinesli svoja jajca in niso vzeli ptičjih iz gnezd, vse jim razloži, ampak za krokodile jim je pozabil povedati in še danes ga peče vest, da otrokom ni povedal po pravici.

Mar niso sami doumeli?

Andrej: Niso. Vsako jutro smo se z land roverjem vozili od hiše, kjer smo spali, do hiše, kjer smo imeli celodnevni program, in na vrhu hriba so ležale krave. Otroci so rekli, da so jim tiste krave čudne, saj, ko se krava uleže, postane široka.

Trdil sem, da to niso krave, temveč posebni uvoženi hribovski krokodili. Tega niso verjeli in so se smejali. Razložil sem jim, da če meni ne verjamejo, lahko vprašajo možakarja, ki jih redi. Zapeljali smo se z džipom do tega človeka, ki sem mu razložil, da mi otroci ne verjamejo, da so tisto gori hribovski krokodili. Gledal je vame, v otroke in v krave ter povedal: Krokodili so.

Otroci so gledali z odprtimi usti, niso pa verjeli, jaz pa sem še naprej vztrajno zatrjeval, da bo ja človek, ki goji hribovske krokodile, vedel, kaj goji. Potem smo se odpeljali, bil pa je zadnji dan in sem otrokom pozabil povedati, da sem se šalil. Od takrat naprej pazim, da takoj povem po resnici, in se skupaj z otroki dobro nasmejimo.

Kaj vama je dalo 23 let bivanja v naravi oziroma kaj vama daje?

Andrej: Če bi me kdo vprašal, ali želiva še enkrat podoživeti življenje, kot sva ga, bi oba stoodstotno rekla: Takoj!

Darja: Kolikokrat se pogovarjava, da nama je vsak dan plus, poješ celo torto pa zraven dobivaš še okraske. Kako je lepo, ko lahko pogledaš nazaj in rečeš: Ni mi žal niti za eno stvar, živela sem pestro, sto na uro. Kaj vse sva doživljala, v kaj vse smo se spustili, kaj vse smo delali ...

Kakšen stik smo vzpostavili z vsemi različnimi živalmi, ki jih imamo. Ko sva recimo zelo utrujena, konjem pustiva, da so s svojimi karakterji. Smejo biti žive živali z vsemi neumnostmi in občasnimi lumparijami.

Na koncu avgusta, ko sva že povsem izpita, doživiva, da se konji skorajda sklonijo, da gre otrok lažje gor. Ves čas gledajo z očmi, ki sprašujejo, kako ti lahko še pomaga. Nobene neumnosti ne naredijo, vedo in pomagajo.

Pred tremi leti je Linda Tellington, ustanoviteljica Tellington TTouch metode, bila tu, ko smo imeli ravno zaključek počitnic. Bila je zelo utrujena in je šla spat, naslednje jutro pa je hodila po kuhinji in jokala.

Mislila sem si, kaj je narobe, na kar je povedala, da se je ponoči zbudila, jokala, češ da se ne more naužiti tega. Vprašala sem česa? Odgovorila je: Potovala sem po vsem svetu, videla ljudi, ki delajo z živalmi, veliko rančev in ljudi, ki delajo s konji in otroki, ampak, prisežem, da še nikoli v življenju nisem videla, da konji po dveh mesecih intenzivnega dela z otroki niso utrujeni, ampak bi še kaj navdušeno počeli. Videla sem jih, da se smejijo.

Sta bogatejša zaradi svojega načina življenja?

Darja: Tega bogastva življenja ob živalih, v naravi se sploh ne da opisati. Kaj ti daje, kako uživaš ob nočnih sprehodih, kako lahko uživaš tišino, jo znaš poslušati.

Kako sva obudila srednji vek in začela predstavljati srednjeveške prireditve in nastopati po vsej Evropi, k nam so prihajali ljudje z vse Evrope. Naučili smo se delati na 400 let starih statvah, mečevati se, vse živo ...

Predstavljali smo Slovenijo v Limericku, ko je šla v EU, kjer je sin v keltščini predal simbolične slovenske hiške irskim otrokom. Ljudje so bili presenečeni, pa še rojstni dan je imel tisti dan, zato smo mu vsi skupaj priredili celotno ceremonijo.

Veliko stvari se nam je zgodilo, zaradi katerih tudi otroka rečeta, da sta živela polno. Če sta do zdaj živela polno, veva, da sva jima dala toliko, da bosta tudi naprej živela polno.

Andrej: Dvakrat smo zastopali Slovenijo v Evropa parku v mestu Rust, kjer je največji zabaviščni evropski park in sem bil, poleg organizatorja, tudi obrtnik, ki kleše kamne. Prvo leto so videli, da klešem kamne, drugo leto so mi iz parka rekli: Bi vi nam naredili kakšno skulpturo?

Bil pa sem vodja in mi ni bilo treba tega delati, ampak sem hotel biti aktiven. Hoteli so, da jim naredim veliko Božjo mati. To je zelo zahtevno delo, ne zame, temveč za umetnika. Tega ne bi mogel narediti v tednu dni, niti primernega orodja nisem imel s sabo. Rekli so, da delajo nov hotel v obliki samostana iz Španije, ki je na pešpoti v Compostelo.

Prinesli so mi sliko s simbolom sv. Jakoba, ki sem jim ga v enem tednu vklesal. Baje so ga vgradili v portal na vhodnih vratih tega hotela. Krasne ljudi sva spoznala v vseh teh letih.

Sta se kdaj spraševala, ali bo šlo ali ne?

Darja: Nikoli se nisva spraševala, ali bo ali ne bo. To je bila najina pot, ne delava pa načrtov za naprej. Veva že, kaj bi rada, lahko pa se pokaže povsem drugo.

Prisluhneva življenju, kamor naju vodi, je že prav. Vedno sva sicer rekla: Lahko se zgodi, da bova kdaj morala nazaj v bolnišnico in živeti v mestu. Vendar zaupam, da me usoda ne bi grobo vrgla spet v naročje mesta in moderne civilizacije.

Andrej: Pri naju je pomembno tudi to, da se oba strinjava, da tako živiva in nisva materialno usmerjena. Če ne bo za jesti, bomo kruh že spekli, če ne drugega, nam bodo prijatelji dali za kos kruha in smo sposobni preživeti pol leta le ob kruhu, le da imajo konji za jest.

Se pravi, da vama materialno ne pomeni veliko?

Darja: Nikoli nismo bili mahnjeni na materialne stvari. Tole naše lahko gre mimogrede v nič. V Logatcu, kjer smo prej živeli, pravzaprav na Zaplani, je zelo pomenilo, kako si oblečen, kateri avto imaš, ali je opran v soboto in ali hodiš k verouku.

Andrej: Tudi naši otroci so hodili k verouku, dogovorili pa smo se, da bo vsaka družina enkrat peljala otroke. Ko smo prišli na vrsto, da bi peljali mi, imeli pa smo starejšega land roverja, je takrat zagotovo šla še kakšna mama od katerega otroka in na koncu sva peljala le še svoja otroka.

Zakaj se je to zgodilo?

Darja: Tudi midva sva vprašala najina otroka, kaj se dogaja. Odgovorila sta, da se ne želijo voziti s takim avtom. Land rover ni slab avto, ni pa bil nov model.

Ko sva prišla sem, smo vse postavili v štirih mesecih. Tudi kaščo iz Žužemberka smo postavili, jo na novo uredili, vse deske, ki so znotraj, sva sama oblala. Kjer je bil gozd, smo posekali do konca, ker ga je napadel lubadar, in iz tistega lesa naredili hlev in jahalnico na mestu, kjer so nam dovolili, da jo naredimo. Zelo smo garali, da smo vse to postavili v štirih mesecih. Tudi vodo, elektriko so nam pripeljali v tem času. Ta, ki nama je naredil ogrodje za hišo, v kateri živimo, pa pobegnil z denarjem.

Kako to?

Darja: Plačala sva vnaprej, ker je bil res dober, čeprav mene ne moreš kar tako prinesti okoli, pa me je kot norca.

Andrej: Ravno sva dobila posojilo in rekla, da je najbolje, da mu dava denar, ker je zelo pošten in dober. Stalno naju je preganjal, da delamo in sva mu zaupala. Rekla sva, da je boljše, da plačava njemu, kot da denar zapraviva za druge stroške. Da bi bilo bolj verodostojno je tukaj pustil vrtalnik, kompresor, kar nekaj orodja, češ da bo jutri prišel delat. Nikoli več ga nismo videli.

Kako sta otroka vse to doživljala?

Darja: Enkrat je le prišlo, da smo si kot družina privoščili kino, ker nismo hodili nikamor. Tudi najcenejši kruh smo kupovali in zelo veliko delali še drugje, da smo lahko preživeli, navsezadnje nama je odnesel veliko denarja. To je bilo februarja, 3. maja pa smo že imeli naročen vrtec.

Ko smo se peljali v kino, mi je bilo pri srcu toplo, kako je lepo, pa sem se spomnila na otroke, ki hodijo v šolo, kaj neki rečejo tam. Povsem sem pozabila na otroke, glede na to, kaj smo doživljali na Zaplani.

Vprašala sem jih: Kaj v šoli pravijo o nas, kaj govorijo? Strah me je bilo, da imata zaradi našega stila in načina življenja težave, kot sta jih imela neko obdobje v Logatcu.

Odgovorila sta, da govorijo, da smo zelo bogati. Kako? Ljudje so namreč videli, da je vse zraslo naenkrat, zanimalo pa me je, kaj rečeta onadva na to? Hčerka je rekla, da je tiho, sin pa jim je pritrdil, da smo bogati. Nisem bila za to, da laže, saj bogati res nismo. Zagovarjal se je, da ne laže, ker ga nihče ni vprašal, kako smo bogati, mi pa smo bogati v sebi.

Sta takrat imela krizo?

Darja: Materialni svet te straši, da potrebuješ denar, ti pa nimaš ničesar privarčevanega, le posojila. V bistvu smo 'zalaufali' in brcamo naprej.

Ste tu sprejeti?

Darja: Zdaj teče deveto leto, tu je lepo živeti, ljudje so krasni, notranje lepi. Dobro je, da nam, če je kaj narobe, povejo naravnost.

Andrej: Pojem v pevskem zboru, poleg zbora imamo še dalmatinsko klapo. Bil sem dve leti v zboru in pogovarjali smo se, kdaj v teh krajih človek lahko reče, da je Lubečan? Čudno so me gledali, češ, kaj kompliciram in mi povedali: Tega ne sprašuj, naš si od trenutka, ko si prišel sem.

Še naprej sem spraševal po pravilih, a so mi odgovorili: Ni pravil, če si 'zajeban' človek, ne boš nikoli Lubečan, če pa si v redu človek, si naš tisto sekundo, ko si prišel. Tega se res držijo, če si ti v redu, te nimajo za priseljenca, tudi občutka ti ne dajo, da si priseljenec.

Sta tu morala začeti na novo?

Darja: Stare stvari sva preselila sem, ampak v poslovnosti se tako ali tako ve, da če se seliš, je normalno potrebnih od pet do deset let za porast ideje. Tukaj, glede na to, da je drugi kraj, je trajalo kar pet let, da sva se ustalila, čeprav sva imela vso možno podporo.

Niso nam dajali denarja, ampak so nam stali ob strani in pomagali, od uprave do župna Vojnika. Imamo najboljšega župana, je človek z veliko začetnico. Vedno pravim: Tu sem bila šele trikrat in sem začutila vso tisto ljubezen, ki je na Zaplani v 16 letih nisem.

Kdo sta vidva?

Darja: Dva človeka, ki uživava z živalmi in naravo.

Andrej: Sva dva človeka, ki zase ne potrebujeta veliko, kar pa imava in lahko dava, dava tistemu, ki to potrebuje. Pa naj bo to del najinega srčka ali del naše živalce, če lahko dava, bova dala. Ni nujno le otroku, komerkoli, ki to potrebuje.

Se počutita v tem sama?

Darja: Po 23 letih, zdaj, ko sva neobremenjena s tem, ker dava, kolikor lahko, se nama je prvič zgodilo, da sta dve družini, ki sta bili tu za prvi maj, ko smo delali z otroki s posebnimi potrebami, ki jih integriramo med preostale otroke, da si želita biti del te zgodbe in želita poskrbeti za enega otroka na leto. Se pravi, da mu plačata počitnice, kar sta tudi storili.

Prvič v življenju so prišli ljudje in se ponudili, noben direktor ne prisluhne, če ne bo objavljeno vsaj na veleplakatu, kako je firma pomagala otrokom.

Andrej: "Koliko bogastva dobiva od ljudi nazaj. Vedno se nama vrne desetkrat."

Darja: "Od nekdaj si želiva, da jahanje ne bi bilo snobizem, temveč dostopno vsem, tudi tistim, ki si ga ne morejo privoščiti. Tudi midva nisva nikoli tega izpostavljala. Imava tudi od 25 do 35 otrok na tedenskih ali vikend brezplačnih programih. Dolgo sva prosila za sponzorstvo, pa nihče ni hotel biti sponzor, če ne bo objavljeno. Tisti, ki potrebuje tako veliko reklamo za to, da je nekomu pomagal, si gradi srečo na račun drugega. Midva resnično plačava toliko otrokom ta program – s svojim delom, s hrano in spanjem."

Napisala: Suzana Golubov, fotografije: Goran Antley

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri