Desa Muck: Skok čez lastno senco 

V zadnjem času je v moji okolici v kratkem časovnem obdobju razpadlo nekaj dolgoletnih zvez, ki so na videz delovale trdne. Zaradi nezvestobe.

Desa Muck: Skok čez lastno senco  (foto: Shutterstock) Shutterstock
6. 8. 2012

Vzemimo najbolj klasičen primer izmed njih. Starejši moški je zapustil družino zaradi mlajše (ja vem, dolgčas). Znanec iz mladosti, nikoli si nisva bila zelo blizu, ampak če sva se srečala, sva šla skupaj na kavo. Z ženo sva imeli prav tako bolj indiferenten odnos.

Vsi, ki so ju poznali, so se takoj razdelili na dva pola. Eni so, ne glede na spol, stopili v bran njemu, eni njej, eni celo ljubici. Ker se dam zlahka prepričati, sem se bolj ali manj strinjala z vsemi. In ravno, ko sem zastopala stališče, da je on totalen brezvesten prasec, sem na neki prireditvi naletela nanj. Takoj ko me je zagledal, je pritekel k meni s povešenimi ušesi. "Ti si edina normalna, in vem, da boš razumela!" je dejal.

V hipu sem mu postala spet naklonjena in sem radovedno prisluhnila tiradi o tem, kako grozen zakon sta imela z ženo, brez komunikacije, ena sama fasada, eno samo mučenje. Zasmilil se mi je v dno srca. In zdaj, ko je stopil v njegovo življenje ta mladi angel, se končno spet počuti živega in srečnega, je povedal (ne preveč prepričljivo) – in kajne, da ga jaz ne obsojam?

Zatrdila sem mu, da globoko sočustvujem, da pa me vseeno zanima, zakaj je moral počakati ravno na 'angela', če je bilo v njegovem razmerju tako grozno? 'Ja, saj veš … otroci,' mi je odgovoril. Kako?! Njegovi otroci so že skoraj vsi v službi! Da so ga vseeno potrebovali, je rekel. Torej so ga potrebovali do npr. 6. marca 2011, do 17.45, ko je spoznal angela, ob 17. 46, pa že ne več ? Rekel je, da ne razumem, ker pač nisem nikoli zares ljubila. In da bivšo zelo spoštuje.

Naslednji dan sem v trgovini 'nabasala' na njegovo ženo. Z rotečim pogledom v krvavih očeh mi je rekla, ali grem z njo na kavo. Kaj sem pa hotela? No, in tam sem izvedela, da ga je v resnici ona vrgla ven zaradi kurbepokvarjeneprasicenemarnehinavske.

Zdaj se sprašuje, ali je storila prav, ker ne ve, kaj bo zdaj z njo. Končno je čez 50, otroci so šli … Sama v resnici menim, da je to najbolj primeren trenutek za nov življenjski začetek vsake ženske, ampak sem bila raje tiho. Videla sem namreč, da ji je žal in je pripravljena požreti kurbopokvarjenoprasiconemarnohinavsko, če bi se bivši vrnil.

V bistvu ne vem, kaj naj si mislim o nezvestobi nasploh. Ne bom se delala fine. V življenju sem se že znašla na obeh straneh plota. Ne eno ne drugo ni praznik. Kljub temu pa ne vem, ali se da nezvestobo zares razložiti in ovrednotiti. Ker menim, da več glav več ve, sem se zatekla po nasvet svojih prijateljev na Facebooku. Na moje vprašanje, kaj menijo o nezvestobi, se jih je v slabi uri javilo kakih sto.

Najprej naj povem, da so vsi zelo pismeni, razgledani in inteligentni, toda odgovori so se precej razlikovali med sabo. Vseeno so že na prvi pogled prevladovali tisti, ki se jim nezvestoba ne zdi opravičljiva. Precej so poudarjali, da do nje najpogosteje prihaja zaradi pomanjkanja prave komunikacije med partnerjema. Večina je tudi menila, da se nikoli ne konča dobro in da vedno pride na dan. Zagovornikov nezvestobe je bila kaka tretjina, pa še ti so jo večinoma zagovarjali tako, da monogamija pri ljudeh ni naravno stanje, temveč je vsiljena zaradi družbenih norm.

Zanimiva mnenja sem dobila tudi prek zasebnih sporočil. Študentka mi je napisala, da ima s partnerjem odprt odnos in da si povesta za vsak mišmaš z drugimi. Meni, da je tako prav in da varanje obstaja samo tedaj, ko ga skrivaš. Pogumno. Pisala mi je tudi gospa, ki se je svoje dni po klepetalnicah precej družila s poročenimi. Pravi, da je imela večinoma vtis, da jim ne gre toliko za seks kot za željo po razumevanju in sprejemanju, in da je največ prevar v zakonih, ki so navzven najbolj zgledni.

Zelo zanimiva je tudi zgodba gospe, ki je možu, ko sta bila še mlada, odpustila nezvestobo, v kateri se je zgodil otrok. Zdaj ta otrok že dolgo živi pri njiju, ljubljen od obeh, za svojega so ga sprejeli tudi njuni otroci. Srečen konec. Spet pogum. Ne, ne bomo sodili. S pomočjo svojih prijateljev na Facebooku sem ugotovila, da ni univerzalnega merila niti za nezvestobo niti za zvestobo. Natanko toliko jih je, kolikor je ljudi, in vsak ima odnos do tega na podlagi intimnega občutenja in lastnih izkušenj.

Formula, kako se lotiti tega pojava, še vedno ne obstaja. Morda se ji je še najbolj približala gospa, ki je zapisala, da je najpomembnejša zvestoba samemu sebi.

Desa Muck, redna kolumnistka v reviji Lisa

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri