Desa Muck: Rekviem za Petra Zobca

To, da si umrl, me niti ni presenetilo, tako kot številne, bolj me je presenetilo to, da si tako dolgo živel. Osemdeset let si dočakal, porkamadona! Ko si jih praznoval 60, si mi rekel: "Saj itak vem, kaj me čaka. Še kakih 17 bom šel na morje."

Živel si namreč tisoč življenj! Doživel si toliko, kot nihče, ki ga poznam. Zgodbe, ki si mi jih pripovedoval o sebi, so bile najboljše, kar sem jih kdaj slišala, in najbolj grozno pri tem je to, da vem, da jih tudi ne bom nikoli več.

Pa ne zato, ker si umrl, temveč zato, ker takih ljudi skorajda ni več. Slovencem namreč vedno bolj primanjkuje pravih boemov, ljudi, ki umetnost tudi živijo, ne samo gobcajo o njej.

Vedno manj je tudi ljudi, ki bi bili tako igrivi in nagajivi kot ti.

O, mati mila, koliko sva se prekrohotala skupaj! Kako sva ležala na tleh moje kuhinje, ker naju noge od smeha niso več držale pokonci, in onemoglo hlipala. Ure in ure.

Najraje sva jezila ljudi po telefonu, pri tebi sem se naučila te veščine, s katero sem pozneje blestela na žurih. Žuri s tabo, ja. Nekateri so se končali tudi tako, da sva se na smrt skregala in si s topim nožem za maslo dirjal za mano po ulici ter vpil, da sem te izdala.

Globok strah pred zapuščenostjo si nosil v sebi, prijatelj moj. Preglobok za eno ubogo srce.

Večina žurov pa je bila eno samo rajanje po nočnih ljubljanskih ulicah, ki se je končalo v zad­njem še odprtem lokalu.

Takrat ste filmarji še imeli denar in častil si vse v svoji bližini kot velik gospod, včasih pa sva praskala dinarčke iz svojih hipijevskih malh, da sva imela za kavo. Bila sva čudoviti sivolasi hropež in mala smetiščna mačka. Ni bilo slovenskega igralca, ni bilo filmarja, umetnika in intelektualca na področju bivše Jugoslavije, ki ne bi imel opravka s tabo.

Večkrat sem rekla: "Vsak človek mora imeti svojega Petra Zobca!" Če ga sprejme v svoje življenje ali ne, je pa včasih stvar poguma.

Glede na to, da je danes ravno tvoj pogreb, sem se spomnila anekdote, ki o tebi največ pove. Pred davnimi leti sem ti podarila mačka, za katerega si večkrat povedal, da je tvoji materi podaljšal življenje.

Takrat pa si imel že kanarčka, vendar se nobenemu od naju ni zdelo, da bi bilo to lahko problematično. Vodilo naju je prepričanje in naju še, da ljubezen vlada svetu. Toda že na dan mačkovega prihoda si našel ptička, mrtvega v kletki.

Po telefonu si grozovito rohnel name, da je Mičo navaden morilec in naj pridem takoj uredit zadeve. Ogledala sem si prizorišče zločina in ugotovila, da je kletka nedotaknjena in da je kanarčka zadela kap.

In potem smo imeli pogreb. Z mamo sta ga položila v čudovito svileno škatlico, obloženo z vato. Zahteval si, da ga pokopljem ob drevesu, ki je raslo pod vašim balkonom, in mu iz vejic postavim križec. S tvojo krhko mamo sta slovesno stala ob vratih, ko sem nesla kanarčka mimo vaju in ga pokrižala.

Seveda te ni motilo, da je drevo stalo na eni od najbolj prometnih ulic v Ljubljani in poleg avtobusne postaje. Na veliko začudenje čakajočih potnikov sem tam kopala grobek in postavljala zasilni križ iz vejic, medtem ko sta vidva z mamo spoštljivo stala na balkonu in so vama tekle solze v potokih.

Nato si zahteval, da še glasno zmolim očenaš. Če ne bi videla solz, bi še mislila, da gre za eno od tvojih slovitih potegavščin, s katerimi si spravljal ljudi v zadrego in pri tem neznosno užival.

Ko sem se vrnila v vaše stanovanje, si bil ves skrušen, ker si mačka po krivem obtožil umora. Na kolena si se vrgel predenj in vil roke, kriče: "Mičo, oprosti, ker sem ti storil krivico!" Človek, ki je zmožen tako čutiti do malih bitij, je velik kot življenje samo.

Adijo, torej, prijatelj moj, hvala, ker sem bila lahko čarovnikova vajenka. Sicer pa se itak dobiva na čaju na enem od planetov, kjer se boš potepal. Veselim se tvojega smeha in tvojih zgodb. In pozdravi Čabija!

Desa Muck v kolumni za revijo Lisa

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja