Kolumna: Poletje v knjigi: ljubiti ali brati?

Marsikdo si najbrž ne predstavlja poletja brez morja. Lani me je prijateljica začudeno vprašala, kako se lahko odpovem dopustu na morju. Stanje na bančnem računu je bil več kot dober razlog za odločitev, da plažo zamenjam za pisalno mizo in kavč. Vem, kaj sem počela lansko poletje. Pisala in brala. In tega ne obžalujem.

27. 6. 2016

Poletje pomeni različne stvari za različne ljudi. Nekateri poletje enačijo z zvokom morja, ležanjem na plaži, vonju po sončni kremi in morski soli. Drugi zaradi neznosne vročine hrepenijo po zavetju v hribih. Najbrž marsikdo izkoristi poletni dopust za odkrivanje oddaljenih dežel, spoznavanje novih ljudi in različnih kultur.

Zame je poletje čas za branje. V mladosti sem poletne počitnice izkoristila za dolge zmenke s knjigami. Po zadnjem razredu osnovne šole sem se lotila branja romana V Vrtincu. V tistem obdobju nisem pretirano rada brala. Toda stara mama, ki sem jo občudovala, mi je obljubila, da mi roman podari, če ga preberem. Še isti dan sem se lotila branja romana, ki je obsegal več kot 800 strani. V Vrtincu je bila prva knjiga, ki sem jo brala po ogledu filma, posnetega po knjižni predlogi. In zato se ne strinjam, da so knjige nujno boljše kot filmi. Včasih so namreč filmi lahko prav tako dobri kot knjige. Obsežnega romana zagotovo ne bi prebrala do konca, če si ne bi predstavljala Rhetta Butlerja kot Clarka Gabla. Rhett (beri: Clark) je bil moj usodni ljubljeni knjižni junak. Scarlett O' Hara pa prva knjižna junakinja, ki mi je najedala živce. Po njeni zaslugi sem se naučila, kaj početi, če želiš odgnati moškega. Kasneje sem lekcije utrdila ob nevrotičnih izpadih Carrie Bradshaw.

Knjige so bile moje učiteljice, prijateljice, spremljevalke, mentorice. Med vrsticami sem odkrivala tuje kulture, ki so kmalu postale domače. Spoznavala sem knjižne junake in med njimi našla tudi bedake. Ob nesrečnih usodah ponižanih, obubožanih in razžaljenih sem gojila sočutje, med dramskimi zapleti občutila jezo in gnev, ob srečnih koncih pa me je spreletel topel občutek sreče. Po zaslugi knjig nisem nikdar čutila zavisti. Naučile so me uživati in se veseliti ob tuji sreči. In žalovati, sočustvovati ob tuji nesreči.

Knjige so mi nudile zavetje in toplino, kadar mi je ljudje niso. Širile so meje mojega sveta. Me naučile, da preden obsojam, poskušam razumeti. Da molčim, preden spregovorim. Da ljubim, preden sovražim. Da se čudim, sprašujem, raziskujem. Znan rek pravi: povej mi kaj bereš, povem ti, kdo si. Ko sem na plažo hodila s knjigo kakšnega ljubega pisatelja (Dostojevskega, Jančarja, Hardyja, Wilda), sem menda veljala za ledeno intelektualko. Če sem brala ženske revije, pa sem bila označena za površinsko blondinko. Omenjeni rek je v mojem srcu (ne pa v glavi) izgubil pomen. Bližja mi je postala misel ''si, kar ljubiš''. Ljubim knjige. In ljudi.

Misel, da bi spoznala sanjskega moškega, sem po številnih prebranih knjigah in eni napisani opustila. Rhetta Butlerja v resničnem življenju nisem našla. Zaradi ljubezni do knjig sem večkrat slišala, da Gospoda Pravega ne bom nikdar spoznala. Knjižni junaki namreč ne bodo čudežno oživeli in skočili iz knjige naravnost v moj objem. Resnični fantje pa punce s knjigo ne bodo opazili. Takšne opazke so seveda povedale več o drugih kot o meni.

Branje je zame kot dihanje. Potrebujem ga, da lahko živim. Misel na sanjskega božanskega moškega sem opustila. Brez ljubezni moškega lahko živim, sem verjela. Brez ljubezni do knjig pa ne. Zato sem si na srce pripela misel, da bi se lahko zaljubila le, če bi spoznala nekoga, ki rad bere.

Razlogov je več. Kdor bere:

  • se poglablja in vživlja v zgodbe ljudi
  • loči razliko med (samo)govorom in pogovorom. Ne govori o sebi, ampak se pogovarja s tabo.
  • skuša razumeti, ne obsojati
  • ne vsiljuje svojega mnenja, temveč pripoveduje svojo zgodbo, če jo želiš slišati
  • zna prisluhniti
  • se zna sam zabavati v tišini
  • je zmožen premostiti zaplete, pretvoriti tragedijo v komedijo
  • vztraja do konca zgodbe
  • ima razvito domišljijo
  • ve, da je bistvo očem prikrito
  • ga ne premami tisto, kar se navzven blešči, temveč tisto, kar iz notranjosti žari
  • se zaveda, da je vsak človek prehodil svojo pot in da nikdar ne veš, kakšna je ta pot, dokler osebe ne vprašaš o njej
  • ljubi življenje, tudi kadar boli. Ker ve, da se lahko v naslednjem poglavju vse spremeni.

Kdor bere, ljubi na poseben način. Ljubiti ali brati, zame ni vprašanje. To poletje bom brala. Strastno in glasno. O tem, kaj bom brala bom z veseljem pisala. Kje in s kom bom brala, bo zapisano med vrsticami, imenovanimi Življenje. Ker sem prehodila dolgo pot do spoznanja, da je intima neprecenljiva.

Kot ljubezen dvoedina, ki me je naučila, da ni potrebno izbirati med ljubiti ali brati. Kajti v tistem trenutku, ko se odločiš biti to, kar si, te življenje nežno poboža z žarkom sonca, ki sije iz ljudi. Tistih, ki ne berejo o tem, kaj si. In ne sprašujejo, kje in s kom si. Temveč čutijo, kdo si.

In so zato v knjigi tvojega življenja.

Danaja Lorenčič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri