Samo Rugelj, Žiga X Gombač, Boštjan Videmšek: Ultrablues

24. 11. 2014
Deli
Samo Rugelj, Žiga X Gombač, Boštjan Videmšek: Ultrablues

Branje po katerem boste ultra-očarani ali ultra-razočarani.

Še nikdar nisem brala knjige opremljena s toliko (ne)potrebnimi informacijami kot tokrat. Branja sem se lotila po večmesečnih nenačrtovanih pripravah, ki so vključevale branje intervjujev z avtorji, spremljanje mnenj o knjigi (še preden je ta sploh ugledala luč sveta) in udeležbo predstavitve knjige v domačem kraju. ''Toti'' konec sta obiskala sicer le dva izmed avtorjev, brez kapetana Sama Ruglja, kar je zadostovalo, da sem bila po predstavitvi ''gotova''. Z iskrami v očeh sem zapuščala mariborsko knjigarno in skrivaj v žepih stiskala pesti ter v sebi vriskala od navdušenja: ''obstajajo! Še obstajajo''! Kdo? Moški, ki jedo (zdravo), tečejo (strastno) in ljubijo (svoje ženske, ki ne tečejo z volkovi, ampak skupaj z njimi, svojimi moškimi). Da o tem, trije kompanjoni, odlično pišejo, sem odkrila šele nedavno.

Moje navdušenje nad čudovito (zame skoraj sveto) trojico, se je zaradi plazu kritik in obrekovanj v skladu s slovensko ''dajmo poteptati vse, kar se dobrega poteptati da'' filozofijo, znašlo na preizkušnji. Vprašanje meseca je bilo ''brati ali ne brati?''. Bom ultra-razočarana ali ultra-očarana?

Ko sem knjigo najmanj pričakovala, sem jo dočakala. Nepričakovano se je znašla v torbi skupaj z mladinskimi romani Žige X Gombača. Pozitivna in nasmejana prijateljica, ki je ena izmed stranskih (zame pa glavnih) junakinj Ultrabluesa me je z njo presenetila. In tako sem namesto Jastrebov let brala ''Jastrebov ultra tek''. Ultrabluesu se nisem mogla upreti, čeprav sem slutila, da bom zaradi branja namesto drugih opravkov, ultrazabluzila. Zjutraj sem jo odprla in v dveh dneh, z majhnimi sladkimi pavzami, požrla.

Pričakovanja so bila ekstremna. In v skladu z mojim ''črno-belim'' branjem dvojna. Vprašanje, ki sem si ga postavila pred branjem je bilo: bom brala roman o egocentričnih, samovšečnih, arogantnih moških, ki mi bodo zbujali slabo vest, ker sem tek za nekaj časa načrtno opustila, in bodo s svojimi sporočili preizkušali meje moje tolerance? Ali pa bom popolnoma očarana nad romanom o ozdravljenih egocentrikih, ki so svoj ultramaraton uporabili kot zdravilo proti egoizmu, da bi lahko brez zadržkov pisali o svoji ljubezni do teka. In peli hvalnico slave svojim muzejem tolerance, kot je z izjemno mero ljubezni in občudovanja eden izmed avtorjev imenoval svojo žensko, svojo sopotnico, svojega sočloveka.

Kar sem pričakovala seveda nisem brala. Vedno znova namreč odkrivam, da se resnica nahaja nekje vmes. Tam med dežjem in soncem včasih vidim mavrico. In tam med egocentričnim pisanjem anti-junakov, ki so tek in sebe za nekaj časa postavili na prvo mesto, in opojno iskrenim zlivanjem čustev junakov, ki z veliko mero poguma pišejo o ljubezni do žensk, otrok in staršev, sem našla pravljico.

Morda Ultrablues ni najboljša knjiga o teku. Zame je to še vedno Murakamijev roman O čem, govorim, ko govorim o teku. Morda so avtorji želeli dokazati sebi in drugim, da so nekakšni slovenski tekaški Chuck Norrisi, ki so zmožni preseči lastna pričakovanja in sedaj ponosno drug drugega trepljajo po rami.

Za nekoga so verjetno neumni. Za koga drugega pogumni. Zame so nekje vmes. Moški, ki ne tečejo z volkovi, temveč neustrašno premagujejo ovire v območju neudobja, kjer običajno nastajajo najbolj čarobne stvari. Knjigo sem brala s predsodki, priznam. Odložila sem jo z mešanimi občutki. In s spoznanjem, da ima vsak svojo resnico. So res zapisali zgodbo tako kot se je v resnici zgodila? Ne vem.

Kmalu bom o tem spraševala enega izmed njih – jastreba. Preden spet kam odleti (beri: odteče). Drugega bom zaradi njegovih izjemnih prispevkov, ki z ravno pravo mero čustvenosti slikajo podobe sveta, kamor mi misli pogosto uhajajo, po tej knjigi še z večjim zanimanjem brala. In neizmerno občudovala. Kapetana sem tokrat z večjim zanimanjem brala (pri Delaj, teci, živi sem, nič kaj pohvalno, na polovici obupala - kar nič ne pove o knjigi, pove pa nekaj o meni), saj je dokazal, da je umirjen, izkušen in potrpežljiv vodja ključen element, da se zgodbe zgodijo. Četudi se med nastajanjem zgodbe predstave o teku in sočloveku zrušijo.

In še opozorilo: po knjigi boste morda, podobno kot jaz, ultra očarane. Še posebej tiste, ki ste izgubile vero v to, da obstajajo moški, ki vedno znova presegajo meje lastnih zmožnosti in pogumno odpirajo vrata v svoj notranji svet. In ne pozabljajo, da ob vsakem dobrem moškem teče čudovita ženska.

Knjiga je izšla pri založbi UMco.

Danaja Lorenčič

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez