Haruki Murakami: Kronika ptiča navijalca

12. 9. 2014
Deli
Haruki Murakami: Kronika ptiča navijalca

Knjiga za ljubitelje pravljic brez srečnega konca

Murakami je avtor, ki ga vzljubiš takoj. Ali nikoli. V njegov magični svet razpet med fantazijo in resničnostjo se ni težko potopiti, vendar so lahko posledice usodne. Lahko se zaljubiš. Ljubezen na prvo branje se mi je zgodila z njegovim romanom Ljubi moj sputnik še v času študija. Po tem romanu sem želela prebrati vse, kar je napisal. Takrat med slovenskimi bralci še ni bil pretirano priljubljen in sem si lahko nekatera njegova dela sposodila celo v knjižnici (dandanes bralci v knjižnicah njegova dela razgrabijo takoj in je zato rezervacija knjige skorajda obvezna). Precej hitro sem prebrala vsa njegova dela, prevedena v slovenščino.

Na srečo sem od prijateljic pogosto dobila kakšno njegovo knjigo v angleškem prevodu. Ena izmed teh je bila The Wind-Up Bird Chronicle, ki je nikdar nisem prebrala do konca. Vsakič, ko sem se je lotila, je nekaj prišlo vmes. Sem po tihem upala na slovenski prevod? Morda. Po zaslugi Mladinske knjige sem ga nedavno dobila. In tokrat ni bilo izgovora, da knjige ne bi prebrala.

Pisatelj, ki nerad piše v tretji osebi, angleške prevode prebere, da se prepriča, če je kaj izgubljeno s prevodom. Ko začne pisati, ne ve kaj se bo zgodilo. Tako je bilo menda tudi s pisanjem Kronike ptiča navijalca. Preden se je lotil pisanja je slišal ptiča na dvorišču, zato je želel napisati nekaj o tem. Kasneje si je skuhal špagete in vmes ga je nekdo poklical po telefonu. To so sestavine, ki jih je potreboval za nastanek romana. Priprava (beri: pisanje) je trajala dve leti. Rezultat: roman, ki je očaral njegove oboževalce. In odslej navdušuje tudi slovenske bralce. Pri čemer je menda zelo malo izgubljeno s prevodom. Knjiga je bila v angleškem prevodu bistveno okrnjena, slovenski bralci pa imajo priložnost brati integralni prevod iz japonščine.

Čeprav pisateljev namen ni ustvarjati žalostnih likov, se prav v vsakem njegovem delu najde otožen lik, ki v bralcu vzbuja sočutje. Tokrat je to Toru Okada, ki je izgubil službo, mačka in ženo. Osamljen, izgubljen, apatičen in odtujen tridesetletnik dobi nekega dne klic, zaradi katerega postane njegovo življenje vse bolj čudno. Japonski pisatelj svoje žalostne like upravičuje s spoznanjem, da smo vsi žalostni – morda se prav zato bralci z njegovimi liki poistovetijo.

Roman se zdi na določenih delih nekoliko razdrobljen. Ko se potopite v mistični roman, pazite, da se v njem ne utopite. Knjiga se bere kot detektivka, prepojena s pravljičnimi, celo fantazijskimi elementi, ki nekoliko spominjajo na prizore iz kakšnega Burtonovega filma. Morda je knjiga namerno kaotična, saj je takšen tudi svet. V tem smislu lahko roman razumemo kot zrcalo sveta. Takšnega kot je. In ne takšnega, kot naj bi bil.

Med branjem sem morda nekoliko neupravičeno pričakovala veliki finale, ki ga ni bilo. Vsekakor pa gre za občudovanja vredno delo pisatelja, ki bralca pospremi na dolgo, nekoliko bizarno, vendar hkrati privlačno potovanje, kjer spoznavamo usode junakov, povezanih po nekih čudnih naključjih. Branje se zdi kot sestavljanje puzzlov. Potrebno je kar precej potrpljenja, da dobiš celotno sliko ter odgovore na številna vprašanja, ki jih je po vsakem poglavju več, in ne manj, kot bi sprva morda pričakovali. Srečnega konca ne pričakujte, saj Murakami ne pripoveduje pravljic, ki otroke uspavajo. Njegovi romani so nekakšne resnične pravljice za odrasle, ki bralce zbudijo prav s tem, da ne slikajo zgodb s srečnim koncem. Četudi se med branjem zdi, da potuješ daleč stran in se oddaljuješ od vsakodnevnih težav, se zaradi žalostnih usod likov zdi, da potuješ vedno bližje k sebi.

In še opozorilo: roman Murakamijevih oboževalcev ne bo razočaral. Novih bralcev pa morda ne bo očaral. Tistim, ki pisatelja še niste brali za začetek svetujem kakšno drugo njegovo delo.

Priporočeno branje: Norveški gozd, Kafka na obali, O čem govorim, ko govorim o teku.

Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga.

Danaja Lorenčič

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez